Postopki zaposlovanja tujcev so zapleteni, predvsem pa dolgotrajni, medtem ko se v gospodarstvu stvari odvijajo zelo hitro in je ljudi treba zaposlovati hitreje – pravi direktorica Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC) Katarina Bervar Sternad.

"Zavedati se moramo, da so vse stvari, ki jih tujci praviloma urejajo na upravnih enotah, zanje življenjskega pomena", je še poudarila. Opaža sicer, da se je počasnost upravnih enot delno rešila s prenosom pristojnosti odločanja na druge upravne enote. "Seveda se v Ljubljani s temi težavami še vedno srečujejo. Tukaj tujci še vedno čakajo, na splošno pa je to zdaj veliko bolje," je ocenila Bervar Sternad. V oddaji NaGlas! je med drugim komentirala boj dveh uspešnih visoko izobraženih priseljenk s slovenskimi birokratskimi mlini. Objavljamo tudi sodbo upravnega sodišča, ki dosedanje razumevanje položaja t. i. normirancev postavlja v novo luč. Intervju in prispevka si lahko ogledate danes ob 15.45 na TV SLO 1, vabljeni tudi k branju:

Gospa Bervar Sternad, zakaj mora tujka, ki živi v Sloveniji deset let, kjer je imela začasno, pozneje tudi stalno prebivališče, dokazovati, da ima socialne stike v Sloveniji?

Iz primera izhaja, da je šlo za napako, ki je bila relativno hitro odpravljena. Kaže pa tudi na to, koliko ovir tujci pri urejanju praktično vsakodnevnih stvari – ki so morda nam državljanom in tukaj živečim že nekako normalne –, je težko urejati. Kaže tudi na to, da so birokratski procesi dolgi in tudi relativno nerazumljivi. Konec koncev je šlo tukaj za napako upravne enote, torej za nerazumevanje. To seveda vpliva na vsakodnevno življenje teh ljudi – torej v tem primeru je šlo za vozniško dovoljenje. V kakšnih drugih primerih pa še za bistveno bolj temeljna vprašanja: na primer zakonitosti bivanja. Iz tega primera izhaja, da je bilo spregledano, seveda, da gospa že ima začasno prebivališče in ji torej tega sploh ni bilo treba dokazovati.

Kaj pa je sploh običajno prebivališče, ki ga predvideva zakon o voznikih?
Običajno prebivališče se dokazuje, kadar ne gre za začasno ali stalno oziroma mora tujec izkazati, da je nekje bival toliko časa, na primer ravno pri pridobivanju vozniškega dovoljenja v tujini, da lahko Slovenija verjame, da ni šel tja zgolj zaradi opravljanja vozniškega izpita pod na primer nekimi lažjimi ali cenejšimi pogoji ... in potem to vozniško dovoljenje želel zgolj predelati v slovensko. Tukaj pa so želeli običajno prebivališče – kljub temu da seveda je že imela začasno, ki je močnejše.

Katere težave tujcev na upravnih enotah še zaznavate?
Torej zavedati se moramo, da so vse stvari, ki jih tujci praviloma urejajo na upravnih enotah, zanje življenjskega pomena. Praviloma urejajo temeljne stvari, kot je denimo bivanje. Videli smo vozniško dovoljenje in podobno. Dokumente. Tukaj se srečujejo oziroma so se v večini srečevali do zdaj, predvsem z zelo dolgimi postopki in počasnostjo upravnih enot. To je deloma rešilo zakonsko določilo, ki omogoča prenos pristojnosti odločanja na druge upravne enote in je s tem razpršilo obremenjenost upravnih enot. Seveda se v Ljubljani s temi težavami še vedno srečujejo.
Tukaj tujci še vedno čakajo, na splošno pa je to zdaj veliko bolje. Drugo je sama kompleksnost ali pa nerazumevanje teh postopkov, še posebej seveda za tujce, ki za katere slovenščina ni materni jezik in je torej treba nekaj več pomoči. Koliko te pomoči dobijo, je seveda tudi odvisno od posameznega zaposlenega na upravni enoti. Kako je pripravljen ali pripravljena to pomoč ponuditi, koliko se je pripravljen prilagoditi tudi nekaterim jezikovnim oviram in pa sam odnos zaposlenih, tudi v zvezi s tem še vedno zaznavamo težave, s katerimi se tujci srečujejo.

Govorite o prijaznosti ali o čem drugem?
Govorim o tistem, kar že ni več zgolj samo prijaznost, ampak včasih predsodki. Ti dejansko omejujejo ljudi pri tem, da bi na primer dobili potrdilo o tem, da so neko vlogo oddali. S tem si pa seveda otežujejo vsak dan, ko ne morejo dokazati, da na primer v Sloveniji zakonito bivajo oziroma čakajo na izdajo takšnega dovoljenja.

Lahko navedete konkreten primer, s katerim ste se srečali?
Imeli smo primer tujca, to je bil tudi primer, ki ga je obravnaval zagovornik načela enakosti. Zaposlena na upravni enoti tujcu ni želela izdati potrdila o tem, da je zaprosil za bivanje, tako pa seveda, potem ko je bil ustavljen na cesti, ni mogel dokazati, da tukaj zakonito biva, in je bil nastanjen v center za tujce.

Tudi vaš pravni center se je spopadal z določenim izzivom, ko ste hoteli zaposliti sodelavko iz Bosne in Hercegovine. Kje se je zataknilo?
Ravno pri čakanju na vsa ustrezna potrdila: torej dovoljenje upravne enote. Čakali smo več mesecev, čeprav imamo vsa znanja, in vendarle se je ustavilo ravno pri tem. Delavka je enostavno morala čakati več mesecev, da smo lahko z njo sklenili zaposlitveno pogodbo. Vemo pa, da so to stvari, kjer je ona vsak dan seveda čakala in pričakovala ta odgovor, da si lahko življenje v Sloveniji uredi.

Tudi gospodarstvo bi si želelo hitrejše postopke na upravnih enotah pri zaposlovanju tuje delovne sile?
Tako je. Seveda se tudi podjetja srečujejo z enakimi težavami, ko zaposlujejo tujce. Postopki so do neke mere zapleteni, predvsem pa dolgotrajni, medtem ko se v gospodarstvu stvari odvijajo še hitreje in je treba ljudi zaposlovati bistveno hitreje.

Gospa Bervar Sternad, kako komentirate patpoložaj priseljene glasbenice?
Ja, to je v bistvu primer vseh normirancev Sloveniji, ki bi želeli pridobiti državljanstvo, ker se na neki način krešeta tako socialna kot davčna politika. Mislim, da je tukaj na strani upravnih enot, da bi spregledale, da dohodki normiranih samostojnih podjetnikov niso tistih 20 odstotkov, ki se sicer upoštevajo pri davčni napovedi, ampak vendarle seveda bistveno večji del teh prihodkov, in bi ta domneva morala biti ovržena. S tem pa je treba vzeti v poštev seveda vse prihodke, s čimer bi tudi večina teh oseb izpolnila pogoje.
K temu v korist govori tudi sodba upravnega sodišča iz leta 2023. Verjetno bi se bilo treba v primerih zavrnitve državljanstev iz tega razloga v pritožbenih postopkih sklicevati ravno na to sodbo.

Hvala za to pojasnilo. Obrnili smo se tudi na zagovornika načela enakosti, ki je pojasnil, da poklic oziroma oblika zaposlitve ne spada med osebne okoliščine ali osebne značilnosti in da torej v takšnem primeru ne gre za diskriminacijo. Kako odgovarjate na to?

Res je, da posameznik izbere, v kakšni obliki bo služil svoj prihodek: ali kot normirani samostojni podjetniki ali v neki drugi zaposlitveni ali pogodbeni obliki. Ni osebna okoliščina, ki se ji ne bi mogli odpovedati. Morda pa poklic vendarle je. Ne bi si želeli, da ljudje, tako dobri v svojem poklicu, kot je gospa Soro, tega zapustijo. Temu ne bi mogli seveda pritrditi. Vsekakor je pa način, kako se neka dejavnost opravlja, vreden razmisleka, dokler na primer ministrstvo za notranje zadeve in upravne enote ne bodo spremenili te prakse.

Kandidirate za varuhinjo človekovih pravic. Zakaj so človekove pravice poslanstvo za vas?
Dvajset let delujem na tem področju in praktično z vsemi vprašanji človekovih pravic sem se že srečala. Ne vidim konca temu svojemu delu. Zato bi ga tudi rada nadaljevala na instituciji, kjer se je z vsemi temi vprašanji mogoče ukvarjati na sistemski način, torej na način, da se za vse, ki imajo določene primere, najde rešitev. In to je tisto, kar me je v bistvu od nekdaj zanimalo.