Prihodnje leto bo minilo deset let, odkar je bila takratna Združena levica pod vodstvom 27-letnega Luke Meseca prvič izvoljena v parlament. Levica ima število koordinatorskih mandatov omejeno in Mesec je v začetku letošnjega junija pred kongresom stranke menil, da mu bo članstvo podelilo še zadnji dvoletni mandat. Slabe tri tedne po kongresu se je izkazalo, da je bilo v novi svet stranke od 25 voljenih članov izvoljenih 15 iz t. i. levega krila, ki ga zastopa Miha Kordiš, in je kritično do trenutnega vodstva in strankinega spogledovanja s sredino. Mesec je glede na izid napovedal, da bo stranki predlagal, da za koordinatorja ne bi več kandidiral.

Dokončne sestave članstva sveta stranke še ne poznamo. Poleg 25 voljenih članov bo namreč v svet imenovanih še največ 24 delegatov lokalnih odborov. Konstitutivno sejo novega sveta mora stranka sklicati še ta teden, a to pomeni, da bo le določila datum seje. Na tej seji bo novi svet volil koordinatorja za prihodnji dve leti, kar pa naj se po naših informacijah ne bi zgodilo prej kot jeseni. Kot je za MMC komentiral novinar časopisa Delo Uroš Esih, je Luka Mesec še vedno v igri za koordinatorja, a se po novem omenjata tudi Asta Vrečko in Matej Tašner Vatovec.

Kordiš močnejši znotraj, manj zunaj stranke

Četrti izmed najbolj prepoznavnih obrazov Levice je Miha Kordiš, ki naj za mesto koordinatorja ne bi imel namena kandidirati, čeprav je med članstvom stranke prejel največ glasov za svetnika. "Verjetno je to povezano z rezultatom na predsedniških volitvah, kjer je Kordiš pričakoval več. Njegova retorika je bila akcijska, neposredna, deloval je, kot da je v kampanji za parlamentarne volitve in ne predsedniške. Na teh volitvah se je Kordiš 'stehtal' in prav srečen s svojim rezultatom ni mogel biti."

Kordiš je z 2,8 odstotka prejel najmanj glasov od vseh predsedniških kandidatov. Esih ob tem doda, da je zaradi svojih populističnih izjav Kordiš včasih lahka tarča ideoloških nasprotnikov Levice, kot sta NSi in SDS. "Tukaj trčita dve demagogiji, kar dela Kordiša zelo prepoznavnega." Glede na doslej znane informacije o novi sestavi sveta stranke deluje, da je Kordiš močnejši znotraj stranke kot zunaj nje, meni Esih. S svojim tršim levim krilom pa bo precej pomembno vplival na njeno nadaljnjo dinamiko in razvoj.

Je Meščeva kariera dosti bolj gotova kot usoda stranke?

Na drugi strani je Luka Mesec na čelu Levice prehodil dolgo pot skozi institucije, od koordinatorja in vodje poslanske skupine do ministra za delo in podpredsednika vlade. "Mesec se je zavestno napotil v smeri liberalne sredine in danes je politik (še bolj pa bo po koncu mandata), ki bi lahko prestopil v katero koli levosredinsko stranko in bi ga vsi sprejeli z odprtimi rokami. Mesec je zelo prepoznaven, dopadljiv in najbolj artikuliran voditelj stranke v Sloveniji. Postaja pa tudi vedno bolj zmeren. Njegova kariera in prihodnost sta dosti bolj obetavni oziroma gotovi kot usoda same Levice." Meščeva retorika se je z leti razvodenela in je precej manj aktivistična. "Vidi se, da je pripravljen na svoje argumente, a jih, bolj kot ideološko, brani faktično," doda Esih.

A prevetritev na vrhu stranke dve leti prej, kot se je po tihem pričakovalo, morda ne bi bila napačna, meni Esih. Kot najbolj verjetno naslednico Luke Mesca se omenja kulturno ministrico Asto Vrečko. Z njo bi Levica nadaljevala t. i. ženski val v slovenski politiki, ki so ga v zadnjem letu zaznamovale ministrica za zunanje zadeve, predsednica DZ-ja in predsednica države. Pri čemer Esih doda, da Vrečko ne moremo zreducirati na všečnost zaradi izbora ženske koordinatorke. "Vrečko je ideološko gledano politik, kot si ga predstavlja Miha Kordiš. Ima zelo ostra, jasna in načelna ideološka stališča. Ostra je do nasprotnikov, svoj resor pa ureja s programskimi izhodišči Levice." Pri čemer se Vrečko kljub načinu vodenja svojega resorja uvršča k sredinskemu krilu stranke.

V primeru, da bi prevzela vodenje stranke, bi Vrečko v vladi povzročila še najmanj pretresov. Kot ministrica bi lahko postala tudi podpredsednica vlade, kar bi zadostilo pogoju premierja, da morajo biti vsi predsedniki vladnih strank tudi podpredsedniki vlade. "Z Vrečko bi bila tranzicija oziroma zamenjava oblasti v stranki tekoča in še najmanj boleča." Nikakor pa se Esih ne strinja, da bi trenja v Levici, menjava vodstva ali celo izstop stranke iz koalicije, usodno vplivali na vlado Roberta Goloba. "Levica pač ni jeziček na tehtnici."

Umetnost dvotirne komunikacije

Notranja trenja Levice so povsem logična posledica položaja, v katerem se je stranka znašla leto dni po tem, ko je vstopila v vlado, se strinjata tako Uroš Esih kot novinar Radia Slovenija in voditelj podkasta Umetnost možnega Aleš Kocjan. "Glede na zgodovino stranke in političnih zdrsov aktualne koalicije ter slabe komunikacije med koalicijskimi partnericami ne more biti nobeno presenečenje, da se je v svetu Levice okrepil radikalnejši del, nepripravljen na sklepanje političnih kompromisov, s katerimi se na eni strani odmika od svojega programa, hkrati pa razočara svojo izvorno volilno bazo," meni Kocjan.

"Vse od vstopa v vlado stranka vodi dvotirno komunikacijo," dodaja Esih. "Mainstream" stranke, ki je usrediščen okoli ministrov, se je usmeril v zmerna socialdemokratska liberalna stališča. Hkrati pa v stranki ostaja aktivistično jedro okoli Kordiša, ki populistično komunicira z javnostjo in tudi po vstopu Levice v vlado nagovarja svoje podpornike. "Levica je mojstrica dvotirne komunikacije in poskuša sedeti na dveh stolih, malo v vladi, pri določenih temah pa malo v opoziciji. A spet ne preveč, da ne bi vznemirjala koalicijskih partnerjev," doda Esih. Takšno igro pa bo verjetno igrala vse do konca mandata.

Je bila Levica odgovorna za razpad vlade Marjana Šarca in poraz leve sredine?

Esih ob tem spomni na slabo izkušnjo Levice pri sodelovanju z manjšinsko vlado Marjana Šarca, ki se za levo sredino takrat ni dobro končala. Glede odgovornosti Levice za razpad Šarčeve vlade, ki ji je sledilo oblikovanje tretje vlade Janeza Janše, Esih meni, da manjšinska vlada s podporo zunanjega partnerja vseeno ni bila najbolj stabilna politična struktura in da je bila Levica takrat predvsem lahka tarča kritik z leve sredine.

Kocjan (ne)sodelovanje s Šarčevo vlado vidi nekoliko drugače. "Ker je bila politična agenda Levice zmeraj dobro prečiščena, usklajena z levimi teoretskimi koncepti, je čvrsto jedro Levice zmeraj puščalo le malo prostora za kompromise. O tem jasno govori tudi njihova odločitev, da se ne pridružijo koaliciji Marjana Šarca, ampak ostanejo zunajkoalicijska partnerica vlade, pri čemer se je tedaj Levica tudi otresla vsakršne odgovornosti in ni želela prevzeti nobene izvršilne funkcije. Naposled je razdrla tudi partnerski odnos z manjšinsko Šarčevo vlado, kar je pripeljalo na oblast zmagovalko volitev 2018, in to prav pri vprašanju "ukinjanja" dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja."

Med razpadanjem javnega zdravstva se Levica ukvarja s svojimi resorji

Tokrat je drugače. Po dobrem letu, odkar je Levica vladna stranka, se zdi, da je njen molk najbolj očiten pri ohranjanju in krepitvi javnega zdravstvenega sistema. Njene kritike ministra Danijela Bešiča Loredana in interventnega zakona, ki ni skrajšal čakalnih vrst, temveč je okrepil zasebništvo, so bile zgolj medle. "To je prekletstvo delovanja v koaliciji," meni Esih. "Koalicijska pogodba jih obvezuje, da ministre branijo na interpelacijah, zato Levici kaj drugega ni ostalo." Medtem ko je Bešič Loredan deloval bolj v prid razgradnji kot izgradnji javnega zdravstva, se je Levica ukvarjala s svojimi resorji, doda Esih. "Stranke se druga drugi ne vtikajo v njihova polja. Tudi če imajo kaj povedati, tega ne storijo z neposredno kritiko, saj bi to v koalicijo vneslo nemir, slabe odnose itd. Kot je videti, se vse tri koalicijske stranke tega dogovora držijo."

Trše jedro volivcev od Levice pričakuje jasno zagovarjanje javnega zdravstva. Po prvem letu v vladi volivce verjetno boli tudi delovanje mimo socialnega dialoga in sprejemanje zakonodaje po hitrem postopku, kot se dogaja pri dolgotrajni oskrbi. "Polaganje kart volivcem bi znalo biti boleče, a bo odmaknjeno v obdobje na koncu mandata. Takrat bo treba pokazati rezultate. Zmerni del stranke okoli ministrov vse stavi na to, da bo na koncu mandata predstavil konkretne rezultate njihovih resorjev. Vsaj tako si predstavljam njihovo volilno kampanjo za leto 2026," pove Esih.

Vprašanje je, ali si v Levici želijo še dolgo vztrajati na oblasti

"Nedvomno je Levica, ki je s svojim delovanjem, razmisleki in širjenjem političnega diskurza s socialno in pogosto socialistično agendo odškrnila kak glas Socialnim demokratom, pred prelomnimi odločitvami: vztrajati v realpolitičnem svetu kot partnerica v vladi, prevzemati odgovornost ali se znova pozicionirati z radikalnejši držo, kar jo lahko stane partnerstva v vladi. Ne eno ne drugo ji ne prinaša spodbudnih obetov, a dejstvo je, da se je na oblasti z odločnim vztrajanjem pri svojih načelih, zlasti če po ostrini odstopajo od večinskega miselnega toka, težko obdržati. Ali si v Levici sploh želijo še dolgo vztrajati na oblasti?" se sprašuje Kocjan.

"Če bodo rejtingi slabi, ko se bo mandat bližal koncu, bo Levica prisiljena v kakšne aktivistične poteze. Celo izstop iz koalicije v zadnji polovici leta morda ni izključen. A ne nazadnje s tem ne bi ničesar rešili. Levica vse stavi na rezultate svojih resorjev, ki bodo imeli očiten žig njihovega programa," doda Esih. Ne glede na to, da je Levica na lanskih parlamentarnih volitvah dosegla slab rezultat in je komaj presegla parlamentarni prag, Esih meni, da ima stranka vseeno dokaj trdno volilno jedro, podobno kot NSi. Podpora volivcev se giblje med štirimi in petimi odstotnimi točkami.

"Na lanskih volitvah je bila v veliki meri žrtev t. i. taktičnega glasovanja, ko je pomemben del volivcev, ki bi sicer volil Levico, volil zanesljivo opcijo, torej Gibanje Svoboda, ki naj bi prinesla spremembo režima oziroma padec janšizma." Esih zato meni, da je bazen volivcev Levice v resnici še vedno dovolj širok, da ji omogoči vstop v parlament. "Še vedno so najbolj leva stranka političnega esteblišmenta in bodo kot taki vedno zanimivi manjšemu delu volilnega telesa, ki pa je kljub vsemu večji od štirih odstotkov." Levica je v desetih letih postala zrela stranka, prihodnje parlamentarne volitve pa bodo pokazale, ali volivci želijo aktivistično, antisistemsko in opozicijsko stranko, ali želijo levo stranko, ki poskuša znotraj omejenih možnosti znotraj koalicije uresničiti vsaj nekaj svojih programskih idej, sklene Esih. Do takrat bo Levica nadaljevala svojo "dvotirno komunikacijo" in upala na čim večji izkupiček.