In revščina je med slovenskimi državljani še vedno precej skrita, najsi gre za podeželje ali mesto. Ključen je namreč sram in občutek, da jih imajo drugi državljani za lene. Tudi ali še posebej politiki.

Več pa v spodnjem intervjuju s predsednico Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje.

Kaj je izboljšal dvig minimalne plače?
Izjemno veseli smo dviga minimalne plače in ga podpiramo. Končno se je namreč dvignila nad prag tveganja revščine. Vendar pa se moramo zavedati, da so prejemniki minimalne plače še vedno podvrženi tveganju socialne izključenosti. Čisto konkretno: štiričlanska družina, v kateri oba starša prejemata minimalno plačo, še vedno ne premore dovolj za dostojno preživetje. Kaj šele, če govorimo o družinah, v katerih je samo en prejemnik plače, ali v družinah, kjer je eden od staršev dlje časa odsoten z dela zaradi bolezni. Torej, kljub prejemkom za opravljeno delo družine za preživetje še vedno potrebujejo dodatno pomoč iz socialnih transferjev. Ministrstvo za delo je to sicer delno rešilo z uskladitvijo dohodkov za letne pravice, vendar ta rešitev ni celostna.

Ali se število revnih pri nas zmanjšuje?
Statistični podatki kažejo na to, a po izkušnjah s terena je čedalje več revščine tudi med zaposlenimi. In še nečesa se je treba zavedeti - ko se srečujemo z družinami, ki iščejo pomoč, opažamo, da stiske prepogosto skrivajo in se jih sramujejo. Stisko namreč dojemajo kot lastni neuspeh, bojujejo se z občutki nevrednosti, zato se izjemno težko odpravijo po pomoč. To pomeni, da niti ne vložijo prošnje za socialno pomoč in je torej ne dobivajo.

Soočamo se z zgodbami, v katerih so starši oropani dostojanstva, kjer kapitalizem dobesedno gazi po ljudeh in ga nihče ne želi ustaviti, da bi rešil tisto malo človečnosti. In vidimo otroke, ki so oropani otroštva, ker si nalagajo krivdo in odgovornost za preživetje družine. Oropani so priložnosti za lasten razvoj, za lastne dosežke, ker se podrejajo golemu preživetju. Družine so izločene, stigmatizirane, veliko je obsojanja, da so ljudje revni, ker so leni. Izkušnje iz terena pa kažejo drugačno sliko. Ogromno ljudi se trudi, dela, si prizadeva za rešitve, pa do njih preprosto nimajo dostopa.

In med socialno neprivilegiranimi lahko "pristanejo" že vsi sloji prebivalstva.
Tako je, prosilci za pomoč prihajajo iz vseh izobrazbenih struktur, med njimi so tudi kulturniki ter visoko izobraženi ljudje. Srečujemo se s paleto vseh poklicev, ki so morali na samostojno pot, ker so bili za ponujena dela preveč izobraženi. K nam prihajajo ljudje, ki so bili samozaposleni in so zaradi plačilne nediscipline ostali brez vsega. Na nas se obračajo prejemniki minimalnih prihodkov in tisti, ki le za nekaj evrov presegajo cenzuse za upravičenost do pomoči iz javnih sredstev.

Poleg tistih z minimalno plačo so zelo ogroženi starši, ki plačilo prejemajo prek avtorskih ali podjemnih pogodb, prekarni delavci, samozaposleni. Če zbolijo in niso zmožni opravljati dela, izgubijo vir dohodka in pogosto je pot do nadomestila za brezposelnost v primeru zaprtja espeja ali nadomestila zaradi bolniškega dopusta zelo otežena. Če ne zaradi bolezni, pa zaradi birokratskih ovir. V praksi to pomeni, da so najmanj en mesec, mnogokrat pa po več mesecev popolnoma brez dohodka, preden jim uspe urediti si vso potrebno dokumentacijo ter dočakati odločitev državnih organov.

Izjemno težko do pomoči dostopajo tudi osebe brez državljanstva in dovoljenja za stalno bivanje, ki bivajo v Sloveniji, ne glede na to, ali so otroci ali odrasli. Imeli smo primer, ko je mati umrla, oče pa je doživel srčni infarkt; niso bili upravičeni do nobene pomoči ne glede na to, da so v tem času živeli v Sloveniji in je oče delal za slovensko podjetje. Še huje, oče je zaradi izgube zaposlitve izgubil tudi dovoljenje za bivanje in grozila jim je prisilna izselitev.

In že vrsto let opozarjamo, da se v nezavidljivem položaju znajdejo družine, v katerih se soočajo z dolgotrajnimi boleznimi, invalidskimi upokojitvami, saj morajo bolniki vedno večji del zdravljenja, kot so zdravila ali zdravstveni pripomočki, poravnati sami, in pa družine, ki podedujejo bodisi dolgove bodisi premoženje. To se ovrednoti in upošteva pri določanju višine socialnih transferjev, ne glede na to, ali družini povzroči le dodatne stroške. Pomagali smo pri reševanju primera, ko sta hudo bolna starša podedovala del neuporabne stanovanjske hiše na drugem koncu Slovenije. Takoj so bili ukinjeni vsi prejemki iz javnih sredstev in niso imeli niti centa za osnovno preživetje.

Predlagali ste več sistemskih ukrepov; na katerem področju so se že uresničili?
Res je, že leta 2014 smo predlagali devet nujnih sistemskih sprememb, predvsem s področja stanovanjske problematike in uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, kjer smo zaznali precej pomanjkljivosti. Do lani se jih je nekaj uresničilo, kar je pripomoglo k lažjemu reševanju stisk, kot so prepoved poseganja bank v denarno socialno pomoč v izvršilnih postopkih, dvig cenzusa za upravičenost brezplačnega kosila tudi za otroke iz drugega in tretjega dohodninskega razreda, hitrejše in sprotnejše izdajanje odločb, prepoved izvršbe na otroške dodatke, spremembe pri vračilu prejete denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka ter ukinitev zaznambe na nepremičninah prejemnika, katerih vrednost ne presega 120 tisoč evrov.

Kaj pa bi moral biti prvi nov sistemski ukrep nove vlade poleg dviga minimalne plače?
Nujno je, da se odločbe pospešeno obravnavajo ter da se pospeši upoštevanje sprememb pri prosilcih za pravice iz javnih sredstev. Te spremembe morajo biti upoštevane takoj, saj družina brez sredstev ne more čakati mesec ali več. V tem času namreč nastanejo dodatni dolgovi, stiske se poglobijo, ljudje dobesedno nimajo dostopa do hrane, izklopijo jim ogrevanje, elektriko …

Poleg tega si že od leta 2014 prizadevamo za vzpostavitev poroštvenega sklada države. To pomeni, da bi država družinam, ki se znajdejo v nepredvideni stiski zaradi nenadne spremembe okoliščin, kot sta denimo izguba zaposlitve ali smrt v družini, pomagala skozi prehodno obdobje. Družini ali posamezniku bi se v obdobju moratorija pomagalo s pripravo finančnega sanacijskega načrta za trenutno krizno obdobje ter za obdobje po kriznem obdobju, trajanje moratorija pa bi se omejilo na največ 3 leta in bi bilo povezano z aktivnim iskanjem zaposlitve.

Kako pa je z revščino pri mladih, ko končajo študij?
Tudi tu je že veliko stisk, predvsem pa odvisnosti od pomoči staršev. Problem, ki ga vidimo, je, da dijaki in študenti niso nagrajeni za svoje delo. Veliko je brezplačnih praks, ki trajajo dolgo, in tako ne morejo preživeti. Vsak zaslužek prek napotnice pa se upošteva pri določanju socialnih transferjev. Zaradi poletnega dela enega od otrok lahko družina izgubi transferje ali se jim bistveno zmanjšajo.

Opozarjate, da je zaradi direktive o varovanju osebnih podatkov še težje zaznavati stiske revnih, še posebej otrok.
Menim, da je pri zaznavanju stisk velik problem slaba povezanost šol, vrtcev in centrov za socialno delo.

In še na nekaj opozarjate; da je čedalje več stigmatizacije otrok.
Zgodbe otrok so zame najtežje. Politika se mora zavedati, da otroci, ki doživljajo socialno izključenost, ne dobijo dobre popotnice za življenje. Težko pridobivajo socialne veščine za širjenje socialne mreže ali pa se celo sami izključujejo. V glavnem pa ljudje s tem izgubljajo tudi funkcionalne sposobnosti, s čimer se oddaljujejo tudi od trga dela. In tudi znanstveno je dognano, da dolgotrajno revščino ene družine podoživlja celo do pet generacij.

Poziv premierju Marjanu Šarcu ob dnevu državnosti se torej glasi …
Naj bo premierju in vladi cilj, da vsi državljani republike Slovenije živijo dostojno življenje.