V Murski Soboti se za položaj župana/županje, ki bi rešil naštete in druge težave, poteguje devet kandidatov.

Kandidatom smo zastavili tri vprašanja, odgovori pa si sledijo glede na vrstni red na volilnem lističu, kot ga je izžrebala Državna volilna komisija.

Izpostavite dve težavi/projekta, ki bi se ju bilo treba v Mestni občini Murska Sobota nemudoma lotiti, in povejte, kako bi to storili?

Blanka Denko Čeh: Prva je podpora mikropodjetjem, torej samostojnim podjetnikom. Podpreti jih je treba z javnimi sredstvi iz proračuna Republike Slovenije, in sicer za investicije v vrednosti 10 tisoč evrov neto, kar pomeni subvencije do 5.000 evrov za posameznega samostojnega podjetnika.

Drugi veliki projekt pa je pretok informacij med različnimi deležniki, pri čemer so na eni strani izobraženi in informirani posamezniki s strani podpornih institucij okolja, kot je zavod za zaposlovanje, ustrezna ministrstva, področje razvoja človeških virov, štipendijske sheme, na primer regijska štipendijska shema ... gre torej za institucije, ki imajo informacije o javnih razpisih, ki so namenjeni delodajalcem. Ti deležniki obiščejo delodajalce in jih seznanijo s temi informacijami. Drugi deležniki so torej delodajalci, ki prvim dajo informacije o tem, katere kadre potrebujejo. Tretji deležniki pa so študentski klubi, študentske organizacije in vsi štipendisti in študenti ter brezposelni prijavljeni na zavodu. Gre torej za pretok informacij, s katerim bi povezali ponudbo in povpraševanje na trgu dela. Cilj projekta je učinkovito črpanje evropskih sredstev, učinkovito črpanje proračunskih sredstev in zaposlovanje mladih ter vseh brezposelnih na podlagi ponudbe in povpraševanja.

Luka Perš: Problem je 1.500 ljudi, ki so nezaposleni, in premalo neprofitnih stanovanj za mlade družine, starše samohranilce in druge socialno ogrožene ljudi.

Jožef Casar: Prvi in največji problem je podrejenost delovanja občine in občinske uprave samo aktualnemu županu, ne pa željam in potrebam občanov ter legalno izvoljenim funkcionarjem, ki zastopajo občane. Imamo veliko projektov, ampak ne moremo in ne smemo vseh realizirati, ker je večina takih, ki ne prinašajo nič, ampak samo stroške občini za njihovo delovanje. Izvajalci projektov pa so večinoma že vnaprej določeni brez našega znanja.

Romeo Varga: Kot glavni problem v mestni občini vidim pomanjkanje delovnih mest. Generiranje delovnih mest, predvsem za mlade, lahko ustvarimo z energetsko prenovo, kjer predlagam ukrepe, kot so zmanjšanje porabe energije stavb in vzpostavitev sistemov obnovljivih virov energije. Tako bomo prihranili približno 20 odstotkov sredstev za energijo in ta denar prelili v delo naših obrtnikov, ki bodo izvedli ukrepe za toplotno varčevanje in inštalacijo naprav na obnovljive vire (sončna in geotermalna energija ter biomasa). Prav tako bi izvedli ukrepe na področju spodbujanja socialnega podjetništva in delovanja nevladnih organizacij, kjer lahko generiramo delovna mesta na različnih področjih.

Občina ima še eno resno težavo, in sicer z urbanistično zasnovo, zato predlagam vzpostavitev urbanistične zasnove, ki bo omogočala 18 ur živahnega mesta. Mesto mora postati kraj srečevanj, druženja, izmenjave idej in mnenj vseh generacij, in to ne samo na mestni, temveč tudi na regionalni ravni, kot regijsko središče.

Jasmina Opec: Prvi projekt, ki ga bi kot županja sprejela z mestnimi svetniki, bo finančna nagrada za vsakega novorojenčka v občini v višini 500 evrov. Gre za prispevek družinam in ukrep za spodbujanje novih rojstev, saj je Mestna občina Murska Sobota trenutno ena med le desetimi občinami v Sloveniji, ki ga nima.

Naslednji pomembni projekt je posodobitev sistema za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, kar vključuje posodobitev kanalizacijskega sistema in sistema odvoda meteornih voda. Ob količini padavin letošnjega poletja se je pokazalo, da ne prvi ne drugi nista več sposobna opravljati svoje naloge. Ni prijetno imeti poplavljenih kleti, pritličij, vrtov, zato moramo na ravni občine narediti vse, da bi ljudi zaščitili pred posledicami poplav, kolikor je v naši moči. Podobno velja za ceste, tudi te nujno potrebujejo posodobitev, saj so že v zelo slabem stanju.

Anton Štihec: Veliko težavo predstavlja železniška proga, saj spuščene zapornice zaradi velikega števila vlakov vplivajo na prometne zamaške v mestu. Zato se je pred kratkim pričela gradnja podvoza na Slovenski ulici, ki bo končan oktobra naslednje leto in bo ta problem rešil. Gre za veliko investicijo, na katero smo čakali več kot desetletje. Ob dodatnih novih krožiščih bomo težave s prometom v mestu rešili za desetletje. Trenutno je v teku za prek 45 milijonov tovrstnih investicij.

Veliko delamo tudi na oživitvi mestnega jedra. Oživitev mesta s Trgom kulture je zelo dobro uspela, zdaj bomo podobno naredili še s Slovensko ulico. Po že izvedeni prenovi, ko smo zasadili nov drevored in uredili potrebno infrastrukturo za letne vrtove in gostinsko ponudbo, načrtujemo spremembo prometnega režima, tako na Slovenski kot tudi na Zvezni ulici, kjer bo po novem več površin za pešce (mestno sprehajališče - korzo). Tu bo poleg letnih vrtov tudi prostor za sprehode, ulično košarko, ulične nastope in podobne prireditve.

Aleksander Jevšek: Treba je ustvariti prijazno okolje za razvoj podjetništva in investicij v nova delovna mesta, dati priložnost mladim in v okviru tega privabiti nove domače in tuje investitorje v Severno obrtno in industrijsko cono, izboljšati ali vzpostaviti čezmejno gospodarsko sodelovanje z Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, spodbujati nove oblike podjetništva in zaposlovanja težje zaposljivih ljudi, odpreti prostor za ideje mladih, vključiti se v mrežo "podjetniških pospeševalnikov za mlade" in v evropsko mrežo "živih laboratorijev".

Poleg tega je treba mestu vrniti "dušo" in postati turistično privlačna destinacija. Za dosego tega cilja je treba urediti središče mesta in vrniti vanj življenje, zagotoviti kakovost, dostopnost in raznolikost kulturne ponudbe, preusmeriti tranzitni promet na soboško obvoznico. Nujno je tudi sodelovanje pri ureditvi športnorekreacijskega centra ob Bakovskem jezeru, podpreti razvoj letalskega turizma na letališču Rakičan in se vključiti v čezmejno mrežo razvoja kolesarskega turizma

Drago Šiftar: Menim, da je Sobota zaspala, zato želim zbuditi speči potencial Sobote kot mesta, celotne občine in širše regije. Predvsem pa želim, da mestno jedro znova zaživi. Živimo v okolju, ki predstavlja center Evrope, a se doslej nismo bili sposobni povezati s sosednjimi državami. Bližina pomembnih mest - Bad Radkersburga, Graza, Monoštra in drugih - ter bližina Hrvaške nam dajejo možnost, da se povežemo na kulturnem, športnem in turističnem področju ter tako pripeljemo utrip dogajanja v Mursko Soboto. V mislih imam številne aktivnosti in tudi zaprtje enega dela mesta po vzoru drugih mest, ki bo namenjen pešconi. Želim, da bi bila Murska Sobota mladim družinam prijazno mesto in da bomo ob popoldnevih in koncih tedna namesto v nakupovalna središča odšli na druženje ob kavi v centru mesta, ki bo ponujal "živžav" za mlade in tudi malo manj mlade.

Poleg tega nameravam življenje pripeljati tudi v industrijsko cono. Za to bom uporabil vse svoje zveze in poznanstva. Z ugodnimi cenami zemljišč in premišljenimi paketi podpore bi mesto postalo zanimivo za investitorje, ki bi tukaj odprli nova delovna mesta. To je nujno storiti, saj je bilo na tem področju doslej storjenega premalo. Ob tem pa zelo nasprotujem povečanju trgovskih kapacitet. Že zdaj imamo največ trgovin na prebivalca v Sloveniji; in to v regiji, kjer imamo najnižjo kupno moč. Zaradi nizkih plač zaposlenih nam postavljanje novih trgovskih kapacitet dolgoročno ne prinaša ničesar.

Olga Belec: Potreben je intenzivni razvoj podjetništva, pri čemer bi želela v občino vnesti čim več podjetniškega duha, a ne samo investicij, ki so sicer vsekakor pomembne. Poleg njih moramo ustvarjati tudi druge pogoje za odpiranje novih delovnih mest in reševanja problema brezposelnost. Tu vidim tri možnosti: usmerjati in pomagati občanom, da se odločijo in uveljavijo v podjetništvu - proizvodnem, socialnem, turističnem in tudi kmetijskem. Za ta namen bi uvedla podjetniški vavčer in druge oblike pomoči, kot so strokovna predavanja o podjetništvu, podjetniški krožki in tudi finančna pomoč pri zagonskih stroških novih podjetnikov. Prizadevala bi si za oblikovanje čim bolj konkurenčnih pogojev za investitorje v nova delovna mesta, tako domačih kot tistih, ki prihajajo od drugod, to pa so konkurenčne cene zemljišč, ki jih za te namene poseduje občina, možnost obročnega plačila komunalnega prispevka in pomoč pri ustreznih in potrebnih soglasij. Posebej izpostavljam tudi področje turizma, ki ga zelo dobro poznam, sicer kot regionalni projekt, kjer gre za oblikovanje celovite turistične ponudbe pokrajine, v kar želim vključiti vse zainteresirane pomurske občine. Seveda bo vse to odvisno tudi od evropskih sredstev.

Drugi projekt je obnova komunalne infrastrukture, kjer dajem prioriteto racionalni rabi energije, energetski obnovi objektov in uporabi cenejših, predvsem pa obnovljivih virov energije. K temu sodi še obnova cest, ki so tudi zaradi investicij in prekopov v slabem stanju, širitev gradnje kolesarskih stez in pa obnova kanalizacijskega omrežja, predvsem v delu mesta, kjer že danes kapacitete ne ustrezajo potrebam. To bi izvedli z uporabo možnosti financiranja iz evropskih sredstev in z javno-zasebnim partnerstvom ter še nekaterimi oblikami pomoči in financiranja.

Če izpostavimo še eno izmed problematik: kakovost zraka predvsem glede onesnaženosti s trdnimi delci v Murski Soboti ni najboljša. Nekaj se je na tem področju že naredilo. Dovolj? Premalo? Prosim za komentar.

Blanka Denko Čeh: Statistični urad Republike Slovenije sem zaprosila za regionalne kazalnike trajnostnega razvoja in ugotovila, da kazalniki, ki bi sistematično merili sledenje ciljem Evrope 2020, ne obstajajo. Gre za 20-odstotno zmanjšanje obstoječe rabe energije, 20-odstotno povečanje obnovljivih virov energije ... torej sveženj, sprejet leta 2007. Vendar pa mi na regionalni ravni teh kazalnikov nimamo, ampak se meri po posameznih gospodinjstvih in potem indikativno oceni. Res je, da se kakovost zraka meri, a ne po vseh kazalnikih. Problem je torej, da nimamo sistematičnih kazalnikov, ki bi zasledovali merjenje rezultatov in sledili evropski direktivi Evropa 2020.

Pri tem gre za problem na nacionalni ravni. Stvari morajo potekati vertikalno, z roko v roki občine in države. Treba je vzpostaviti partnerstvo s službo vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ki je zdaj del ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.

Luka Perš: Nekaj se premika, a vedno se lahko naredi več. Ker nismo veliko mesto in tudi nimamo veliko prometa, bi z lahkoto lahko zaprli center mesta za avtomobile.

Jožef Casar: Moram povedati, da v vse statistične podatke, ki so pripravljeni za javnost, ne verjamem. Ker sem pred leti aktivno sodeloval pri postavitvi merilne postaje in ker prihajam s tehničnega področja, razumem te statistične podatke bolj realistično. V Murski Soboti smo pred leti imeli kar precej industrije in veliko dimnikov, iz katerih se je precej gosto kadilo, zasebne hiše pa so se večinoma ogrevale na trda goriva z manj kakovostnimi vrstami premoga in ni bilo nobenega problema. Zdaj, ko je ekologija postala denar in zelo dober "biznis" za posameznike, pa najdemo zelo iznajdljive ljudi, ki naj bi tako zelo aktivno skrbeli za moje zdravje in zdravje mojih občanov? Če že hočemo izboljšati naš zrak, postavimo elektrarne na veter. Dobili bomo čistejši zrak, koristno energijo, ki jo potrebujemo, pa še zaslužili bomo nekaj. V državi pa trošimo denar v boju proti vetrnim elektrarnam, čeprav je Evropa v tem svetlobna leta pred nami.

Romeo Varga: Ne samo, da se ni naredilo nič, ampak so se stvari obrnile v povsem napačno smer. Najprej moram poudariti, da ni bil izveden niti en ukrep, ki bi vsebnost prašnih delcev PM10 zmanjšal. Prašni delci prihajajo predvsem iz dveh virov: avtomobilskih izpuhov in neprimernih kurišč s slabim izkoristkom. Čeprav je povsem jasno, od kod preti nevarnost, se za omejevanje teh dveh izvorov ni naredilo nič.

Da bi javnost zavedli, je bila sprejeta uredba mestnega sveta o zmanjševanju PM10-delcev, ki določa območje, kjer je uporaba biomase praktično prepovedana oz. ni dovoljena subvencija pri nakupu kotlovnice na biomaso, kar je skoraj enako kot prepoved. Dejstvo je, da peči na biomaso sploh ne proizvajajo PM10-delcev, če pa že, se težava reši na poceni in učinkovit način s filtri (filter za kotlovnico, ki ogreva 200 stanovanj, stane 1.800 evrov in je uporaben 10 let, kar je smešno nizka cena). S tem ukrepom smo praktično prisilili občane, da še naprej uporabljajo fosilna goriva za ogrevanje. Treba je čim prej izvesti ukrepe za blaženje dejanskih izvorov PM10, kot so zeleni pas ob avtocesti, zmanjšanje prometa v mestu in zamenjava obstoječih kotlovnic s slabim izkoristkom. Da o spodbujanju rabe obnovljivih virov niti ne govorim.

Jasmina Opec: Čezmerna onesnaženost zraka, ki smo ji bila priča v zimskih mesecih, je izziv, ki ostaja tudi pred začetkom zdajšnje jesensko-zimske kurilne sezone. Lani jeseni (oktobra 2013) je Vlada RS sprejela Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Murska Sobota, v skladu s katerim morata država in občina sprejeti triletni program ukrepov za preprečevanje preobremenjenosti zraka s prašnimi delci. Ta problem morata torej država in občina reševati skupaj z roko v roki, predvsem pa hitreje kot do zdaj. Sama se bom zavzela za okrepitev spodbujanja učinkovite rabe energije in obnovljivih virov energije, predvsem pri kurjenju, ki je največji vzrok onesnaženosti zraka. To se da doseči tudi s finančnimi spodbudami, prav tako pa moramo še veliko narediti pri medsebojnem ozaveščanju, da se v preobremenjeni kurilni sezoni vsi zavemo svoje soodgovornosti za zrak, ki ga dihamo, in takrat še pogosteje uporabimo javni prevoz, zmanjšamo uporabo osebnih vozil in podobno.

Anton Štihec: Občina ima največ zelenih površin na prebivalca v Sloveniji. Večkrat letno zasadimo tudi nove drevorede. Zaradi bližine njiv (kmetijstvo) in kurišč na energente, ki onesnažujejo zrak, pa imamo težave s trdnimi delci, ki jih intenzivno rešujemo. Tako smo izvrtali novi geotermalni vrtini, ki sta v svetovnem merilu med najboljšimi in ki nam bosta omogočili širitev daljinskega ogrevanja in zamenjavo energentov za ogrevanje večstanovanjskih hiš z ogrevanjem s toplo vodo. Uredili smo parkiranje v strogem centru, voznikom pa omogočamo sistem P+R, kar pomeni, da lahko parkirajo pred mestom in se v mesto pripeljejo z brezplačnim avtobusom. Povečali smo število linij mestnega avtobusa, ki je brezplačen za vse občanke in občane naše občine in vse srednješolce, ki prihajajo na šolanje v naše mesto. Menimo, da smo pri reševanju omenjene problematike zelo uspešni.

Aleksander Jevšek: Narejeni so drobni koraki, kar pozdravljam, vendar je na tem področju potreben strateški pristop tako na področju ogrevanja mesta Murska Sobota in prehoda na nizkoogljična goriva ob premišljeni izrabi danosti geotermalne vode in drugih naravnih virov kot pri spodbujanju k preusmeritvi tranzitnega prometa na obvoznico, spodbujanju uporabe vozil na električni pogon v mestu, uporabe koles ...

Drago Šiftar: Največji onesnaževalci so gorišča na fosilna goriva in promet v mestu. Reševanje teh problemov je težavno in zelo drago, poleg tega pa zahteva sklepanje kompromisov. Vendar pa rešitve obstajajo. Na voljo so kohezijska sredstva EU-ja za zelene investicije, za katera bi kot župan s pomočjo kakovostnih projektov redno in vztrajno kandidiral. Poleg tega pa ima Sobota v enem delu sodobno daljinsko ogrevanje, ki ga je treba nemudoma razširiti. Ozračje v Murski Soboti bi bistveno izboljšali tudi z zmanjšanjem in boljšo organizacijo prometa v mestu.

Olga Belec: Vsekakor premalo. Morali bi uvesti uporabo drugih energentov pri ogrevanju objektov in spremeniti prometno ureditev mesta, da bi bil promet bolj tekoč, z manj zastoji in s tem manj izpušnimi plini.

Kako ocenjujete umeščenost pomurske regije v načrtih države (v smislu morebitne zapostavljenosti, razumevanja problematike, pomoči, če je ta potrebna, pri reševanju težav, razvoju ...)?

Blanka Denko Čeh: Trenutno ima pomurska regija z zakonom o razvojni podpori pozitivno diskriminacijo. Res pa je, da s strani ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo ni bilo zagotovljene kontinuitete, saj imamo od leta 2010 že desetega ministra na tem področju.

V osnovi smo torej pozitivno diskriminirani, kar pomeni, da imamo v proračunu rezerviranih 32 milijonov evrov, še vedno imamo na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo okoli štiri milijone evrov, na ministrstvu za kmetijstvo in okolje pa imamo na razpolago okoli 20 milijonov evrov. Pri tem pa nam ministrstvo za kmetijstvo pošilja podatke od leta 2007 naprej, sama pa trdim, da je zakon začel veljati 2010, ko se je vložilo 40 milijonov, ki jih je treba porabiti v okviru posebnih razpisov za pomursko regijo. To je ta pozitivna diskriminacija nasproti drugim. Drug tak primer pozitivne diskriminacije pa je intervencijski zakon zaradi naravnih nesreč, ki predvideva sanacijo kanalov in škode zaradi poplav, žledu ... Dejansko smo pozitivno diskriminirani. Tako jaz to vidim. Ne vidim zapostavljenosti.

Luka Perš: Pomurska regija je bila in vedno bo zapostavljena. Prvi premik se je zgodil letos, ko se je uredil celovit vodovod za celotno regijo. Če bi se pred leti izpolnila obljuba oziroma zakon o Pomurju, s katerim je hotela Pahorjeva vlada nameniti naši regiji 100 milijonov evrov, bi bili zdaj že zdavnaj rešeni vseh težav, pa tudi 20 tisoč ljudi, ki je nezaposlenih v naši regiji, bi se zmanjšalo za 70 odstotkov. Imamo velik potencial, predvsem na področju samooskrbe s hrano, ekološkega pridelovanja hrane in zelenega turizma.

Jožef Casar: Pomurska regija je umeščena tja, kjer si zaslužimo, da smo. Država je velikokrat že posredovala sredstva za razvoj, ampak rezultata ni bilo nikjer, ali pa je bil zelo slab. Če ne znano izkoristiti sredstev, ni kriva država, ampak mi sami.

Romeo Varga: Treba je izhajati iz dveh načel: država mora zagotoviti enak dostop do javnih storitev za vsakega državljana, ne glede na kraj njegovega bivanja, in če se določeno območje znajde v razvojnem zaostanku, mu država mora pomagati pri izhodu iz težav.

Zato od države pričakujem financiranje projektov, ki bodo omogočili dostop do prometne, izobraževalne, zdravstvene in kulturne infrastrukture tudi državljanom iz Pomurja. Po drugi strani pa si želimo nadaljevanja izvajanja "pomurskega zakona", ki je začel dajati prve rezultate, a je bil zaradi teh in onih razlogov brutalno prekinjen. Nadaljevanje podpore podjetnikom in njihovim investicijam v Pomurju ter resna podpora socialnemu podjetništvu bi zagotovo zagnala kolo razvoja. Najbolj pa si moramo pomagati Pomurci sami in največjo vlogo mora tu odigrati Murska Sobota kot regijsko središče.

Jasmina Opec: Pomurje je žal še vedno zapostavljeno. Iz centra države resda marsikdo rad pride k nam na izlet in je očaran nad milino naše pokrajine, zasanjano Muro in prelepimi ravnicami. Vendar pa, da se bi Pomurje aktivneje obravnavalo kot regija, ki potrebuje razvojno pomoč države, moramo biti pomurski politiki zelo aktivni pri vladnih službah v Ljubljani. Država tudi s politikami, kot je dvojno obdavčevanje dnevnih delavcev migrantov, ki jih je prav v naši regiji veliko, kaže, da se ne zaveda obremenitev, ki jih s tem nalaga ljudem, ki se borijo za preživetje. Kot sem že večkrat, pred dnevi tudi novo vlado, javno pozvala, bom to storila tudi danes: da naj nova Vlada RS problematiko dnevnih delavcev migrantov, s katero se finančno ministrstvo že predolgo ukvarja, postavi na prednostni vrstni red svojih nalog. Pričakujem, da ne bodo gledali le suhoparno in brezosebno v državni proračun, temveč da bodo razumeli, da so za številkami ljudje, tudi z oddaljenih obrobij, ki so državljani Slovenije in ki svojo socialno stisko rešujejo tako, da niso v breme državi na zavodu za zaposlovanje, temveč pridno delajo tam, kjer pač dobijo zaposlitev, tudi če je to čez mejo.

Anton Štihec: Pomurska regija v načrtih države še vedno ni primerno umeščena. Zavedati se moramo, da spadamo med najmanj razvite regije, kakovost življenja je pri nas nižja, za enako opravljeno delo dobimo manjša plačila kot drugje, država je mačehovska do nas pri sofinanciranju visokošolskih programov, kar pomeni, da mora naša mladina na študij v Ljubljano ali Maribor. To je povezano s stroški za najem stanovanja, potnimi stroški itd. Vseh teh stroškov pomurski človek ne zmore, zato mnogim študij postaja vse bolj oddaljen sen. V Mestni občini Murska Sobota sem župan zadnjih deset let in lahko rečem, da sofinanciranje projektov s strani države pada vse od leta 2008. Situacija se je nekoliko izboljšala v zadnjem letu. Sami smo se preusmerili na črpanje evropskih sredstev, kjer smo v zadnjih 10 letih načrpali skoraj za 30 milijonov evropskih sredstev.

Čeprav sodimo med najmanj razvite regije, se denar raje daje v Ljubljano. Novo ministrico za šolstvo in šport Stanko Setnikar Cankar tako že zdaj seznanjam z žalostim dejstvom, da celotno Pomurje še vedno ne premore niti ene same atletske steze normalnih dimenzij (400 m). V Ljubljani se prenavljajo kopališča po tekočem traku: Kolezija, Ilirija ... Za prenovo kopališča v Fazaneriji moledujemo že 10 let, dobivamo pa le drobtinice. Prosimo za sofinanciranje visokošolskih programov, pa smo zavrnjeni. Počutimo se kot slovenska Sibirija. A so za nas res primerni le ostanki, medtem ko banke in država nimajo zadržkov pri financiranju projektov, kot so 'prosule' Stožice. Pomursko avtocesto smo dobili s 15-letno zamudo glede na načrte, pa še takrat se je prav na nas varčevalo in so tako zgradili le hitro cesto brez odstavnih pasov. Nekdo v Ljubljani si je očitno mislil, da je to za nas Prekmurce dovolj dobro. Bili smo partnersko mesto v projektu Evropske prestolnice kulture, pa menda edino Murska Sobota med vsemi partnerskimi mesti ni bila deležna finančnih sredstev države za kulturno infrastrukturo, tako da smo kinodvorano predelali v gledališko dvorano na občinske in EU-stroške (torej iz drugih virov). Če povzamem: počutimo se kot tretjerazredni državljani, ki smo dobri samo za plačevanje davkov. Kot predsednik Skupnosti občin Slovenije in član Sveta vzhodne kohezijske regije lahko potrdim, da dobiva naša država evropska sredstva predvsem na račun slabše razvite vzhodne kohezijske regije, ki je pod povprečjem evropskih standardov, denar pa se potem pretaka v projekte zahodne kohezijske regije, ki je po evropskih standardih nadpovprečna in do tega denarja sploh ni upravičena. Regionalizacija je zato še kako pomembna, da bomo v regijah lahko odločali, kam bo šel naš denar.

Aleksander Jevšek: Država mora čim prej sprejeti in podpreti Regionalni razvojni program za Pomurje, kjer je zelo natančno napisano, kaj regija potrebuje za razvoj na vseh področjih v prihodnje. Pomurke in Pomurci znamo delati, vemo, kaj hočemo, država pa mora narediti vse, da odpravi birokratske ovire za naš razvoj in da projekte, s katerimi kandidiramo za pridobitev evropskih sredstev, tudi ustrezno podpre. Prepričan pa sem, da lahko veliko več naredimo tudi sami z ustrezno umeščenostjo Pomurja v širši regijski prostor, da bo Murska Sobota postala regijsko središče na gospodarskem, kulturnem in športnem področju.

Drago Šiftar: Pomoč države naši regiji je vsestransko pomembna, vendar ne samo v denarju. Zakon o Prekmurju ni prinesel pričakovanih rezultatov, vsaj ne takšnih, kot smo pričakovali, mogoče je bil celo potuha. Prekmurci smo bili na kratek rok zadovoljni, država pa tudi, ker se je za kratek čas rešila nerganja Prekmurcev. Sobota in Prekmurci bomo morali najti (in to sami!) novo identiteto in novo razvojno politiko. Ne bomo mogli nadaljevati na starih temeljih klasično industrijskega mesta. Potrebujemo dvoje; temelje za kulturno-turistični razvoj in investicije za proizvodnjo z visokimi donosi. Pri vsem tem pa bo morala pomagati tudi država. Ko bomo imeli postavljeno svojo vizijo in izdelano strategijo, verjamem, da bo tudi država priskočila na pomoč.

Olga Belec: Problem umeščenosti pomurske regije v načrtih države vidim predvsem v razumevanju problematike in ne toliko v smislu zapostavljenosti, saj smo le dobili zakon o Pomurju oziroma zakon o razvojni podpori pomurski regiji. Pogrešamo decentralizacijo države v smislu aktiviranja pokrajin, saj se še vedno iz enega centra dela z več kot 200 občinami, in tu ne more biti zadostnega oziroma potrebnega razumevanja problematike. Samo v Pomurju je iz štirih občin nastalo 27 občin, da ne govorim o celotni Sloveniji.