Objavljamo še drugi del odgovorov na vprašanja o revščini v Sloveniji – v primerjavi z odgovori obeh vladnih strank (SD nam jih ni posredoval) je v odgovorih opozicije podanih več predlogov za sistemske spremembe, nekaj jih je že v predalih ministrstev. Ob nujnem povišanju plač je načelno strinjanje, da zdajšnji način pridobivanja denarne socialne pomoči ni pravi. In tako kot nekateri v vladi tudi nekateri v opoziciji predlagajo uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, še posebej za otroke do 18. leta.

Kako komentirate potezo vložitve veta na novelo zakona o socialnovarstvenih prejemkih?

Levica: Vložitev veta smo pričakovali. Politika nizkih socialnih prejemkov je namreč predpogoj za politiko nizkih plač. To pa izvajajo delodajalci vseh vrst, ne le kapitalistični, tudi državni in občinski. Vseeno pa smo bili začudeni, ko so zastopniki delodajalcev sporočili, da veta ne bodo vložili, potem pa so se trije od njih podpisali pod zahtevo Velova.

Stranka AB: Državni svetniki imajo pravico vložiti veto, če tako presodijo. Ne pomaga pa ne njihov veto ne dvig socialne pomoči pri tem, da bi v Sloveniji imeli več delovnih mest z višjo dodano vrednostjo, več zaposlitev za nedoločen čas, ali manj revščine. Dvigniti socialno pomoč za pol leta, potem pa jo spet znižati, je cenen populizem.

NSi: Predlog veta je bil izraz nezadovoljstva zaradi neusklajenosti predloga z vsemi socialnimi partnerji.

SDS: Vložitev zahteve za odločanje o vetu je avtonomna odločitev Državnega sveta RS kot samostojnega državnega organa. V obrazložitvi so navedli, da moramo kot družba solidarno poskrbeti za socialno šibke, vendar pa mora biti to področje celovito in sistemsko urejeno. Poleg tega se vlagatelji veta niso strinjali s tem, da se bo denar za zvišanje socialnih pomoči odvzel postavki za vzdrževanje cestne infrastrukture, kar bo še poslabšalo prometno varnost ob tako slabem stanju na cestah.

Koliko bi morala znašati višina denarne socialne pomoči?

Levica: Socialna pomoč bi morala pokriti vsaj t. i. kratkoročne minimalne življenjske stroške oziroma eksistenčni minimum, ki trenutno znaša 441,67 EUR. Zato smo v Levici med obravnavo novele zakona o socialnovarstvenih prejemkih predlagali, da se minimalni dohodek določi v znesku 441,67 EUR, v prehodni določbi pa, da bi se ta znesek začel uporabljati 1. januarja 2019, medtem ko bi bil do takrat znesek 385,05 EUR. Ker je večina koalicijskih poslancev zavrnila prvi amandma in sprejela drugega, smo zdaj v položaju, ko znesek 385,05 EUR velja le do konca leta. Vendar je še dovolj časa, da v naslednjem mandatu vsaj podaljšamo veljavnost tega zneska oziroma uzakonimo znesek 441,67 EUR.

Stranka AB: Krivično je, da ima nekdo, ki dela, dejansko enak dohodek kot nekdo, ki ne dela. A je to bolj vprašanje višine plač kot vprašanje višine socialne pomoči. V Stranki Alenke Bratušek verjamemo, da tudi tisti, ki prejemajo socialno pomoč, želijo delati – in to je treba omogočiti čim več ljudem. Revščine in tegob preživljanja z nizkim dohodkom lahko ljudi rešijo samo primerno visoke plače, zato mora država spodbujati ustvarjanje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo neposredno, pa tudi posredno, recimo z olajšavami na dobičke podjetij, ki bi se odločila za reinvestiranje dobičkov v dolgoročni in srednjeročni razvoj ter inovacije. Država pa seveda mora poskrbeti za tiste, ki sami zase ne morejo. V naši državi nihče ne bi smel biti lačen in brez tople postelje.

NSi: Razlika med socialno pomočjo in minimalno plačo je izrazito premajhna. Višina socialne pomoči mora biti takšna, da hkrati omogoča preživetje tistim, ki niso dela zmožni iz različnih vzrokov, hkrati pa ne sme biti preblizu višini minimalne plače. Danes se v Sloveniji ne izplača delati, saj štiričlanska družina z dvema šoloobveznima otrokoma, kjer nobeden izmed staršev ne dela, razpolaga le s slabimi 200 EUR razpoložljivega dohodka manj kot enaka družina, kjer oba starša prejemata minimalno plačo.

SDS: Idealno bi bilo, če bi bila ta višina enaka znesku minimalnih življenjskih stroškov. Žal je to tako z vidika finančne vzdržnosti proračuna kot tudi z vidika primerjave z dohodki iz naslova dela nemogoče. Plače v Sloveniji so namreč tako nizke, da bi dosledno upoštevanje statističnih podatkov glede minimalnih življenjskih stroškov pri določanju socialne pomoči pomenilo nezaželene učinke in ki bi delovno sposobnega posameznika lahko odvrnilo od iskanja redne zaposlitve (zaposlitvena past). Ob upoštevanju teh okoliščin je pomembno doseči tudi dogovor z vsemi socialnimi partnerji. Dejstvo je, da je socialna pomoč nizka, vendar bi bile obljube o njenem pretiranem povišanju le predvolilno in populistično zavajanje, ki bi dolgoročno naredilo več škode kot koristi ravno za zaposljive prejemnike socialne pomoči, ki bi jih odvračalo od iskanja redne zaposlitve.
Ali bi bilo treba spremeniti sistem dobivanja socialne pomoči, če da, na kakšen način?

Levica: Da. Prejemniki bi morali imeti pravico, da zavrnejo ponujeno zaposlitev. V nasprotnem primeru jih silimo, da sprejmejo vsako, tudi najslabše delo, kar posledično omogoča delodajalcem vzdrževanje nizkih plač na splošno. Če delodajalci vedo, da lahko uporne delavce nadomestijo z brezposelnimi, in če delavci vedo, da bodo v primeru brezposelnosti na robu preživetja, je jasno, da bodo plače v kolektivnih pogodbah nizke, v nekaterih celo pod 400 EUR bruto! Pri Levici se zavzemamo tudi za dvig nadomestila za brezposelne: minimalno nadomestilo je še vedno zamrznjeno pri 350 EUR bruto (ali 270 EUR neto), kar je celo manj od veljavnega cenzusa za socialno pomoč (298 EUR). Najnižje nadomestilo za brezposelnost bi moralo kriti eksistenčni minimum (441,67 EUR), minimalno nadomestilo za delavca, ki je bil zaposlen za polni delovni čas, pa minimalne življenjske stroške (613,41 EUR).

Stranka AB: Prepričani smo, da si večina prejemnikov socialne pomoči ne želi biti prejemnik socialne pomoči, ampak želi biti vključena v družbo, aktivna. Vsak se zaveda, da biti "na sociali" ni dovolj za dostojno preživetje, vsak pa si želi živeti lepo. Zato je bolj kot reformo socialne pomoči treba uvesti več državnih spodbud za ustvarjanje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, povezovati potrebe gospodarstva z izobraževalnim procesom, investirati v znanost in raziskave in podobno. Zaradi digitalizacije in vse več projektnih zaposlitev pa bo prej ali slej verjetno treba korenito poseči tudi v sistem socialne pomoči – uvesti bomo verjetno morali dohodek, ki bi ga prejemali vsi, ne glede na status, in bi omogočal preživetje tudi v obdobjih brez dela. Univerzalni temeljni dohodek je lahko odgovor na to. Na pobudo Alenke Bratušek je odbor za delo že naročil vladi, naj do konca leta 2017 pripravi temeljito analizo možnosti in posledic uvedbe takega univerzalnega temeljnega dohodka v Sloveniji. Vlada sklepa ni uresničila.

NSi: Nujno. Tako, da se vsi zdravi in dela zmožni prejemniki socialne pomoči obvezno vključijo v sistem javnih del.
SDS: Da, številni primeri iz prakse kažejo, da socialne pomoči pogosto niso deležni tisti, ki jo najbolj potrebujejo, na drugi strani pa prihaja do izkoriščanja. Zdajšnji sistem je administrativno zahteven, vendar to še ne pomeni, da je tudi pravičen. Nujno bi bilo, da socialni delavci preusmerijo svoje dejavnosti z administrativnega dela vnašanja podatkov in izdajanja odločb na dejavnosti na terenu, kjer bi tudi na podlagi lastnega opažanja ocenili potrebe posameznikov po socialni pomoči.
Kako poskrbeti za državljane, ki so delovno aktivni, pa so kljub temu na pragu revščine?

Levica: Z radikalnim in trajnim dvigom minimalne plače. V Levici smo že predlagali novo formulo, po kateri bi morala biti neto minimalna plača vsaj 20 odstotkov višja od minimalnih življenjskih stroškov. Trenutno je to dobrih 736 EUR neto. Družine, v katerih je zaposlen le eden od staršev, bi kljub temu potrebovale socialno pomoč, kar bi jim omogočili z dvigom cenzusa in s tem, da se otroški dodatki ne bi upoštevali pri cenzusu za socialno pomoč. Oboje smo v iztekajočem se mandatu že predlagali.

Stranka AB: Mi bi ljudem nekaj več denarja v denarnici pustili z zmanjšanjem dohodnine za približno 25 odstotkov, kar bi za državni proračun pomenilo okrog 500 milijonov evrov manj na leto – toliko, kot ima državni proračun na leto več zaradi v krizi dvignjenega DDV-ja. Pravi odgovor na to vprašanje pa so delovna mesta z višjo dodano vrednostjo, saj to pomeni višje plače, boljši standard in na koncu tudi višje pokojnine.

NSi: Pojav revnih zaposlenih je nesprejemljiv! Plače so v Sloveniji prenizke. Nova Slovenija predlaga nižje davke in obremenitve dela s prispevki, kar bo omogočilo višje neto plače.

SDS: Dejstvo je, da se je število prejemnikov denarne socialne pomoči v zadnjih letih povečalo. Programi socialne aktivacije niso zaživeli, kot so bili načrtovani. Pri tem pa ni bila narejena resnejša analiza, zakaj je tako. Prav tako so bili zgrešeni nekateri ukrepi, ki so namenjeni skupinam ljudi z najvišjim tveganjem revščine, kot je npr. odpis dolgov, kjer je bilo odpisanih manj dolgov, kot so bili stroški promocije in izvedbe odpisa dolgov. Nizke plače, ki so vzrok za to, da so na pragu revščine tudi tisti, ki delajo, so lahko posledica slabe konkurenčnosti podjetij, ki ob danih okoliščinah ne morejo preživeti na trgu z višjimi stroški. K temu prispeva tudi država z visokimi zahtevami, tako na področju davčne, delovne in preostale zakonodaje. V tem primeru lahko država z znižanjem stroškov dela pripomore k višjim neto plačam. Če so nizke plače posledica izkoriščanja zaposlenih na račun prelivanja dobičkov v zasebne žepe, morajo ukrepati ustrezne inšpekcijske službe.

Kaj predlagate glede zajezitve širjenja atipičnih zaposlitev?

Levica: Predlagamo spremembo zakona o delovnih razmerjih, s katero bi pravico do redne zaposlitve razširili tudi na ekonomsko odvisne osebe, torej na prisilne espeje, ki več kot 80 odstotkov dohodka zaslužijo pri enem naročniku, ki je de facto delodajalec, a noče skleniti pogodbe o zaposlitvi. Prepovedali bi outsourcing (zunanje izvajanje) osnovne dejavnosti v vseh javnih podjetjih, recimo v Luki Koper, pa tudi outsourcing čistilnih, varnostnih ipd. storitev v javnem sektorju. Tam, kjer ni smiselno, da bi čistilke ali varnostnike za poln delovni čas zaposlil organ, kjer opravljajo delo, bi to storilo javno podjetje – servis skupnih služb. Poleg tega bi kadrovsko okrepili delovno inšpekcijo, da bi lahko opravljala nadzor.

Stranka AB: Dokler nekdo dela prek pogodbe na svojo željo, do takega dela nimamo nobenih zadržkov. Zaradi širjenja teh oblik dela so najbolj nastradali mladi, zato bi uvedli spodbude za zaposlovanje – in torej ne samo "najemanje" – mladih. Tako bi razbremenili tudi srednjo generacijo, ki je danes prisiljena poskrbeti za otroke in ostarele starše. Predvsem pa mora država pokazati, da se na takšen način ljudje ne zaposlujejo. Ministrstva, agencije in tudi podjetja v državni lasti ne bi smela ljudi najemati prekarno, ampak jih zaposliti.

NSi: S kadrovsko okrepitvijo inšpektorata za delo in spremembo zakonodaje, da bo ta imel jasna in učinkovita pooblastila za ukrepanje, bomo uredili področje agencijskega dela in zlorab s siljenjem v espeizacijo. Na drugi strani pa je vedno več mladih na trgu dela, ki se odločajo za svobodnejše oblike (samo)zaposlitev, kar jim je treba omogočiti. NSi se zavzema za uravnotežen trg dela tako v zadovoljstvo zaposlenih kot zaposlovalcev.

SDS: Spremembe na trgu dela in nove vrste poklicev so prinesle tudi spremembe na trgu dela. Napačna je predpostavka, da so vse atipične zaposlitve slabe zaposlitve. Bistveno je, da vse vrste zaposlitev, od klasičnih zaposlitev za nedoločen čas do zaposlitev na podlagi drugih pogodbenih razmerij, nudijo primerno plačilo za delo, ustrezno socialno varnost. V primerih, ko atipična zaposlitev ni izbira zaposlenega, ampak prisila od delodajalca, morajo ukrepati inšpekcijske službe. Slovenska delovnopravna zakonodaja je glede tega jasna in ustrezno določa, v katerih primerih mora biti sklenjena pogodba o zaposlitvi. Dejstvo je, da nekateri delodajalci z namenom znižanja svojih obveznosti ne zaposlujejo v skladu z zakonom. Razlogi za to so v nesorazmerno visokih obveznostih, ki niso povezane samo s plačilom za delo in visokimi davki ter prispevki, ampak tudi s preostalimi stroški, kot so npr. odpravnine, nadomestila za bolniško odsotnost, dopusti in povračila stroškov. Znižanje teh obremenitev in izenačitev pravic v različnih zaposlitvenih oblikah bi bistveno pripomoglo k zmanjšanju atipičnih zaposlitev.

Kako zajeziti revščino med mladimi, ki šele vstopajo na trg dela, in kako med predšolskimi in šolanimi otroki?

Levica: Pri šolskih in predšolskih otrocih je poleg dviga socialne pomoči na znesek, ki bo kril vsaj eksistenčni minimum, nujno tudi to, da se otroški dodatek ne bi upošteval pri cenzusu za dodelitev socialne pomoči. Tako bi družine dobile več pomoči in ne bi bile prisiljene uporabljati otroškega dodatka za kritje skupnih stroškov gospodinjstva. V idealnem primeru bi ga torej lahko porabile za obšolske dejavnosti, učno pomoč idr., kar je t. i. srednjemu razredu še vedno samoumevno in kar je bilo pred obnovo kapitalizma dostopno veliki večini prebivalstva. Za preprečevanje revščine med mladimi, ki že iščejo zaposlitev, pa je bistveno, da preprečimo širjenje prekarnih vrst dela. Torej prisilnih espejev, posredovanja prek nezakonitih agencij in agencijskega dela na splošno. Teh drugorazrednih zaposlitev ne bo lahko odpraviti, ker se izjemno hitro širijo, ščitijo pa jih evropske direktive. A že v tem mandatu smo predlagali več pravic za agencijske delavce in strožjo omejitev števila agencijskih delavcev v podjetjih.

Stranka AB: Poleg že omenjenega spodbujanja zaposlovanja mladih s sofinanciranjem prve redne zaposlitve in s pomladitvijo javne uprave s 5.000 novimi zaposlitvami za mlade, bomo poskusno uvedli univerzalni temeljni dohodek za tiste, stare od 18 do 25 let. Vrtec bo brezplačen za vse otroke in družine. Vzpostavili bomo stanovanjsko shemo, ki bo mladim omogočila, da bodo stanovanja v državni lasti najeli poceni in jih nato odkupili, in garancijsko shemo oziroma poroštvo države pri posojilih za prvi nakup stanovanja. Mislimo, da bi ti ukrepi pomembno prispevali k zmanjšanju revščine in tveganja revščine med mladimi.

NSi: Pri mladih, ki vstopajo na trg dela, predvsem z znižanjem davkov in prispevkov, kar bo omogočilo višje neto plače, med otroki pa z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) za vse otroke do 18. leta starosti, ki bo enak za vse otroke, državljane Republike Slovenije.

SDS: Mladi, ki vstopajo na trg dela, morajo v najkrajšem mogočem času dobiti redno službo. V povezavi s tem smo v SDS-u dvakrat predlagali zakon o ukrepih na področju pripravništva, ki je bil vedno zavrnjen. Predlagali smo plačano pripravništvo in ukrep oprostitve plačila dvoletnih prispevkov za delodajalce, ki zaposlijo prvega iskalca zaposlitve za nedoločen čas. Prav tako smo predlagali sprejetje posebne strategije za prve iskalce zaposlitve, ki bi se spreminjala oziroma nadgrajevala na vsakih nekaj let. Vprašanje revščine med predšolskimi in šolskimi otroki je pogojeno z revščino družine, v kateri živijo. Ukrepi, ki so vezani neposredno na otroka, morajo biti tako sprejeti na več področjih, od učinkovitega subvencioniranja prehrane v šolah (kar smo že sprejeli v mandatu 2004-2008), učinkovite štipendijske politike ter do otroških dodatkov, kjer v SDS-u zagovarjamo univerzalni otroški dodatek po zgledu nekaterih držav EU-ja.

Kaj konkretno nameravate po volitvah storiti glede odprave revščine v Sloveniji?

Levica: Poleg vsega navedenega (dviga socialnih prejemkov na raven, ki omogoča preživetje, dviga minimalne plače bistveno nad raven minimalnih življenjskih stroškov, mehanizmov za preoblikovanje prisilnih espejev in agencijskega dela v redne zaposlitve) bi seveda za boj proti revščini zagotovili tudi dodatna sredstva. Slovenija za socialno zaščito nameni bistveno manj (16,7 odstotka BDP-ja), kot znaša povprečje EU-ja (19,1 odstotka BDP-ja), ali kot porabi sosednja Avstrija (21,6 odstotka BDP-ja). Še posebej zaostajamo pri sredstvih za brezposelne, za katere članice EU-ja povprečno namenijo 1,3 odstotka BDP-ja, Avstrija 1,5 odstotka BDP-ja, Slovenija pa le 0,5 odstotka BDP-ja, čeprav imamo višjo brezposelnost.
Dodatna sredstva bi pridobili z višjo obdavčitvijo kapitala (zlasti z dvigom davka na dobiček podjetij na 25 odstotkov) in premoženja velike vrednosti. Tu močno zaostajamo za povprečjem EU-ja: povprečna članica z davki na premoženje zbere za 2,6 odstotka BDP-ja, Slovenija pa le za 0,6 odstotka BDP-ja sredstev. Z davki na kapital povprečna članica zbere nad 20 odstotkov vseh davkov, Slovenija le polovico tega. Da bi zagotovili tudi dvig pokojnin, je nujna izenačitev prispevkov delodajalcev s prispevki delavcev - 15,50 odstotka. S tem bi letno pridobili 700 mio. EUR za dvig pokojnin, ne da bi morali poseči v proračun. To je neto priliv, pri katerem je že upoštevan dvig stroškov dela v javnem sektorju in zmanjšanje prihodkov od davka na dobiček podjetij zaradi višjih stroškov zasebnega sektorja.

Stranka AB: Uvedli bi spodbude za ustvarjanje delovnih mest z dodano vrednostjo, saj take zaposlitve prinesejo višje plače, višji standard in na koncu tudi višje pokojnine. Uvedli bomo olajšave za podjetja, ki bodo vlagala v inovacije in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, spodbude za zaposlovanje namesto "najemanja" delavcev, dodatno financiranje znanosti in raziskav ter zgoraj navedene ukrepe za mlade.

NSi: Ukrepi Nove Slovenije omogočajo svobodnejšo in varno prihodnost Slovencem. Akutne težave bomo rešili z uvedbo UTD-ja za otroke in z uvedbo gospodinjskega dodatka za vse upokojenke s prejemki pod 500 EUR na mesec. Dolgoročno in sistemsko pa bomo z reformo trga dela omogočili več bolje plačanih zaposlitev, s pokojninsko reformo dostojne pokojnine ter z zdravstveno reformo enak in predvsem hiter dostop do zdravstvenih storitev.

SDS: V SDS-u smo že v mesecu juniju 2017 predstavili cilje in predloge na področju socialne varnosti. Prizadevali si bomo za dodatno zmanjšanje brezposelnosti, predvsem pa za zmanjšanje stroškov dela in s tem za povečanje neto plače. Pri aktivni politiki zaposlovanja nameravamo posebno pozornost nameniti zaposlovanju ranljivih skupin (mladi, dolgotrajno brezposelni) ter te ukrepe tudi redno evalvirati, prilagajati in s tem izboljševati. Med preostalimi ukrepi smo navedli: sprememba sistema izobraževanja s ciljem doseganja večje usklajenosti med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela, reorganizacija institucij socialnega varstva, analiza in prilagoditev sistema socialnih transferjev (in drugih socialnovarstvenih programov) s poudarkom na socialni reaktivaciji prejemnikov, pri katerih je to mogoče. Ukrepe bomo sprejemali v okviru socialnega dialoga in glede na gospodarske ter ekonomske okoliščine.