Je ena najboljših poznavalk domače in mednarodne zakonodaje na področju človekovih pravic in migracijskega prava.

V letu 2016 ste bili izglasovani med deset najvplivnejših pravnikov v Sloveniji in nominirani v program 40 mladih evropskih voditeljev za leto 2017. Oboje je veliko priznanje, za vas pa najbrž predvsem odgovornost, kajne?
To je priznanje za preteklo delo. Področja, s katerimi se ukvarjam jaz in moji kolegi na Mirovnem inštitutu, so pogosto teme, ki niso najbolj popularne v skupnosti. Pogosto nas ljudje sprašujejo, zakaj si izbiramo te teme, kot so migranti, izbrisani, človekove pravice na splošno... teme, ki zbujajo malce nelagodja, izzivajo splošno prepričanje, kako bi morala biti skupnost urejena, tako da v resnici to jemljem kot priznanje, da odpiramo prava vprašanja in da je to delo v družbi potrebno, saj ga ne opravlja veliko organizacij in posameznikov.

Začniva z Zakonom o tujcih in s slovenskim odzivom na kritike iz tujine. Kakšen je vaš vtis, so ključni slovenski odločevalci doumeli težo teh kritik, ali pa si vladna politika pred opozorili zatiska oči?
To je odvisno od posameznika, torej kdo je bil tisti, ki se je odzival na ta opozorila. Nekateri so jih vsekakor vzeli resno, predsednik državnega zbora vsekakor razume težo te problematike in so bili tudi njegovi odgovori temu primerni, vsekakor pa smo precej razočarani nad odzivom ministrstva za notranje zadeve in tudi predsednika vlade.

Slovenski premier je prejel prav opozorilo generalnega sekretarja Sveta Evropa Thorbjorna Jaglanda na to temo, tudi glede tega je strokovna javnost razdeljena. Nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič se je v petkovih Odmevih pri podpori argumentacije premierja Cerarja, skliceval na 2. člen 4. Protokola Evropskih konvencij, kjer so na prvem mestu varnost, javni red in preprečevanje kaznivih dejanj. Ali nas torej ta protok odvezuje spoštovanja drugih medanrodnih konvencij?
Najprej bi bilo treba reči, da je ravno mednarodna skupnost, zlasti Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice, tisti organi, ki so Sloveniji pomagali reševati njene najhujše težave na področju človekovih pravic, tako da je pomembno, da so pozorni na ta vprašanja in imajo tudi pristojnost, da so nanja pozorni. S tem, ko smo podpisali Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, smo s tem dopustili tudi to, da se organi Sveta Evrope vmešavajo v področja, ki se jim zdijo problematična, kot je ta, ki zadeva zakona o tujcih. Če zdaj spregovorim o mnenju spoštovanega profesorja dr. Zupančiča, bi rekla, da gre za zelo uglednega pravnega strokovnjaka, bil je profesor 18 let na Pravni fakulteti v Ljubljani, ter evropski sodnik na Evropskem sodišču, a na to konkretno temo se z njim ne strinjam. Ta člen 4. Protokola namreč ni povezan z vprašanji, s katerimi se ukvarja ta zakon. Govori o omejevanju gibanja v pogojih, pod katerimi do omejevanja gibanja lahko pride, ta predpis, na katerega opozarjamo, da je problematičen, pa posega v pravico do dostopa do azilnega postopka. Namreč, Slovenija je ratificirala Ženevsko konvencijo, prostovoljno, k temu smo se sami zavezali in po tej konvenciji je dolžna sprejemati prošnje za azil vseh tistih ljudi, ki bi za azil v Sloveniji želeli zaprostiti. Dolžni smo tudi vsebinsko obravnavati njihove vloge. Potem pa je tu tudi pomen evropskega prava, prava Evropske unije na tem področju, ki nam omogoča, da kakšne prošnje ne obravnavamo vsebinsko, če ugotovimo, da je prosilec že zaprosil za azil na primer v Republiki Hrvaški. Na podlagi tega ga lahko potem v Republiko Hrvaško tudi vrnemo, ampak to je treba vse delati po vnaprej predvidenem postopku. Mi ne moremo z nekim slovenskim notranjim predpisom vnaprej razveljavljati tako pomembnih stvari, kot je Ženevska konvencija kot del mednarodnega prava in Dublinske uredbe kot del prava EU. V tem je osnovni problem in vprašanje svobode gibanja, ki je omenjeno v 2. členu 4. Protokola s tem ni nikakor povezano.

Boštjan M. Zupančič se je recimo vprašal, zakaj Jagland ni nikoli pisal Angležem, ki vendarle že leta s fizično pregrado blokirajo dostop migrantov pri Calaisu. Kaj menite o tej primerjavi? In kaj vprašanje potem pomeni, da ni dobro, če se država ukloni volji Sveta Evrope in ESČP?
ESČP je najuglednejše mednarodno sodišče na svetu, tudi najuspešnejše na svetu, glede na to, koliko pomembnih primerov uspe izvršiti in kako so njihove sodbe izvrševane. Evropsko sodišče je torej kvečjemu naš zaveznik, pomaga nam, da drži ravnotežje med človekovimi pravicami in tistimi momenti, ko je pravice dovoljeno omejevati in v tem smislu lahko samo potrdim, da ga je treba poslušati. In spoštovati.

Vsa ta pisma, ki jih generalni sekretar pošlje, in ta pisma se redno pošiljajo, da ne bo pomote – jaz nisem tako prepričana, da jih Britanci niso dobili, verjetno pa ni bilo spravljeno v javnost, tako kot je bilo v Sloveniji. Veliko pisem potuje iz kabineta tega sekretarja nenehno, nenazadnje ima generalni sekretar po 52. členu Evropske konvencije pristojnost da opozarja na vse tiste probleme z državami članicami, ko kršijo človekove pravice.

Ameriški predsednik Donald Trump je pred volitvami napovedal revizijo ameriškega odnosa do Ženevskih konvencij, on meni, da so 'pase'. Vas to skrbi?
Ženevska konvencija je izjemno pomembna pridobitev mednarodnega prava. Gre za eno prvih resnejših konvencij s področja človekovih pravic, ki je bila sprejeta po 2. Svetovni vojni, v Evropi je bilo takrat na milijone beguncev, res je da so bili evropski in ne begunci z Bližnjega vzhoda, to je pomembna razlika v smislu, zakaj je danes razlog za takšen odpor proti beguncem, takrat pa je bila konvencija prejeta, ker je šlo za evropske begunce. Pomembno je tudi to, da je bila opdgovor na tako hude kršitve človekovih pravic, kot je bil holokavst. Naslavljala je zelo hudo situacijo v Evropi. Države so bile obubožane, a so bile kljub temu sposobne ratificirati tako pomemben pravni akt. Tako pomembnega dokumenta se je še danes treba lotevati, kot rečemo, s tresočo roko. Ta Trumpova trditev me ne skrbi, gre za mednarodno pravo, gre za mednarodno ratificiran akt in vse te države bi morale dvomiti v tak dokument, da bi se morale zbrati in narediti nek nov dokument. Dokler države skupaj menijo, da je beguncem treba nuditi zaščito, tako dolgo taka konvencija ni v nevarnosti. Bi jo pa v prihodnosti morali dopolniti – ženevska konvencija recimo še ne predvideva okoljskih beguncev. Še nikoli pa ni bilo tako pomembno, da to konvencijo ohranjamo in izvršujemo, kot ravno danes.

Nedavno preminulega velikega sociologa Zygmunta Baumana, ki je doživel vsakovrstna pregnanstva je zelo skrbelo, ker avtohtona ljudstva Evrope begunsko tragedijo prevajajo v varnostna in ne humanitarna vprašanja. Če primerjate Slovenijo in druge evropske države, kje smo?
Slovenija popolnoma sledi trendu kriminalizacije migracij, (krimigracije) ki torej prikazuje migracije samo kot varnostni problem, ki ga je treba naslovit z varnostnimi vprašanji, z nadzorom, in to s podobnim nadzorom, s kakršnim nadzorujemo kriminaliteto. Slovenija se je popolnoma vkrcala na vlak jasnega trenda, ki pač pelje v vedno večje zaostrovanje politik, v vedno večje kaznovanje ljudi, ker migrirajo, ljudi se v bistvu kaznuje zaradi njihovega pravnega statusa in ne zaradi njihovega deviantnega ravnanja. Gremo po sledi držav, ki prednjačijo v krimigracijah, to pa so ZDA in Avstralija. Ti dve imate najbolj nehumane in nehumanistične politike na področju odgovora na migracije.

Kako pa se slovenski zakonodajni in 'terenski' pristop do prosilcev za azil razlikuje denimo od avstijskega, glede na to, da si Avstrijo v marsičem jemljemo za vzor?
Ravno novela zakona o tujcih je skopirana od Avstrije, Avstrija je sprejela podoben predpis, ki je ravno tako problematičen, vsebuje sicer nekaj več varovalk, ampak ustvarja iste dileme, kot ga ustvarja ta zakon o tujcih. Kar pa je problematično je to, da se zgledujemo le po zakonodaji, ne pa tudi po praksi. Avstrija je namreč v letu 2015 sprejela 90.000 prošenj za azil, v letu 2016 pa nekaj manj kot 37.000. Šele po prihodu tolikšnega števila ljudi je začela politično upravičeno razmišljati o nekaterih ukrepih, ki pa so pravno še vedno sporni. Slovenija pa kopira samo zakonodajo, prakse pa ne. V tem trenutku je prosilcev za azil in migrantov v Sloveniji vse skupaj 260. To je res zanemarljivo nizka številka v primerjavi s tem, kar je storila Avstrija. Če bi se želeli primerjati z Avstrijo bi morali v letu 2015 sprejeti 25.000 ljudi, v letu 2016 pa 10.000 ljudi, upoštevajoč dejstva, da ima Avstrija višji standard in več ljudi. Mi pa kopiramo le ukrepe, v praksi pa ne delamo dovolj. Tu bi naše oblasti morale začeti resno delati, migracij bo vedno več, prosilcev bo vedno več, temu se ne bo dalo izogntii, predvsem pa morajo nehati s tem varnostnim diskurzom. Vsakič ko, predstavniki oblasti govorijo na tiskovnih konferencah in v medijih, takrat vedno govorijo o migracijah kot o varnostnem problemu in o tem, kako je treba zaščititi »naše« ljudi in potem s tem upravičujejo vse te negativne restriktivne in protiustavne ukrepe, ki jih sprejemajo. Tako pač ne gre. Treba je diskurz obrniti, ustvarjat vzdušje sprejemanja, gostoljublja, mednarodnega prava, mednarodnega sodelovanja in v duhu tega tudi delovati naprej.