iz Zavoda Emma.

Zavod Emma pomaga ženskam, otrokom in mladostnikom, ki so žrtve nasilja v družini. Čeprav se zdi, da je tega zadnje čase vse več, pa to ne drži, pojasnjuje sogovornica. Gre bolj za to, pravi, da se o tovrstnem nasilju vse več govori, ljudje so bolj ozaveščeni, zato je tudi več prijav oz. primerov, ki jih organi pregona odkrijejo.

A žal se krog nasilja ne prekine s prepovedjo približevanja storilca žrtvi, poudarjajo v zavodu. Če želimo nasilje zares ustaviti, je "potrebnega veliko znanja o dinamiki nasilja, profilu povzročitelja v smislu predvidevanja obnašanja oz. preprečitve stopnjevanja nasilja, o čemer pričajo tudi zadnji konkretni primeri nasilja v družini", pravi strokovna vodja programov Zavoda Emma. Ob tem pa dodaja: "Pomanjkljivosti so tudi v prepočasnem obravnavanju kaznivih dejanj nasilja v družini na sodiščih in še vedno nezadostna in neustrezna obravnava žrtev in storilcev."

Samo pretekli konec tedna smo mediji znova poročali o tragičnem primeru nasilja v družini - v občini Benedikt -, sočasno pa so samo na Policijski upravi Novo mesto obravnavali kar štiri primere nasilja v družinskem krogu in storilcem izrekli prepoved približevanja. Je torej tovrstnega nasilja vse več ali gre za to, da so posledice "hujše"?
Nasilje v družini je svojevrsten fenomen, ki ima svojo dinamiko. Primeri nasilja, ki so se zgodili v zadnjem času, so tragični, vendar ne moremo govoriti, da gre za porast nasilja ali da so posledice vse hujše. O nasilju se vse več govori in splošna ozaveščenost ljudi o problematiki nasilja je vse večja. Zaradi navedenega žrtve in drugi tako lažje poročajo in prijavljajo nasilje.

Kako pogosto je s tovrstnim nasiljem povezana tudi zloraba alkohola ali mamil?
Alkohol in mamila običajno niso vzrok za nasilno obnašanje, ampak so sprožilci. Pod njihovim vplivom se zgodi hitrejši nasilni odziv pri tistih osebah, ki tako ali tako izvajajo nasilje.

Kako pa na to vpliva trenuten družbeni položaj (kriza, pomanjkanje služb ...). Opažate porast?
Ravno tako je trenuten družbeni položaj lahko sprožilec nasilnega vedenja.

Vendar, kot sem na začetku rekla, gre za to, da žrtve nasilja pogosteje prijavljajo nasilje, ker se o njem veliko več govori, kot se je v preteklosti. K hitrejši prijavi nasilja pripomorejo tudi programi pomoči nevladnih organizacij in dejstvo, da se od leta 2008, ob sprejetju zakona o preprečevanju nasilja v družini, učinkoviteje soočamo z zaščito in pomočjo žrtvam in družinam, v katerih je nasilje prisotno.

Na vaši spletni strani sem prebrala, da imate od leta 2007 tudi poslovalnico v Krškem, kjer naj bi bilo tovrstnega nasilja največ. To še vedno drži? Čemu to pripisujete?

Od ustanovitve enote smo na področju Posavja še vedno edina organizacija, ki izvaja programe pomoči tako žrtvam kot tudi povzročiteljem nasilja. Kljub dobremu sodelovanju s policijo in drugimi službami na tem področju povzroča veliko težav socialna kontrola - vsi se med seboj poznajo, zato imajo žrtve občutek, da nihče izmed pristojnih služb zaradi tega ne ukrepa zadostno -, zaradi katere žrtve in drugi težje in prepozno prijavljajo nasilje.

Zakaj je ravno na tem območju takšnega nasilja največ? Gre za družbene okoliščine - je nasilje v družini tu najbolj sprejemljivo - ali razlog leži kje drugje?
Velik delež je v tem, da je tu nasilje sprejemljivejše, predvsem pa je tu velika socialna kontrola.

Ker je območje manjše?
Ja, manjše območje. Vsi se poznajo med seboj. Pogosto nam žrtve rečejo: 'Ja, kaj mi pa bo, če ga prijavim policiji, če popoldne skupaj s policistom pije pivo.'

Nasilje v družini je dolžan prijaviti vsak, to je mogoče storiti povsem anonimno. A vseeno ljudje raje sklonimo glavo in si zatisnemo ušesa - češ, to ni moja stvar, naj jo rešijo znotraj družine. Kako pogosto po vaših izkušnjah nasilje prijavijo zaskrbljeni posamezniki? Večinoma gre verjetno za prijave institucij?
Nevladne organizacije vedno ponavljamo, da gre pri nasilju za težavo družbe in ne posameznika, in opozarjamo ljudi, da naj nasilje prijavljajo. Glede na izkušnje iz preteklih let ugotavljamo, da veliko več ljudi nasilje želi prijaviti, vendar je še vedno, posebno še v manjših krajih, miselnost taka, da se ne smejo in ne želijo vmešavati v družino.

Kdo pa vas najpogosteje kliče oz. prosi za pomoč? Žrtve same, sorodniki, prijatelji, sosedje? Kako jim pomagate?
Najpogosteje nas kličejo žrtve nasilja same in njihovi sorodniki. Pomoč jim nudimo skladno z našimi programi: od prijave nasilja na policiji in centru za socialno delo, psihosocialnega svetovanja, zagovorništva na institucijah, pomoči pri pridobitvi brezplačne pravne pomoči, ki je določena z zakonom o brezplačni pravni pomoči, do spremstev na institucije, terapevtskega tabora za žrtve nasilja in različne delavnice, ki jih izvajamo. Kličejo pa nas prav tako prijatelji in sosedje.

Zaradi specifičnih znanj o problematiki nasilja, ki jih imamo strokovne delavke Zavoda Emma, pa strokovne delavke centrov za socialno delo in delavke šolske svetovalne službe k nam napotijo žrtve nasilja, ki jih tudi sami obravnavajo.

Se na vas pogosteje obračajo z vprašanji o psihičnem ali fizičnem nasilju? Ali se žrtve psihičnega nasilja sploh zavedajo, da se verjetno ne bo končalo "le" pri tem?
Večina primerov psihičnega nasilja se stopnjuje v fizično. Ko govorimo o nasilju v družini, gre pogosto za kombinacijo različnih oblik nasilja hkrati: psihično, fizično, spolno, ekonomsko. Najpogosteje žrtve pokličejo, ko se že zgodi fizično nasilje. Vendar poročajo tudi o psihičnem nasilju, ki je vsekakor prisotno. V zadnjih letih pa smo zaznali porast klicev, ki se nanašajo "le" na psihično nasilje.

Na prvi pogled se zdi, da so organi pregona relativno uspešni. Če pogledam samo prej omenjene štiri primere: štiri nasilja v družini, štiri prepovedi približevanja. (Pa čeprav verjetno to še zdaleč ni celoten obseg tovrstnega nasilja na tem območju.) A obenem dvomim, da se konča pri tem - da je prepoved približevanja dovolj. Se motim?
Predvsem zaradi nevladnih organizacij, ki so skupaj z MDDSZ-jem ter Generalno policijsko upravo izvedle več akcij in kampanj o preprečevanju nasilja v družini, je odziv ustreznih služb na primere nasilja v družini učinkovitejši in hitrejši.

V praksi pa se kaže, da izrek prepovedi približevanja še zdaleč ni dovolj. Po našem mnenju bi v primerih izreka prepovedi približevanja policija morala storilca bolj nadzirati in proaktivno obravnavati. Pri tem je potrebnega veliko znanja o dinamiki nasilja, profilu povzročitelja v smislu predvidevanja obnašanja oz. preprečitve stopnjevanja nasilja, o čemer pričajo tudi zadnji konkretni primeri nasilja v družini.

Pomanjkljivosti so tudi v prepočasnem obravnavanju kaznivih dejanj nasilja v družini na sodiščih in še vedno nezadostna in neustrezna obravnava žrtev in storilcev.