Mednarodni denarni sklad je v najnovejši napovedi Sloveniji napovedal slabšo rast in višjo inflacijo. Za letos državi napoveduje 1,6-odstotno gospodarsko rast in za leto 2024 2,1-odstotno rast. Povprečna inflacija naj bi letos dosegla 6,4 odstotka. Slabše napovedi je podelil tudi številnim drugim državam. Kaj vse to pomeni za našo državo in državljane, je v Odmevih pojasnjeval ekonomist Mojmir Mrak. Spraševala je Tanja Starič.

Sorodna novica IMF Sloveniji za letos napoveduje nekoliko nižjo, 1,6-odstotno rast

Napovedi Mednarodnega denarnega sklada niso dobre. Napovedujejo ohlajanje svetovnega gospodarstva. Kako komentirate te podatke?
Te napovedi so nekoliko slabše od tistih, ki so bile delane oktobra lani, ampak to poslabšanje ni tako dramatično. Mislim, da je bolj težava to, da se kažejo zelo jasni znaki tega, da bodo te dokaj nizke stopnje rasti ostale neko daljše obdobje. Z nižjo stopnjo gospodarske rasti bomo živeli dalj časa, kot smo mogoče predvidevali. To je rezultat dejavnikov, s katerimi se soočamo. Ruska invazija v Ukrajini je samo še pospešila nekatere stvari, ki so se začele dogajati že prej, denimo, inflacija se je začela pred tem. Pa pandemija, iz katere še nismo čisto dobro izšli. Mislim, da veliko bolj sistematično prihaja do svetovne polarizacije gospodarstva. Geopolitični dejavniki postajajo vse pomembnejši. Čeprav se inflacija v zadnjem času nekoliko umirja, se upočasnjuje počasneje, kot bi si želeli. Predvsem se počasneje upočasnjuje del osnovne inflacije, ki ni neposredno vezan na energente in hrano. Očitno je, da bomo s to relativno višjo inflacijo v primerjavi z obdobjem pred izbruhom covida živeli še nekaj časa, to pa, jasno, marsikaj pomeni tudi za fiskalno politiko.

Pravite, da ta razmerja sil, pravzaprav razmerja v družbi povzročajo te spremembe in slabše napovedi za gospodarstvo. Če smo bili prej v obdobju globalizacije, se zdaj znova začenja obdobje blokovskih delitev.
Po drugi svetovni vojni je svet vzpostavil odnose, ki so temeljili na nekih osnovnih pravilih igre in precej močni vlogi mednarodnih organizacij, ne samo finančnih. 30 ali 40 let smo živeli v tem okviru, kjer so bila pravila igre razmeroma jasna. Pravila so bila zelo pozitivna za proces globalizacije. Ta je bil zlasti v 80. in 90. letih zelo intenziven. To je bil sistem, ki je bil dokaj primeren za majhne države, tudi za nas. Če so pravila jasna, se tudi manjši lahko razmeroma hitro prilagajamo. Že deset let pa se kaže, da svet dejansko prehaja iz precej unipolarnega sveta v multipolaren. Več je večjih igralcev. Ti igralci začenjajo ta pravila igre, ki so temeljila na mednarodnih institucijah, prilagajati sebi. Transakcije se vedno bolj dogajajo na bazi bilateralnih odnosov. Tudi to, kar se dogaja z izbruhom ukrajinske vojne – tudi ta je bila že prej z zasedbo Krima –, kaže, da gre svet v drugačen sistem ureditve, ki bolj temelji na posameznih bilateralnih dogovorih ...

Sorodna novica IMF znižal napoved letošnje svetovne gospodarske rasti na 2,8 odstotka

... znova na interesih posamičnih držav in zavezništev ...
... hočem reči, da je ta sistem bistveno manj stabilen.

Tudi slab za manjše države?
Absolutno.

Kaj pa te napovedi pomenijo za nas državljane?
Če govorimo za Slovenijo, to za nas državljane pomeni izrazito slabo stvar. V tem kontekstu je tudi to, kar se bo dogajalo z Evropsko unijo, razmeroma pomembneje kot za večje države. Zelo si želim, da bi Evropska unija te izzive, pred katerimi je in ki so zelo odločilni, prebrodila. Evropska unija je dokaj dobro preveslala covidno krizo. Zdi se mi, da je bil to dober odziv in tudi na vseh ravneh pravočasen. Mislim pa, da imamo z energetsko krizo precej več težav in tudi objektivno precej različen položaj držav. Ker kakor koli, covidna kriza je le bila simetrična kriza. Vsi smo bili prizadeti, zato je bilo lažje iskati soglasje, kako krizo reševati. Pri tej energetski krizi je pa položaj zelo različen. Imamo države, ki so bistveno manj prizadete s tem, kar se dogaja v povezavi s to vojno, kot druge, zato je težje najti skupne imenovalce. To pa je velik izziv.

Znova so na delu egoizmi držav?
Absolutno.

Napovedi za Slovenijo so rahlo popravili, vendar ne kaže zelo slabo. Zelo slabo pa kaže Nemčiji. Kaj to pomeni za slovensko gospodarstvo?
Tudi napoved za Nemčijo bi vendarle komentiral. Da, napoved je slabša, vendar je napoved za vse te razvite države slabša, kot je bila oktobra. Ampak lanska napoved za Nemčijo je bila tik nad ničlo, zdaj pa je pod ničlo in je ta psihološki vpliv toliko večji. A jasno, naša povezanost z Nemčijo je zagotovo eden od elementov, ki prispeva k naši nekoliko nižji napovedani gospodarski rasti. Ampak to znižanje ni tako dramatično, ni tako velika stvar.

Je pa Mednarodni denarni sklad Sloveniji dvignil napoved rasti inflacije. Zakaj?
Evropska inflacija je na splošno kar precej drugačna od ameriške inflacije. V Evropi je bil delež inflacije, vezan na energetiko in hrano, relativno večji kot v Ameriki. Zdaj ko so šle cene energentov dol, se je v Evropi inflacija znižala. Ampak ta del osnovne inflacije je problematičen na dolgi rok in jasno kaže, da se ne bomo vrnili na nizke stopnje inflacije. Je pa treba jasno povedati, da imajo v tej situaciji centralne banke zelo zoprno vlogo. Po eni strani je inflacija relativno visoka in to je argument za nadaljnje višanje obrestnih mer, po drugi strani pa višanje obrestnih mer že deluje na bančni sektor. V bančnem sektorju se te stvari že čutijo. Pa ne govorim toliko o Evropi – evropski bančni sistem je razmeroma bolje pripravljen na tovrstne izzive, kot se dogajajo v Ameriki.

V Ameriki smo videli propad bank, težave v Švici ...
V Evropi je z vidika celotnega finančnega sistema bančni sektor večji kot v Ameriki. Poleg tega je bančni sektor v Evropi bolje nadzorovan kot v Ameriki. V tem delu bančne unije je neki plus, ki je posledica zadnje finančne krize.

Kaj ti podatki govorijo odločevalcem, predvsem vladi? Kaj mora narediti oziroma na kaj mora biti pozorna?
Ena od ključnih stvari, monetarna politika, je za nas bolj ali manj dana. Makropaket pa je monetarna in fiskalna politika. V makrosegmentu bo ključno vprašanje, kako iti naprej s fiskalno politiko. Sam sem bil precej kritičen do fiskalne politike konec lanskega leta, tudi s tistim rebalansom. Za moj okus je bil tudi ta letošnji proračunski primanjkljaj na ravni pet odstotkov preprosto prevelik. Mislim, da se bo z rebalansi to nekoliko znižalo. Preprosto moramo vedeti, da se končuje obdobje brez fiskalnih pravil. Pa ne mislim, da so fiskalna pravila tisti strah, ki bi se ga morali bati. Če se fiskalno ne bomo začeli resno utirjevati v neke normalnejše pogoje, nas bodo začeli v to siliti finančni trgi.

To smo že enkrat doživeli in vemo, kaj pomeni.
Da, ampak se mi zdi zelo pomembno. Včasih govorimo, saj je naš dolg pod 70 odstotki, to je nižje od povprečja. Spomnimo se, da je Slovenija prišla leta 2013 tako rekoč na rob bankrota, pa je bil javni dolg 45 odstotkov. Višina javnega dolga ni tista stvar, na katero bi lahko veliko polagali. Majhna država mora biti fiskalno – žal – previdnejša kot večja. To ni pošteno, je pa pač tako.