Novi mariborski nadškof je doma in v tujini opravljal številne vodstvene službe, leta 2010 pa je bil poklican v Maribor za začasnega ekonoma s posebnimi pooblastili, potem ko je nadškofija zašla v velike finančne težave.

Ste 8. naslednik Antona Martina Slomška in 62. v vrsti lavantinskih škofov. Dolga stoletja, dolga tradicija je za mariborsko škofijo. Leta 1859 je bil prenesen škofijski sedež v Maribor, nato pa, pred nekaj leti cunami, ki je v hipu pometel z gospodarskimi temelji in tudi moralnim kapitalom. Delo Slomška in številnih drugih je bilo videti, da se sesuva v prah.
Sama Slovenija se je znašla v cunamiju. Mi smo dežela, ki nas je kriza verjetno najbolj zadela. Tudi če gledamo druge dežele, so že lepo prešle iz tega obdobja in imajo že vidne rezultate. Mi pa smo še vedno notri, kar tudi dokazuje, da nas je kriza najbolj zadela. Najbolj smo šli v eno smer. Drugi so verjetno bolj razpršeno delovali, in to je tudi bil problem verjetno nadškofije Maribor. Dobro, najprej je treba ločiti nadškofijo Maribor kot nadškofijo pa potem družbe. Velikokrat se namreč dela krivica nadškofiji Maribor, ko se meče vse v en koš. Leta 2003 je nadškofija Maribor ustanovila družbo RAST, d. o. o., torej družbo z omejeno odgovornostjo, kar se mi je zdela dobra poteza in zamisel. Rekli so, naj se nadškofija Maribor razdeli na pastoralni del torej pastoralno poslanstvo in na gospodarski del, trgovanje oziroma upravljanje z nepremičninami in premoženjem. In kar se bo uspelo pridobiti, se potem vlaga v pastoralne projekte ter laične sodelavce. To je bila dobra zamisel. Potem so pač stvari šle naprej, da se je šlo v prevzem, da je Rast prevzel Zvon 1. Šla je na neko odprto morje, bi lahko rekli. Holding namreč vedno primerjam z odprtim morjem, kjer lahko veliko ujameš, lahko pa te ujame nevihta, in vemo včasih, ko gledamo, kaj se zgodi. In tudi tukaj je bil ta problem, da so pri teh delnicah videli veliko priložnost in so šli, s tem pa se tudi izpostavili. Ko je prišla kriza, je naredila svoje, s tem pa je tudi nadškofija Maribor kot taka padla v težak položaj. Ko smo pred časom sklenili dogovor z upniki, je tukaj mišljeno upniki nadškofije Maribor. Ker na Gospodarstvo Rast škofija nima vpliva, ker je to samostojna družba, in ko je šla v stečaj, je to stečajni upravitelj, ki jo je z dokumentacijo prevzel, jo proučuje kot tudi druge družbe. Zdaj, ko govorimo o reševanju nadškofije Maribor, govorimo predvsem o nadškofiji kot nadškofiji, tukaj sem bil tudi sam zadnja leta udeležen in smo prišli do tega sporazuma, ki je kompromis in predstavlja neko izhodiščno točko, kjer lahko škofija na neki način poravna svoje obveznosti do svojih upnikov.

Tega dolga je 26 milijonov evrov …
Ja, tam nekje …

Gre za reprogramiranje dolga za obdobje petih let?
To je bolj ali manj to obdobje, ampak mi smo se s sporazumom dogovorili, regulirali stvari in tudi postavili cilje. Je pa sporazum tipično dialoška stvar. Tukaj moramo biti vsi dejavni, da ga izpeljemo. V tem je tudi lahko uspeh ali pa neuspeh.

Torej sledi prodaja nepremičnin?
Seveda. Škofija, to, kar ima, so nepremičnine. Na žalost so cene teh nepremičnin padle in še padajo. Nadškofija sicer ne bi imela problema, če bi ostale vrednosti premoženja takšne, kot so bile pred petimi leti. Zanimivo, da je velika razlika med posojili nadškofije in drugimi družbami, ker je takrat imela nadškofija toliko premoženja, da je to bilo pokrito. Ni jemala posojil na lepe oči. V Mariboru vemo, kako je s cenami nepremičnin, da stavba, ki je bila pred petimi leti vredna, recimo, pet milijonov, je danes milijon.

Je pa vseeno čudno, da je šla pod hipoteko tudi cerkev kot sakralni objekt?
Cerkev ni bila nikoli zastavljena, ne, ne.

Alojzijeva cerkev v središču Maribora?
Ne, ne. Ta cerkev se je v tem znašla samo zato, ker je njena lastnica Nadškofija Maribor. Malo stvari je bilo zastavljenih, ampak ko si ti dolžan, ko imaš ti dolg, pomeni, da ti odgovarjaš s premoženjem, ki ga imaš. In pač v tem se je znašla samo ena cerkev svetega Alojzija. Druge cerkve so na župniji, torej je treba tukaj ločiti, na eni strani gre za premoženje, ki je pisano na nadškofijo Maribor. Medtem ko tisto premoženje, ki je last župnij, je last župnijske skupnosti.

Kdo Vas je prosil za pomoč leta 2010, ko ste bili naprošeni, da pridete v Maribor iz Rima?
Sam sem takrat ravno končeval svoje poslanstvo v Rimu in sem imel že vse spakirano, da grem na svoje sobotno leto, no in takrat je prišla iz Vatikana prošnja, da bi pomagal zaradi jezika in lažjega poznavanja situacij, je pa res, da sem bil jaz čisto zunaj. V Mariboru me namreč ni bilo od leta 1974. Prišel sem le za kakšen dan in nič več. To pomeni, da nisem niti dobro poznal, kaj se je tu dogajalo prej.

Niste vedeli, v kakšno stanje prihajate?
Ne. Verjetno je bila to želja teh, ki so me prosili, da pride nekdo, ki prej ni imel čisto nič s to situacijo, in pride od zunaj in počasi začne spoznavati iz razvozlavati položaj.

In kakšno je bilo to »spoznavanje«…
Po naravi nisem finančnik. Res, da sem prej v službah imel kar nekaj opravka tudi s financami in s finančnimi problemi, tako da sem prek teh strokovnjakov prihajal do spoznanja. Hvaležen sem tem sodelavcem, ki so mi pomagali. Počasi smo to spoznavali in razvozlavali tako, da je bilo po svoje zanimivo delo, pa tudi težko.

Dejali ste, da gre v primeru teh 26 milijonov za vprašanje gospodarstva mariborske nadškofije, drugo pa so družbe, ki so bile povezane z Gospodarstvom Rast. Veliko se je špekuliralo o Zvonu 1 in Zvonu 2, o tej luknji, ki je nastala. Se danes mogoče ve, koliko je ta luknja velika? Računate, da vam bo uspelo vrniti ves dolg v petih letih?
Znotraj sporazuma, tako kot smo se dogovorili. Če le ne bo vmes kakšnih hudih pretresov v slovenskem gospodarstvu oziroma da ne bo kakšnega hudega padca vrednosti nepremičnin. Če bi bile razmere takšne, kot so danes, oziroma da bi se še izboljšale, potem bi to bilo še lažje.

Tukaj se lahko vedno špekulira, vendar je vse odvisno, kako gledaš. Ena stvar so vzeta posojila, to je jasno, druga stvar so pa potem poroštva, ki so se dajala, ta pa so se dajala navzkriž in ko se terjatve prijavljajo, vsak prijavi svojo terjatev in tako se lahko zgodi, da je isto posojilo, npr. 50 milijonov, prijavi lahko eden, potem drugi 50 milijonov in na koncu iz tega posojila pride 200. Ampak treba je upoštevati posojilo kot posojilo in poroštvo, ki je bilo dano. To je pa list papirja. Nikoli nisem imel možnosti, da bi šel v to problematiko, ker te družbe so imele svoje nadzorne svete, svoje vodstvo in nisem imel nikoli neposrednega dostopa, ampak posojila so zdaj javno objavljena. S tem ko je slaba banka vse objavila, pomeni, da bodo ta posojila javno objavljena, vse drugo so pa špekulacije. Luknja bo tako daleč manjša, kot se je govorilo.

Govorilo se je o milijardi in pol …
Ne, ne. Kje pa. Mogoče 400 ali 450, več pa posojil, ko skupaj sešteješ, ni. Saj pravim, nikoli nisem imel tega dostopa, da bi zdaj vam čisto točno povedal. Ta posojila bodo delno poravnana, je pa odvisno zdaj od tega, kako bo to prodano. To je tragedija stečajev. Če bi to bil neki sporazum, bi se sporazumno prodajalo, bi se iskalo najboljše kupce in bi verjetno bil iztržek dosti večji. Tukaj pa tega vpliva ni. To je tragedija pri vseh stečajih.

Človek se vseeno vpraša, kako je lahko prišlo do tako velike luknje? Vi ste zdaj štiri leta spremljali vse dogajanje, Vam je jasno, kako je do vsega skupaj prišlo?
Pot je bila taka, kot je bila drugje. Mislim, da Zvon 1 in Zvon 2 v svojem bistvu nista nič drugače poslovala kot drugi slovenski holdingi. Verjetno je tukaj zatajila tudi zakonodaja, ker so imeliti holdingi vsako leto revizijo, vsako leto so morali oddati poročilo, vsako leto so morali javno objaviti vse rezultate. To pomeni, da je zatajila zakonodaja, ker če bi propadli samo Zvonovi, bi že razumel, ampak so eden za drugim šli v stečaj tudi drugi holdingi. Jasno mi je, da če posluješ z delnicami, ki v enem, dveh letih izgubijo vso vrednost, potem je jasno. Če je bila delnica leta 2007 vredna npr. 15 evrov, ko sem jaz prišel v Maribor, ni bila več vredna 1 evro in še manj. To so take izgube. Seveda se je pa prej v zlatih časih splačalo vzeti posojilo pa to naložiti, ker so potem manj plačevali za obresti, kot so zaslužili. To je bila po mojem mnenju zgrešena slovenska pot.

Celjski škof Lipovšek je nekajkrat rekel, da je dejansko Cerkev sama bila veliko kriva za to zgodbo …
Torej, kriva toliko, da je nasedla na to logiko. Če gledamo za Gospodarstvo Rast, je imela vpliv na to, kdo je bil v nadzornem svetu. Medtem ko naprej gor nič več. Cerkev je zaupala ljudem, ni pa imela in nima strokovnjakov, ki bi to nadzirali. So se pač podali na odprto morje, kjer je možnost zaslužka ali izgube. Ko sem bil v Vatikanu in sem bil ravnatelj zavoda Rusikum v Rimu, sem šel na eno banko in so mi takoj dejali, da bom imel pri normalnem varčevanju takšne obresti, če bi varčeval bolj rizično, je toliko, če hočeš dobro zaslužiti, moraš pa podpisati … Tako glavnice ne bi izgubil, ampak le obresti. Medtem ko je teh opozoril o sklenitvah manjkalo. Tako je bilo veliko razočaranja. Ljudje niso bili opozorjeni. Ta način varčevanja je res prinašal lepe dobičke v zlatih časih, ampak v času krize pa ljudje niso bili obveščeni in tudi niso vedeli, kaj se lahko zgodi. Vsak je mislil, da bo vse trajalo kakšen mesec, dva, mogoče še leto, pa bomo prišli iz tega ven pa bomo šli ven. Nihče pa ni računal na to, da ne bomo prišli ven iz tega. Zdaj pa tudi država pravočasno ni naredila strategije, kako bi te probleme reševala.

Odzivi v javnosti so bili, naj se Cerkev ne ukvarja s fiktivnimi, ekonomskimi naložbami…
Ko je mariborska nadškofija ustanovila Gospodarstvo Rast, je bila ta želja zelo dobra in premišljena. Da se strogo loči pastoralni del od gospodarskega. Je pa res, da moraš laične sodelavce tudi nagraditi. Če ima kdo svojo družino, pa ga ti povabiš k sodelovanju, mu moraš neko pravično plačilo dati. Če hočeš imeti torej kakovostne in profesionalne sodelavce. Tukaj moja želja ni bila grešna; da boš s tem, kar boš zaslužil, potem financiral vzgojne, socialne in karitativne dejavnosti. Ampak potem ko se je pa to tako razširilo, da je postalo neobvladljivo, takrat bi pa morala biti ta ločnica že prej postavljena, med pastoralnim in gospodarskim delom. Tudi če bi gospodarski del propadel, bi pastoralni del ostal nepoškodovan. V zlatih časih si je škofija vzela posojila za svoje pastoralne projekte, ki jih je hotela izpeljati. Recimo za gimnazijo. Če jo hočeš obnoviti, jo postaviti na noge, moraš vložiti neka sredstva, kar je bilo normalno.

Kateri objekti so za Vas najbolj vitalni, da jih obdržite?
Gimnazija bi želel, da ostane, ker se mi zdi, da je za Maribor pa za širši štajerski del zelo pomembna ustanova …

Celoten kompleks Vrbanske?
To je zdaj vprašanje. Dejavnost kot dejavnost, da ostane, ker je to za blaginjo ljudi. Sam sem tudi imel izkušnjo, da sem nekaj časa poučeval in bil prisoten v taki šoli. Vem, kaj pomeni biti v takšni šoli, vem, kakšno je vzdušje, in zato se mi zdi, da je to gotovo treba obdržati. Potem pa tisto, kar je povezano s pastoralno dejavnostjo. Ta pa bo zdaj v precej manjšem obsegu. Nadškofija Maribor bo odslej poslovala zelo omejeno v finančnem smislu. Vse bo namreč odvisno od tega, kaj bo dobila od ljudi dobre volje. Toliko, kolikor bomo dobili, bomo lahko potem naprej posredovali.

Kolumnist dr. Aleš Maver je ob vašem imenovanju dejal, da najtežja naloga ne bo ekonomska sanacija, ampak ponovno zgraditi most do ljudi.
To gotovo. Sam nimam težav s komunikacijo, poskušal bom na preprost način priti do ljudi in moja vrata bodo odprta za vse. Sem bil zelo vesel, ko me je kolega poklical, ko smo skupaj včasih jadrali na morju, pa ni povezan s cerkvijo, pa je dejal: "Zdaj imamo pa tudi mi svojega škofa." Sem vesel tega, da sem lahko tudi z ljudmi, ki niso toliko povezani s Cerkvijo. Torej ta človeški stik, ta odnos bomo vzpostavili. To je osnova. Si bom prizadeval iti na teren. Ne bom samo pisarniški človek. Ko sem bil zdaj v Mariboru, sem bil tam le dopoldne, popoldne sem bil v župniji med ljudmi. Ta izkušnja zadnjih štirih let je bila zame dobra in tudi mi daje upanje za naprej. Vzpostavili smo lepe odnose z nevernimi. To je neka nova pot do novega zaupanja in odnosa.

Se Vam zdi, da bi lahko bilo vse, to kar se je zgodilo, tudi neki nov trenutek za novo rast?
To krizo (op.: mariborske nadškofije) jaz imenujem križev pot, za katerega vemo, da gre skozi postaje, ki so težke, gre skozi preizkušnje, ampak na koncu ni konec, ampak je začetek nečesa novega. Ker pride potem 15. postaja, ki predstavlja vstajenje. In tako tudi upam, da bomo iz te preizkušnje izšli prečiščeni, bolj ponižni in sposobni potem ustvarjati drugačne odnose in tudi drugače zastavljati stvari. Zato sem tudi v svoji škofovski grb, ki je še v nastajanju, želel vnesti temó, preizkušnjo, krizo, na vrhu pa svetlobo, ki predstavlja upanje. Tudi v tem temnem polju imam sito in plamen. Sito pomeni, da se stvari prečistijo, presejejo, ogenj, da se to prečisti, na vrhu pa je sidro, ki predstavlja upanje. Iz tega pa se rodi nekaj novega, ki je utemeljeno na drugih temeljih. Bela barva je znamenje, da se začenja nekaj novega.

Veliko svojih moči ste namenili mladim. Verjetno bo to delo z mladimi kot tudi delo po župnijah prav prišlo za to, kar vas zdaj čaka?
Gotovo. Do zdaj sem vedno doživljal to, da kamor koli sem bil poslan, mi je vedno prejšnja izkušnja prišla zelo prav. Na neki način izkušnja, ki jo imaš v določenem delu, in potem greš v drugega, jo neseš s seboj. Zdaj pa ta služba, ki jo sprejemam, nima samo enega področja. Omenili ste delo z mladimi. To je zelo pomembno delo, ki pa je v Sloveniji zelo zanemarjeno.

Malo jih je videti v cerkvah …
Ne samo to. No, odvisno, kje. Mladih je malo videti kjer koli. Ni neke perspektive za njih. Osebno me boli, ko vidim mlade, hodijo v šolo, diplomirajo oziroma še kaj več, potem pa to mučno iskanje službe. Malo je mladih, ki dela tisto, za kar so se pripravljali, zato ker morajo zgrabiti raznovrstna dela, za določen čas, kar predstavlja problem. Imajo pa tudi zelo malo krajev, kjer se lahko srečujejo, izmenjujejo, povezujejo. V nekaterih župnijah so še mladinske skupine in srečanja, v mestih pa je to že bolj težje oziroma so mladi že veliko bolj prepuščeni samemu sebi. Najbolj neposreden stik sem imel v dijaškem domu kot ravnatelj, ko sem jih imel popoldne in zvečer in smo veliko časa preživeli skupaj. Spoznaš njihove probleme, to, kar prinesejo s seboj. Ko sem bil ravnatelj dijaškega doma, sem se zelo trudil, da bi najprej spoznal zaledje, iz katerega prihajajo. Ob koncu tedna sem jih tako šel obiskat na dom. Ko ti poznaš nekoga v njegovem lastnem kontekstu, iz katerega prihaja, pa njegove težave, iz katerih prihaja, potem mu veliko lažje pomagaš. Se spominjam, eno leto sem imel 90 birmancev in sem si zadal, da bom vse obiskal. In sem vsak dan obiskal enega, kadar sem lahko, in to je tisto bogastvo na koncu, ko posameznika čisto drugače vidiš in mu lahko tudi pomagaš. Se spomnim, ko sem prišel v družino, kjer so bile težke razmere. Takrat sem jim poskusil tudi finančno pomagati, in ko sem bil že na drugem delovnem mestu, je nekega dne prišel fant, ki sem mu takrat pomagal, in rekel: "V tistem trenutku je vaš obisk prinesel blagoslov v našo hišo, ker ste bili prvi, ki ste videli, v kakšni situaciji živimo, in ste nam po svojih močeh takrat poskusili pomagati." Druga stvar je zaupljiv in domač odnos, ki se vzpostavi. Tretja pa, ustvarjati priložnosti, kjer se mladi ne samo družijo, ampak skupaj preživijo trenutke, da se povežejo med seboj, da si tudi oni ustvarijo neke skupnosti. Če je mlad človek čisto sam, ga lahko z lahkoto odnese prva preizkušnja ali prepir. Če pa je del neke skupnosti ali občestva, potem je ravno v trenutkih preizkušnje lahko ta skupina v oporo in v pomoč. Zato je tako pomembno, da so nekje vpeti. Pravim, da je za mladega človeka, da je nekje angažiran, da se nekje uresničuje. Mlad človek ima veliko darov in sposobnosti, in če jih v tistem trenutku ne razvije, je to zakopan kapital, ki bo zavedno ostal zakopan. Tako pa marsikdo v skupini odkrije svoj dar, ga začne izražati in tako potem lahko v življenju lahko uresničuje to.

Prav je, da omeniva še papeški kolegij Rusikum, ki ste ga vodili osem let. Zavod je bil ustanovljen za zbliževanje med Vzhodom in Zahodom. Po 2. vatikanskem koncilu je bila močna težnja tudi po ekumenizmu, iskanju ponovne edinosti med kristjani. Še posebej med Katoliško cerkvijo in vzhodnimi cerkvami, pravoslavnimi. Jezuiti ste tudi sicer kar dejavni na ekumenskem področju, Če tu omenim Milana Žvanuta, Marka Rupnika. Kakšna je razlika v tej mentaliteti, ko ste spoznavali pravoslavne študente, ki so prihajali k vam, oziroma kakšen je bil sploh namen in vloga kolegija Rusikum, ki ste ga vodili osem let.
Največ so v kolegij prihajali iz Ukrajine, Rusije, Slovaške, Bolgarije in Grčije. Prva naloga kolegija je bila pripraviti bogoslovce na njihovo poslanstvo. Večina jih je prišla pred posvečenjem, nekaj pa tudi, potem ko so že bili duhovniki, pa so prišli na podiplomski študij in doktorat. To je bil problem v kolegiju. Nekatere pripravljaš na posvečenje, nekateri so že posvečeni, tako da smo morali iskati načine, kako vse potrebe zadovoljiti. Poiskati je bilo treba tudi veliko modrosti med študenti Ukrajine in Rusije; odprtosti, da skupaj živijo v nekakšnem spoštovanju. Kot vemo, na njihove odnose vplivajo zgodovinski elementi kot tudi značaji posameznikov. V kolegiju smo imeli tako študente latinskega obreda, nekaj je bilo pravoslavnih in nekaj grkokatolikov, ki so sicer vzhodna tradicija, ampak povezani z Rimom. Vemo, da pravoslavci in vzhodni kristjani povezani z Rimom ne grejo najboljše skupaj. Ampak smo vzpostavili odnosi in bil sem včasih presenečen, da so skupaj živeli in nekatere stvari skupaj tudi uresničevali. To je bilo zame upanje, da bodo potem tudi ob vrnitvi domov, ko bodo vodili različne cerkve, lažje sodelovali v nekaterih skupnih stvareh. Vzhodne cerkve so veliko bolj narodne cerkve, povezane z narodom, in zato je tudi če vzamemo Rusko pravoslavno cerkev, ki je povezana z rusko zgodovino in z rusko tradicijo, kar pomeni, da v odnosu do nekega drugega naroda že pride do težav, ker pač imajo zgodovinske konflikte in zgodovinske rane. Cilj tega ekumenskega delovanje je predvsem to, da bi uspeli prerasti te zgodovinske rane ter konflikte in zaživeli danes. Mi zgodovine ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo danes oziroma zastavimo stvari za jutri.

Dotakniva se še področja sekularizacije. Katoliška cerkev, se je znašla popolnoma v novem položaju, ko danes nima več neke pomembne družbene vloge. Včasih se zdi, kot da je le ena od religijskih stojnic, ki ponuja svoje ideje v svetu, kjer pa postaja vse bolj relativno. Ljudje izbirajo to, kar jim ustreza, tudi na področju vrednostnih in moralnih izbir. Kje vidite pot Cerkve 21. stoletju?

Vedno me navdihuje apostol Peter, ki vedno pravi: "Vselej bodite pripravljeni dati odgovor za razlog vašega upanja." Se mi zdi, da moramo kristjani, čeprav smo se znašli v drugem kontekstu, sproščeno, nevsiljivo dati vedno odgovor za svoje upanje. So področja, kjer Cerkev mora in lahko prinaša svoj prispevek v to sekularizirano družbo, kjer je vedno večja ločitev med Cerkvijo in državo ter vedno večji duhovna brezbrižnost in moralni relativizem ali ideološka razdeljenost. Se mi zdi, da sekularizem ustvarja tudi razklanost in razdeljenost. Mi še nikoli nismo bili tako razdeljeni, kot smo zdaj in s tako velikim nezaupanjem drug do drugega. Vidim tri področja, kjer lahko, kot pravi Peter, dajemo odgovor za naše upanje. 1. dostojanstvo človeka, ker tudi sekularizirana družba se zavzema za človeka. Človek naj bi bil vedno v ospredju. Gre za življenje, da bi bilo vedno lepše, in tukaj se mi zdi to zavzemanje za dostojanstvo in spoštovanje človeka v vsej enkratnosti in neponovljivosti, tukaj je prvo področje, kjer lahko najdemo pot sodelovanja. Eni in drugi se namreč zavzemamo za človeka. Druga stvar je iskati poti dialoga. Se mi zdi, da ne bomo naredili koraka naprej brez dialoga. Kot sem prej omenjal razdvojenost, vsako vprašanje in vsak problem, namesto da bi ga rešili, nas še bolj razdvoji.

Še posebej v Sloveniji …
Slovenija je majhna. Če vzamete Rim, je Slovenija pol Rima. Vsi se med seboj poznamo, vsi vemo drug o drugem vse. Zato iskanje dialoga in stičnih točk. Tretje vprašanje pa je skupno dobro. Dejansko, moramo iskati to, kar nas skupno gradi in nam daje neko trdnost. Tukaj vidim in se bom po svojih močeh prizadeval za dostojanstvo človeka, ki je tolikokrat poteptano, za strpen in spoštljiv dialog ter vedno imeti pred seboj skupno dobro. »Cerkev čim bolj izriniti na stran oziroma da je sploh več ne bi bilo.« Ne. S tem namreč osiromašimo družbo, ker bi lahko dala v skupno dobro nekaj, kar bi pomenilo za vse dobro. Zato je pomembno prizadevanje za skupno dobro. Če bomo imeli to pred seboj, se Sloveniji pišejo lepši časi. Da se zopet začne lepo govoriti o Sloveniji. Sam sem veliko potoval po tujini, tam preživel 15 let, in je bilo obdobje, ko so o Sloveniji govorili zelo spoštljivo. Ko si povedal, da si iz Slovenije, so dali klobuk dol. Kot nekakšna oaza, medtem ko danes pa zmigujejo z glavo, vsi nas poznajo po tem, da smo še v krizi. Da še vedno iščemo pot iz te krize. Ne znamo se pogovarjati, stopiti skupaj in še bi lahko našteval. To so stvari, ki se mi zdi, da če imamo res pred seboj človeka kot tudi skupne cilje, potem je treba to delitev prerasti.

Vaš jezuitski sobrat je tudi papež Frančišek, Vam daje kakšen navdih?
Že pri izbiri škofovskega gesla: "Iz teme bo zasvetila luč." Najprej sem pomislil na Slomška – Vera bodi vam luč. Bil je kaplan v naši župniji Nova cerkev tri leta, tako da je tam pustil tam svoje sledi in hkrati mene zelo duhovno navdihuje. Papež Frančišek pa se mi zdi, da je v Cerkev prinesel svežino; s preprostostjo, iskrenostjo in neposrednostjo. K ljudem pristopi na takšen način, da te res pritegne, tako da se sam navdihujem ob njem in bi ga želel pri kakšni stvari posnemati. Vsak papež, ki ga imamo, je vedno odgovarjal na potrebe tistega trenutka. Papež je prišel v trenutku, ko je bila vsa Cerkev v nekakšni krizi. Mnogim je bilo težko verovati. Vera je postala nekaj težkega, ta papež (Frančišek) pa je prinesel nekaj, da ljudje pravijo, da spet lahko verujejo. Včasih mi kdo iz župnije pravi: "Ko tega papeža vidim in poslušam, sem vesel, da sem kristjan in da verujem." Vnesel je veselje in sproščenost in to je tisto, kar se mi zdi, da šteje.

Konec aprila boste tudi uradno prevzeli nadškofijo Maribor. Kakšne bodo Vaše prioritete?
Zanimivo je, da prevzemam škofijo na isti dan, ko bodo tudi člani župnijskih svetov dobili poslanstvo. Vsakih pet let so volitve članov župnijskega sveta, ki so tisti najožji sodelavci duhovnika v župniji. Po izvolitvi dobijo poslanstvo. Začeli bomo skupaj to pot in moja želja je, da bi prek teh župnijskih svetov tudi na neki način lahko prihajal do občestva. Tako bo ena od prioritet gotovo iskanje stika s tistimi, ki so ožji sodelavci duhovnika. Vemo, da je danes duhovnikov vedno manj in da so vedno bolj obremenjeni in je tako nujno vključevanje laikov v samo poslanstvo, in tam, kjer lahko laiki prevzamejo svoj delež, tam lahko duhovnika razbremenimo. In bo tako duhovnik res lahko duhovnik, tam, kjer mora biti. Tako je prva stvar, da bi se enkrat na leto srečal s tajniki teh župnijskih svetov. Druga kategorija so ključarji, to so tisti, ki skrbijo materialno za naše cerkve in nosijo težko odgovornost s tem, da žrtvujejo veliko svojega časa. Če so naše cerkve dobro vzdrževane in v dobrem stanju, je to zahvala klučarjem, ki skupaj z duhovnikom, župnikom skrbijo za to. Potem so tu organisti in zborovodje, ki bi jih bilo treba večkrat zbrati skupaj in jim pomagati. Skrbijo za samo lepoto bogoslužja oziroma samega sodelovanja pri bogoslužju. Gotovo tudi vprašanje mladih. Kako v samem mestu Maribor pa tudi v škofiji to pastoralo postaviti na nove temelje oziroma tam, kjer je, okrepiti, oziroma tam, kjer je ni, pa nekako najti nove načine, kjer bi mladi imeli možnost za srečevanja, kot tudi oporo pri njihovem iskanju in njihovi rasti. Sam bom moral iti na teren. Res sem bi zdaj štiri leta v eni župniji, ampak ena župnija je ena. Vsaka ima čisto svojo specifiko, svoj obraz. Želel bi si vzeti en dan v tednu za spoznavanje župnij in župnijskih občestev. Sistematično dve, tri, štiri ure. Čisto preprosto. Najprej se srečam z duhovnikom, njegovimi najožjimi sodelavci in tako naprej. Po naravi sem bolj organizator oziroma mi to bolj leži, tako bom poskušal, da se vzpostavi nekakšne mreža vseh teh naših sodelavcev, ker tam se bo potem pokazala škofija.

Bo čas še za kakšen hobi, če ga imate?
Hobije imam. Prvi je hoja v naravo. Sam zelo uživam iti v naravo, tudi če moram nekaj napisati, po navadi vzamem list papirja in svinčnik in grem. In med hojo spišem in skiciram in potem doma se usedem za računalnik in dokončno napišem. Zanimivo, da me narava vedno navdihuje, vendar ne prehudi vzponi. Kolo. V Rimu sem zelo veliko kolesaril, in upam, da bo tudi v Mariboru prišlo kolo spet v navado. Za dopust pa uživam v jadranju na morju. Ko greš na odprto morje sam. Upam, da mi bo nekaj od tega uspelo uresničiti. Vsaj hoja v okolico Maribora, zagotovo me bodo videli in srečali.

Smo v velikem tednu pred veliko nočjo. Imate mogoče kakšno sporočilo za naše bralce?
Velika noč je naš največji praznik. To je praznik upanja. Še posebej v velikem tednu doživljamo to temo sovraštva, temo greha, temo izključevanja, ko so Jezusa čisto izključili. In za to temo pride velika noč, luč. In mi smo ljudje luči in nismo ljudje teme. Želim si, da bi bili ljudje luči in ljudje upanja, ker na koncu …, velika noč nam razodeva, da je zmagalo dobro, dobrota in ljubezen ter življenje. Velika noč je dar življenju, je »da« življenju. Pomeni, da je življenje tisto, ki ostane in se ne uniči, to je nekaj velikega. Verni bi morali biti velikonočni verniki z nasmehom na obrazu. Za druge, ki ne verujejo, pa velja to prepričanje v zmago dobrega. So problemi, so krize in težave, ampak ni to zadnja beseda. Zadnja beseda je zmaga dobrega.