Največje pokopališče v Sloveniji v svoji nadstandardni ponudbi ob naročilu pogrebnih storitev ponuja tudi možnost najema pevcev in izvajalcev, ki igrajo na različne glasbene inštrumente - od kitare do citer in klarineta.

"Kar koli si svojci zaželijo, lahko pri nas dobijo. Res pa je, da je slovenska folklora taka, da sta to največkrat petje in trobenta (Tišina) na koncu pogreba. Običajno se zapojejo tri pesmi - ena na začetku, druga med pogrebom in tretja na koncu pogreba pri grobu," je za MMC pojasnil Domen Kokalj, vodja sprejemne pisarne, kamor svojci pridejo uredit vse potrebno za zadnje slovo od pokojnika.

Od 80 evrov naprej
"Mi imamo pogodbo s tremi pevskimi skupinami in dvema, ki igrata trobento in druge inštrumente. Pevcev imamo tako okoli 15," razloži. Vsi so preizkušeni, imajo dolgoletno tradicijo prepevanja na pogrebih in so zanesljivi, poudarja Kokalj. "Vedno so točni, saj je to bistveno - na pogreb se namreč ne sme zamuditi, to je edinstven dogodek, takrat ko je dogovorjeno, se začne," poudarja.

Koliko pa je treba odšteti za glasbeno spremljavo na zadnji poti? 80 evrov za tri pesmi solopevca, zbor 170 evrov, inštrumenti okoli 80 evrov, dražje so le citre - za njihovo spremljavo je treba odšteti okoli 200 evrov. V železnem repertoarju je 150 najpogosteje zapetih pesmi, če pa ima naročnik pogreba kakšno posebno željo, se pevci lahko naučijo tudi tiste.

Pevci tudi že regljali
Marjan Kraševec kot pevec na Žalah deluje že 30 let - sprva honorarno, nato pa je to prešlo v samostojno podjetništvo, vsi imajo to registrirano kot dejavnost, ki jo opravljajo. Večinoma gre za operne pevce, kar je ustaljena praksa tudi v sosednjih državah, kot so Hrvaška, Avstrija, Nemčija, pojasnjuje. Njihova prednost je, da imajo fleksibilen delovni čas, saj so predstave ob večerih, zato imajo v časih pogrebov običajno čas.

Kraševec je del kvinteta Ob slovesu, po njegovih besedah se prav oni s tem ukvarjajo najdlje, ekipe ne menjajo in so "uležani kot staro vino". Sam je tudi kontaktna oseba za naročnike, ki jim pogosto tudi svetuje pri izboru pesmi. "Naročnik pogreba dobi repertoar pesmi, ampak saj veste, kako je - starejši so imeli radi neke pesmi, ki jih mladi morda sploh ne poznajo. Dogajalo se je, da svojci pozneje niso bili zadovoljni s pesmimi, ki so jih sami izbrali, zato jih zdaj vedno pokliče zborovodja, ki zna že po telefonu pravilno svetovati, jim tudi zapoje v slušalko, da se ljudje potem lažje odločijo," opiše Kokalj.

"Pri nas veliko pokopavajo ljudi iz prostora nekdanje Jugoslavije. Velikokrat se pojavljajo želje po starogradskih, dalmatinskih pesmih. To so pesmi mladosti generacije, ki je danes stara okoli 60 let. V zadnjem času je veliko Avsenika, Slaka, tudi Kreslina, Staneta Vidmarja. Med tujimi pa prednjačijo Somewhere Over The Rainbow, tema iz Čarovnika iz Oza, Amazing Grace. Če je pokojnik mlajši, običajno ne želijo ljudskih pesmi, pač pa prirejene popevke," Kraševec opisuje nabor pesmi.

"Se je pa tudi že zgodilo, da so si ljudje zaželeli Žabe, pri kateri moraš regljati! Gre za zelo znano oktetovsko pesem Vinka Vodopivca - žabe svatbo so imele, zbrane iz sosednjih mlak, jedle, pile so in pele, rega, rega rega, kvak, kvak ... In smo pač regljali," nazorno ponazori.

Harmonika se je razlegala
Za Žale je RTV Slovenija pripravila posneto glasbo tudi za čas, ko se pogrebni sprevod začne izpred mrliške vežice pomikati proti grobu. "Gre za žalno glasbo, a svojci lahko prinesejo na CD-ju tudi kar koli po svojih željah. In pri tem je bil izbor pesmi res že neverjeten - od Rolling Stonesov do tega, da se je harmonika že tako razlegala, da nisi vedel, ali je veselica ali pogreb," se spominja Kokalj.

Dogajajo se tudi odločitve v zadnjem hipu - da svojci pevcev ne naročijo, ker pravijo, da si jih ne želijo, nato pa stojijo pri vežici in jih slišijo na drugem pogrebu ter si premislijo. "Pokličem jih in čez dve uri so tukaj," pove Kokalj in poudari, da je to pač prednost sklenjenih pogodbenih vezav s pevci. "Za vse pogrebe, ki jih v Ljubljani opravimo, nam morajo biti na voljo," pojasnjuje.

Pieteta je osnovno pravilo
Kako pa se sami spopadajo z vsakodnevnimi prizori žalujočih? "Človek počasi otopi, nehote," žalostno priznava pevec Kraševec. "Se pa znamo s stranko pogovoriti in jo pomiriti na način, da ne dodajamo soli na rano. Pieteta do pokojnika in svojcev je osnovno pravilo," doda.

Enako velja za referentke v sprejemni pisarni. S svojci imajo na Žalah neposreden stik štiri referentke. "Ta dekleta so vsa prejokala ne enega popoldneva ali dveh, ampak kar nekaj njih. Traja leto in pol do dve, da se 'utrdiš'. Mi moramo svoje delo opraviti ne glede na vse," pojasnjuje vodja pisarne Kokalj, ki je v tem poklicu že 23 let.

Najboljša tolažba pogovor v lastnih vrstah
Pove, da se je v vseh teh letih navadil že vsega hudega, lažje je pri starejših, saj gre za neki naravni življenjski krog, a urejanje pogreba za otroka ali žrtve tragičnih nesreč ga še vedno pretrese. "Nehote začneš povezovati stvari s svojimi bližnjimi. Sam sem tudi pobiral mrtve in v tem poslu vidiš toliko nesmiselnih nesreč, ki vzamejo življenje. Tudi sam imam otroke in na eni točki sem moral razčistiti sam s sabo, sicer jih ne bi nikoli več pustil na kolo, smučke, kotalke. Moraš si ukazati, da se moraš prepustiti. To je življenje - enemu je pisano, da bo doživel 100 let, drugi se bo žal poslovil že veliko prej," je sprijaznjen.

Na voljo imajo tudi strokovno psihosocialno pomoč prek kliničnega centra, vendar Kokalj opaža, da je najboljša tolažba zanje pogovor v lastnih vrstah, ker so doživeli podobne izkušnje in travme.