Poleg zdajšnjega župana Bojana Šrota so na kandidatni listi še Uroš Lesjak (Gibanje svoboda), Sandi Sendelbah (Lista za Celje), Matija Kovač (Gregor Deleja in skupina volivcev) in Primož Brvar (SD).

Kdo so kandidati in kaj ponujajo?

Uroša Lesjaka v boj za županski stolček pošilja Gibanje svoboda, ki v programu za lokalne volitve med drugim poudarja okoljsko sanacijo celjske kotline, digitalno preobrazbo in novo energetsko strategijo mesta, participativni proračun in mestno upravo, ki mora postati učinkovit in prijazen servis za vse občanke in občane, z ničelno toleranco do vseh koruptivnih ravnanj na vseh ravneh občinske uprave in gospodarskih javnih služb. Lesjak je osnovno in srednjo tehnično šolo obiskoval v Celju, v Mariboru pa je študiral na fakulteti za strojništvo.

Sandi Sendelbah je kandidat stranke Lista za Celje, pri kandidaturi pa ga podpirajo še stranke Dobra država, Naša dežela in Pirati ter Društvo za našo vas Lopata in Celjska civilna iniciativa. Povezali so se v koalicijo Celje je pomembno. Sendelbah poudarja ekološke teme Celja, izdelavo občinskega prostorskega načrta (OPN) in uvedbo participatornega proračuna, po katerem bi večjo vlogo dobile mestne četrti in krajevne skupnosti. Sendelbah je finančnik in nekdanji vodja oddelka za finance na celjski občini.

Matija Kovač kandidira kot neodvisni kandidat s podpisi volivcev. V predvolilnem programu stavi na zeleno in urbano prihodnost Celja, pri čemer daje velik poudarek sodelovanju z občani pri razvoju ključnih projektov in usmeritvi razvoja celjske občine. Med poudarki njegovega programa so še javna stanovanjska gradnja za vse generacije, znižanje cen javnih storitev in prehod na zelene vire energije, neposredna demokracija, politika sodelovanja in vključevanje stroke in prenova prostorskega in prometnega modela mesta. Poleg tega pravi, da mora biti Celje mesto občanov in znanja in ne fantazijskih turistov, prav tako pa mora ostati športna prestolnica. Kovač je arhitekt in oblikovalec, neodvisni kulturni producent in dozdajšnji občinski svetnik.

Primož Brvar, kandidat stranke SD Celje je prepričan, da je treba Celje gospodarsko nadgraditi, razvijati podjetniške cone in predvsem razvojna podjetja, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost. Opozoril je tudi na nujnost pridobitve okoljskega dovoljenja za povečanje zmogljivosti toplarne, izgradnjo obvoznice, sanacijo okoljskih bremen in umeščanje državnih institucij v mesto. Celje bi moralo biti izobraževalno središče z novimi visokošolskimi zavodi, velik potencial pa vidi tudi na področju kulture in športa, na katerem poudarja potrebo po prenovi atletskega stadiona. V mesto bi rad pritegnil vlagatelja za gradnjo javnih najemnih stanovanj in gradnjo oskrbovanih stanovanj. Brvar je direktor družbe Nepremičnine Celje in je bil dolgoletni mestni svetnik

Celjski župan Bojan Šrot se bo letos že sedmič potegoval za župansko funkcijo, tudi tokrat kot kandidat svoje stranke Celjska županova lista Slovenije. Osredotočil se bo na trajnostni razvoj, v ospredju bo skrb za zeleni sistem mesta, napoveduje tudi nekaj naložb v vrtcih in šolah. V naslednjih štirih letih si želi pospešiti tudi podjetniški razvoj in urediti nekaj novih poslovnih con. Napovedal je, da bodo prihodnje leto objavili interesni razpis za prve hiše za mlade družine.

Kandidatom smo zastavili pet enakih vprašanj. Njihovi odgovori so razvrščeni tako, kot so kandidati razvrščeni na kandidatni listi, ki jo je objavila Državna volilna komisija. Vabljeni k branju.

1. Mrtvilo v mestnem jedru je težava, s katero se spopada veliko mest v Sloveniji, saj so se nekatere storitve, ki jih občani vsakodnevno potrebujejo in uporabljajo, preselile na obrobja mest. Kaj predlagate za oživitev mestnega jedra in kako bi vi to storili?

Uroš Lesjak: Celjsko staro mestno jedro žal počasi umira. Najprej bomo vzpostavili evidenco vseh praznih lokalov – javnih in zasebnih v starem mestnem jedru, aktivno iskali vlagatelje in za javne prostore pripravili program neprofitnih najemnin za tiste dejavnosti, ki bodo obogatile ponudbo za domačine in goste. Kljub trgovskim središčem na obrobjih številna stara mestna jedra v Evropi in pri nas živijo. Tudi naše knežje mesto bo med njimi, če me bodo Celjanke in Celjani izvolili za župana.

Sandi Sendelbah: Desetletja nesmotrnih in nestrokovnih posegov v starem mestnem jedru so povzročila njegovo urbanistično, ekonomsko in socialno razgradnjo, ki se kaže v izgubljanju identitete nekdaj veličastnega srednjeveškega mesta. Strateški cilji revitalizacije bi bili naslednji: interdisciplinarni pristop pri prostorskem načrtovanju s ciljem preprečevanja nadaljnjega propadanja prostorskih struktur v fizičnem, ekonomskem in socialnem pogledu, izboljšanje privlačnosti prostora, spoštovati kulturno dediščino upoštevaje urbanistična in arhitekturna priporočila, povečati primerljive prednosti nasproti drugim mestnim predelom, združiti funkcije, ki so ključne za delovanje središča, in izboljšati njegovo dostopnost, izboljšati razmere za življenje v starem mestnem jedru in ga ustvariti privlačnega za naselitev.

Matija Kovač: Kot Celjan, ki živi v središču mesta in zato zelo dobro pozna problematiko, vidim tri glavne težave. Prva je, da stanovanjska politika tu ni dovolj aktivna. Dvajset mladih družin na leto bi že v nekaj letih povsem spremenilo utrip jedra in dvignilo povpraševanje po storitvah. Druga težava je precej slaba prireditvena ponudba, pri kateri ne gre toliko za količino kot za šibko in nepremišljeno vsebino. Kot tretjo, a zelo perečo težavo bi izpostavil promet. Mesto je zaparkirano z avtomobili ljudi, ki sem prihajajo na delo, zmanjka pa prostora za obiskovalce in predvsem stanovalce.

Primož Brvar: Že zdaj mestne institucije ter srednje, višje in zdaj tudi visoke šole oblikujejo značilen utrip mesta. Bolj dinamično družabno življenje v mestnem jedru, podobno sobotnim dopoldnevom, bomo dosegli z nadaljnjim razvojem visokega šolstva in z več študentskimi stanovanji v mestnem jedru ter zapolnitvijo praznih poslovnih prostorov s trgovinami. Mesto mora aktivneje pristopiti k uveljavljanju predkupne pravice pri prodaji poslovnih prostorov v mestnem jedru, ki jih pod ugodnejšimi pogoji odda poslovnim subjektom, ki bodo delovali mestotvorno. Prav tako velja posodobiti delovanje mestnega marketinga, ki mora aktivneje soustvarjati utrip v mestu.

Bojan Šrot: Staro mestno jedro v Celju je v zadnjih letih oživelo. Obnovili smo nekatere ulice, odprli Tehnopark Celje, največji znanstveno-zabavni park v Sloveniji, prenovili Muzejski trg, ki je atraktivno prizorišče za koncerte, uredili nov trg pri mestni tržnici, ki je prav tako odlično prizorišče za različne družabne dogodke. Izvedli smo še več drugih projektov, tako da je mesto zelo lepo urejeno, varno, v toplih mesecih bogato ocvetličeno in skozi vse leto polno zabavnih in kulturnih prireditev. Poslovni prostori, ki so v občinski lasti, s svojimi dejavnostmi prispevajo k živahnemu mestnemu utripu. Želimo si, da bi zaživeli tudi zaprti poslovni prostori v zasebni lasti, ki so žal neurejeni in kazijo podobo mesta. V naslednjem mandatu nameravamo nadaljevati prenovo ulic in trgov.

2. Veliko kandidatov v svojih programih omenja energetsko diverzifikacijo in/oziroma novo energetsko strategijo mesta. Zakaj je/ni potrebna in kakšen je vaš predlog za izvedbo tega projekta?

Uroš Lesjak: Zaradi rasti cen na svetovnih trgih je nujno, da mesta poskrbijo za čim večjo energetsko samooskrbo in zmanjšajo porabo fosilnih goriv. Zato bomo najprej energetsko prenovili vse javne stavbe v mestu, na primerne pa namestili solarne elektrarne. To bo znižalo cene javnih storitev. Hkrati bomo pomagali vsem, predvsem v večstanovanjskih stavbah, pri ustanavljanju zadrug ali energetskih skupnosti za namestitev solarnih elektrarn in s tem znižanju njihovih lastnih stroškov za elektriko.

Sandi Sendelbah: Čim večja diverzifikacija je ključnega pomena pri energetski neodvisnosti. Lokalna skupnost lahko spodbuja določene načine uporabe goriv s subvencijami. Toplarna Celje je v bistvu sežigalnica odpadkov, saj v veliki meri kuri različne "nenevarne" odpadke, med katerimi je tudi blato iz centralne čistilne naprave v Celju. Sežig odpadkov zaradi odstranjevanja že dolgo ni več skladu z zahtevami okvirne Direktive 2008/98/ES o odpadkih. Blato iz CČN Celje ima približno 70 odstotkov vode, zato ne gre za toplotno izrabo odpadnega blata, ampak za odstranjevanje. Skoraj vsa sproščena toplota se porabi za izparevanje vode. To pomeni, da je takšna tehnologija najnižje na hierarhični lestvici ravnanja z odpadki. Glavni problem je v tem, da toplarna nima dovolj učinkovitega čiščenja dimnih plinov. Ustrezna smernica BAT (BREF) priporoča večfazno pranje dimnih plinov. Takšno tehnologijo ima na primer sežigalnica odpadkov, ki stoji sredi Dunaja. Tam ni prekomernega onesnaževanja okolja.

Matija Kovač: Celje se je v preteklosti usmerilo v energetski model, ki je spodbujal predvsem vgradnjo etažnih plinskih kotlov. Ob tem je zanemarilo potencial širitve daljinskega ogrevanja, ki je priključeno na sežigalnico odpadkov, onemogočilo subvencije za vgradnjo toplotnih črpalk in se praktično ni ukvarjalo s solarizacijo in alternativnimi viri. Na tem področju bodo potrebna velika vlaganja, ki jih vidimo v spodbudah za skupnostne toplotne črpalke, novem bloku toplarne na lesno biomaso, ne na odpadke, in iskanju degradiranih prostorov za postavitev sončnih celic.

Primož Brvar: Celje je vzorčen model pridobivanja toplote za ogrevanje večstanovanjskih sosesk in elektrike iz blata in neuporabnih komunalnih odpadkov na ekološko primeren način. Zato bomo v prihodnje povečali kapacitete Toplarne Celje ter širili mrežo daljinskega ogrevanja za poslovne in večstanovanjske objekte, kjer je to tehnično izvedljivo, pristopili k izgradnji sončnih elektrarn na javnih objektih v lasti Mestne občine Celje, podpirali izgradnjo skupnostnih sončnih elektrarn ter druge energetske rešitve. Prav tako pa moramo še naprej zmanjševati uporabe klasičnih kurišč, ki so poleg prometa pomemben onesnaževalec zraka v Celju.

Bojan Šrot: Celje je edino mesto v Sloveniji, ki ima toplarno, v kateri se kot energent uporablja lahka frakcija komunalnih odpadkov. V mestu imamo razvejan sistem daljinskega ogrevanja in plinovodov. Večina javnih zgradb je energetsko saniranih, na mnogih so nameščene sončne elektrarne. Te nameravamo postaviti na vse javne objekte, na katerih bo to s prostorskega in tehničnega vidika to mogoče. Na področju javne razsvetljave smo z zamenjavo svetil občutno zmanjšali porabo električne energije. Tudi v prihodnje bomo podpirali in finančno spodbujali vse projekte, ki bodo pripomogli k zmanjšanju porabe energije in povečanju stopnje energetske samooskrbe.

3. Večna tema Celja je okoljska sanacija celjske kotline. Kaj je treba (še) narediti, kako in kdaj bi bila končana?

Uroš Lesjak: Prvi del sanacije se izvaja, ker je bila naša poslanka Janja Sluga dovolj vztrajna, da je država zagotovila denar za sanacijo zemljine ob vrtcih in šolah. Celjanke in Celjani si zaslužimo živeti v zdravem okolju, zato že potekajo pogovori z vlado za zagotovitev sredstev za njeno nadaljevanje. Preseneča me pasivnost občine v zadnjem desetletju. Kot da bi bilo nekaterim vseeno, v kakšnem okolju odraščajo naši otroci. V prihodnje pa bomo poskrbeli, da v Celju ne bo industrije, ki bi onesnaževala okolje.

Sandi Sendelbah: Na sanacijo onesnažene zemljine v vrtcih se je čakalo trinajst let. Sanacija še vedno ni končana. To je samo en kamenček v reševanju mozaika okoljske problematike v celjski kotlini. V preteklosti smo bili priča poizkusom, da se zadeva uredi z zakonom. Pri tem se je občinska oblast držala zelo ob strani oziroma ni sodelovala. Lokalna oblast bi morala biti tista, ki bi povezovala vse deležnike za uspešno sanacijo celjske kotline, ne pa da izgublja energijo in proračunska sredstva na sodiščih, na katerih praviloma tožbe izgublja. Treba je pristopiti k celoviti sanaciji celjske kotline.

Matija Kovač: Okoljska sanacija zame in za Celjane ne pomeni zgolj sanacije starih bremen v tleh, ampak tudi izboljšanje kakovosti zraka. Za sanacijo tal mora vlada sprejeti odlok z ustreznimi ukrepi, občina bo sodelovala kot prostorski načrtovalec in kooperativen podporni člen. Pomemben dolg pa ima država tudi do kakovosti našega zraka. Nujna je izgradnja obvoznice in pretehtanje, koliko industrijskih emisij lahko mesto v kotlini prenese.

Primož Brvar: Sanacija okoljskih bremen iz preteklosti ne sme biti breme občinskega proračuna, zato od države pričakujemo sprejetje Odloka o sanaciji okoljsko degradiranih območij in uvrstitev Celja med prednostne naloge. Dejstvo je, da zgodovine ne moremo izbrisati, zato bomo morali pri umeščanju v prostor za nove projekte izvajati analize zemljine in na osnovi priporočil strokovnjakov določiti optimalne metode gradnje ali ureditve določenega področja. Morda bomo še na kakem igrišču zamenjali zemljo, kje drugje pa kako drugače zaščitili površino pred raznašanjem prahu ali raztapljanjem morebitnih škodljivih snovi v talnico.

Bojan Šrot: V Celju si že več let prizadevamo za celovito sanacijo posameznih degradiranih območij, ki jih je zaznamovala industrijska dediščina. To je izvedbeno in finančno obsežen projekt, ki ga brez pomoči države ne moremo uresničiti. Z ministrstvom za okolje in prostor v zadnjem času dobro sodelujemo. Sklenili smo dogovor za začetek izvedbe ustreznih strokovnih podlag sanacije oziroma remediacije opuščenega industrijskega območja Stara Cinkarna. Naš skupni cilj je sprejetje OPPN za to območje. Veseli smo tudi, da ministrstvo uspešno izvaja sanacijo igrišč celjskih javnih vrtcev, ki smo jo sami začeli pred nekaj leti, ko smo z lastnimi sredstvi zamenjali zemljino na dveh vrtčevskih igriščih.

4. Mestni viseči most – da ali ne in zakaj?

Uroš Lesjak: Mesto je pred veliko pomembnejšimi izzivi in projekti, ki jih je treba izpeljati za kakovostnejše življenje Celjank in Celjanov. Oživitev mestnega jedra, okoljska sanacija, digitalizacija in projekt pametnega mesta, prometna ureditev in gradnja neprofitnih stanovanj so samo nekateri med pomembnejšimi. Menim, da je projekt visečega mostu namenjen predvsem odvračanju pozornosti od dejstva, da Celje v zadnjem desetletju razvojno zaostaja. Za lažji dostop do gradu je primernejša tirna vzpenjača.

Sandi Sendelbah: Ne. Tibetanska brv je zgrešen projekt. Projekt se vodi na zelo netransparenten način skozi tri sklice mestnega sveta, takšna je bila tudi razgrnitev PUP-a na sami seji. Trenutna občinska oblast ni nikoli pripravila javne razgrnitve. Kar zadeva financiranje, je čudno, da se še ni pojavil zasebni vlagatelj, če je projekt tako zanimiv. Sredstva iz državnega proračuna za ta projekt niso več predvidena. Sama uporabnost tibetanske brvi je vprašljiva zaradi vremenskih vplivov skozi vse leto. Vprašljiva je uporaba za težje gibljive ljudi. In ne nazadnje, kaj pa bi se videlo s tibetanske brvi, kar se ne vidi s Starega gradu.

Matija Kovač: Ne. Tega projekta nikoli nisem podpiral, ker od njega Celjani ne bomo imeli veliko. Tudi način razmišljanja, ko se nekdo postavi nad večstoletno zgodovino, mi ni blizu. Zgodovinski turizem se gradi z možgani in rokami, ne z jeklom in betonom. Taki projekti imajo lahko različne učinke na okolje in skupnost, ki niso vedno pozitivni, še posebej, če so bili izpeljani na hitro in brez razmisleka, debate, z željo predvsem ugajati in nabirati všečke.

Primož Brvar: Ideja je zanimiva, vendar projekt trenutno ni med prednostnimi nalogami. Za funkcioniranje visečega mosta bi bilo pred njegovo izgradnjo treba urediti preostalo turistično infrastrukturo, na katero se navezuje (Stara grofija, Herkulovo svetišče), urediti dostopne poti do mostu in parkirišča za obiskovalce. Vsekakor takšen projekt zahteva kar nekaj sredstev, ki pa bi morala biti zagotovljena zunaj proračuna mesta.

Bojan Šrot: V Celju bomo zgradili turistično brv (viseči most), saj smo prepričani, da imamo v turizmu še veliko neizkoriščenih priložnosti. Turistična brv med grajskim hribom pod Starim gradom in Miklavškim hribom bo prava atrakcija in bo doživljajsko ter vsebinsko povezala historično mestno jedro s Starim gradom Celje. S tem projektom bomo povečali prepoznavnost Celja na evropskem in svetovnem turističnem zemljevidu ter v knežje mesto privabili številne turiste. V zadnjih letih smo uredili vsa lastniška razmerja, konec lanskega leta smo pridobili gradbeno dovoljenje, trenutno pa se pripravljamo na izgradnjo dovoznih cest.

5. Navedite projekt, ki ga ni med zgoraj omenjenimi, pa se ga je treba nujno lotiti čim prej.

Uroš Lesjak: Vpeljali bomo popolnoma transparentno vodenje občine, vseh njenih projektov in participativni proračun. Prav je, da pri odločitvah o investicijah v njihovem okolju soodločajo Celjanke in Celjani. Po 20 letih bomo končno sprejeli prostorski načrt. Prostor je dragocena dobrina, s katero se zdaj upravlja nepregledno. V Celju moramo zadržati mlade, zato bomo pospešili gradnjo neprofitnih stanovanj, projekte, namenjene kulturi mladih, športu, in spodbujali panoge, ki bodo zagotavljale nova delovna mesta.

Sandi Sendelbah: Občinski prostorski načrt. OPN je predpisan z zakonom. Celje ga nima. Razlogov za takšno stanje je več. Eden je ta, da ministrstvo za kmetijstvo ne dovoli spremembe kmetijskih zemljišč v stavbna zemljišča, ker je na drugi strani še veliko nepozidanih stavbnih zemljišč. Kupci kmetijskih zemljišč se ne dajo, čeprav na drugi strani čaka približno 1000 individualnih lastnikov zemljišč, ki bi radi spremenili namembnost svojih zemljišč, a jim to ne uspe. Za znane vlagatelje se zadeve rešujejo z občinskimi podrobnimi prostorskimi načrti – OPPN. Iz prakse so nam dobro znani primeri na Lopati, Delavski ulici, stari mlekarni, osnovni šoli F. Roša itd. Za zaščito lastnih interesov se prizadeti občani organizirajo v društva, civilne iniciative, tožijo občino, zbirajo podpise za referendum itd.

Matija Kovač: Najnujnejša je razgrnitev, uskladitev in sprejetje občinskega prostorskega načrta. ’Tik pred razgrnitvijo’ je že skoraj dva mandata, razvoj pa nam medtem polzi med prsti. Prostorsko načrtovanje mora za seboj potegniti nove potenciale za gospodarstvo, pametno in strateško pozidavo ter dolgoročno zaščititi nekatera zelena območja, kot je drevesni park, sončni park, nekatera kmetijska zemljišča … Urbanizem mora najti odgovore na neenakomeren razvoj sosesk in krajev v občini, posledične težave s prometom, parkiranjem, demografijo, priseljevanjem. Enakomeren razvoj za celo mesto je zato moj prednostni projekt.

Primož Brvar: Obvoznica, ki bo sprostila Mariborsko cesto in s tem odpravila večji del onesnaženja, ki ga mestu prinese promet, ter sprejetje občinskega prostorskega načrta, ki je podlaga za dolgoročni prostorski razvoj, infrastrukturni in družbeni razvoj občine ter med drugim pogoj za izgradnjo obvoznice.

Bojan Šrot: V Celju je nujno potrebna izgradnja vzhodne obvoznice (S-J), ki bo staro mestno jedro rešila težkega tranzitnega prometa. V zadnjih štirih letih smo v tesnem sodelovanju z Direkcijo RS za infrastrukturo na tem področju naredili velik korak naprej. Izdelali smo optimizirano varianto idejne zasnove na trasi od Kidričeve ceste do Polul, ki jo je direkcija potrdila in je vključena v tretjo razvojno os. Traso bomo vnesli v občinski prostorski načrt, ki bo sprejet v prvi polovici naslednjega leta. Projekt izgradnje obvoznice je uvrščen v Načrt razvojnih programov RS. Gradnja je trenutno ocenjena na 60 milijonov evrov in bo predvidoma potekala v letih 2027–2030.