Med njimi tudi mamica samohranilka s tremi otroki. Dva obiskujeta osnovno šolo, najstarejši otrok je jeseni sedel v srednješolsko klop. Živijo v najemniškem stanovanju. Zaradi občutljivosti teme in bojazni pred dodatnim stigmatiziranjem mamica ne želi biti imenovana.

Družino preživlja z denarno socialno pomočjo, otroškim dodatkom in preživnino. En otrok prejema pokojnino po umrlem očetu. Našteto mesečno nanese 916 evrov. "Samo položnic imam približno za 300 evrov. Shajam tako, da en mesec kupim enemu otroku, kar potrebuje, drugi mesec drugemu. Najprej plačam položnice. Pri prehrani mi veliko pomaga Karitas. Ne vem, kako bi brez njih. So prijazni ljudje in rada pridem k njim," pravi mamica. ''Če bi bila zaposlena in bi prejemala minimalno plačo, bi bilo mesečno morda dobrih 100 evrov več prihodkov, bi pa med drugim morala plačati dodatno zdravstveno zavarovanje, otrokom prehrano v šoli - zdaj doplačujem le popoldansko malico za najmlajšega otroka.''

Dodaja še, da bi se ji povečali tudi izdatki za oblačila in obutev. Avtomobila, da bi se lahko vozila v službo, si ne more privoščiti. Pravi, da se boji, da bi ob zaposlitvi z minimalno plačo težje preživela družino, ker je, kot pravi, imela slabo izkušnjo. "Delala sem za minimalno plačo, za 500 evrov takrat. Vodja je imel zelo slab odnos do zaposlenih. Če si morebiti zbolel, si bil vse, samo človek ne. Ni nam plačeval potnih stroškov, za malico nisi nikoli imel prostega časa, edino če si med delovnim časom kaj na hitro pojedel. Regresa nikoli nismo dobili. V vsem letu si lahko bil na dopustu samo teden dni, denar mi je pa dajal na roko. Osem ur ali še več delaš vsak dan, pa ne moreš preživeti meseca. In ne, niso previsoki socialni transferji, ob kar se marsikdo, ki se še nikoli ni znašel v primežu revščine, rad spotakne. Žal so prenizke sramotno nizke plače. Da hodiš v službo, pošteno delaš, pa ne moreš preživeti. To je težava,'' je dejala.

Na Škofijski karitas v Murski Soboti pravijo, da poleg nezaposlenih po pomoč prihaja tudi vse več zaposlenih. ''Najtežje mi je pri srcu, ko pride mamica, ki je že pol leta na bolniškem dopustu, pa ima že tako skromno plačo, in s tem ne more plačati tistih najnujnejših življenjskih stroškov. Potem pa, ko malo primerjamo prihodke te družine s prihodki družin, ki so samo na socialni pomoči, lahko vidimo, da žal skorajda ni nobenih razlik. Ko pa je nekdo na bolniškem dopustu, so prihodki celo manjši. In tukaj trčimo ob to, da je minimalno plačilo za delo prenizko. Življenjski stroški se vsako leto višajo, dražijo se tudi energenti, voda se je nekajkrat podražila v zadnjih letih, ko smo dobili pomurski vodovod. In vsega tega družine ne zmorejo plačevati,'' pa pravi Jožef Kociper, tajnik Škofijske karitas Murska Sobota.

Ta je lani za različne oblike pomoči namenila okoli pol milijona evrov, za več kot 100 tisoč evrov so razdelili hrane. Približno 80 ljudi dnevno pa pride v Lazarejev dom na topli obrok.