In čeprav predstavniki slovenskih študentov – eni bolj, drugi manj – s kritiko na račun visokošolskega sistema ne skoparijo, še niso posegli po ukrepih nemških in hrvaških študentov, ki so svoje nezadovoljstvo pred kratkim izrazili tako, da so stopili na ulice – prvi z zahtevo po odpravi bolonjskega sistema, drugi z željo, da bi se povečala sredstva za visokošolsko izobraževanje. Pa možnost, da bi slovenski študenti preplavili ulice, vendarle obstaja?

ŠOS: Napake v implementaciji onemogočajo kakovost
Jelena Štrbac, predsednica odbora Študentske organizacije Slovenije za visoko šolstvo, je za MMC pojasnila, da tudi ŠOS, tako kot nemški študenti, opaža določene napake v izvajanju bolonjskega procesa, ki (tudi zaradi finančne podhranjenosti) študentom onemogočajo kakovosten študij. Kot je navedla, do tega prihaja zato, ker je število študentov na visokošolskega učitelja preveliko, kar onemogoča interaktivno delo v skupinah. »Prav tako imajo študenti ponekod nakopičene številne obveznosti, za katere jim zmanjkuje časa, in njihovi izdelki tako postajajo vse manj kakovostni, čemur botruje tudi občutek, da se premalo naučijo,« je poudarila.

Štrbačeva meni tudi, da je bilo predhodno obdobje preslabo izkoriščeno. Po njenih besedah večina fakultet z uvedbo bolonjske reforme čaka na zadnji trenutek, torej na prihodnje študijsko leto: »Bojimo se, da bo situacija precej kaotična, saj ne vemo, v kaj točno se podajamo. Visokošolski zavodi, ki so bolonjo sprejeli prej, imajo zdaj čas za izboljšave, in upamo, da se bodo zanje odločali, ko vidijo, kaj je šlo v prvi fazi narobe.« Po njenih besedah sicer fakultete zdaj kot osrednji problem pri uvajanju reforme navajajo premajhno financiranje, a v ŠOS-u kljub svojim prizadevanjem za dvig sredstev, namenjenih izobraževanju, menijo, da samo finančne injekcije težav ne bodo rešile. »Treba je sistematično skrbeti za kulturo kakovosti in jo prenesti na vse ravni izobraževalnega procesa.«

AT: Bolonja kot vstop neoliberalizma v visoko šolstvo
Še bolj kritična je bila Urška Cocej iz Avtonomne tribune (avtonomne študentske organizacije). »Vsebina študija in njegova forma sta pri bolonjski reformi neločljivo povezani. Skrajšanje študija pomeni manj poglobljeno znanje, pomanjkanje denarja v visokem šolstvu in posledično kadrovska podhranjenost zadevo le še poslabša. Ne moremo zavrniti le dela bolonjske reforme ali kazati na slabo udejanjenje v praksi (pri nas in po Evropi). Zavrniti jo moramo v celoti, tako formo kot vsebino, saj v visokošolski prostor prinaša tržne zakonitosti, iz študenta pa dela 'potrošnika znanja', material, ki se bo na trgu dela najbolje prodajal. Slovenija gre glede uveljavljanja bolonje po poti drugih držav; le nihče resno ne protestira,« je zatrdila za MMC.

Prepričana je, da bolonjska prenova pomeni vstop neoliberalne ideologije v svet visokega šolstva, pri čemer je spomnila, da je neoliberalizem ideologija, ki je nedolgo tega razglašala konec zgodovine in zmago liberalnega kapitalizma, »pa poglejte, kaj je danes s tem«. Tudi bolonjska reforma je po njenih besedah le ena izmed napak zgrešene ideologije prostega trga, zato bi morala biti prva generacija bolonjskih diplomantov zadnja, »k diplomi pa bi jim odgovorni morali priložiti opravičilo zaradi izvajanja poskusov na njih«.

ŠOS kritičen le do izvedbe, AT do sistema samega
Sogovornica iz ŠOS-a pravi, da kljub nezadovoljstvu s trenutnim potekom bolonjske prenove vendarle vidijo svetle plati reforme. Po njenih besedah je pozitivno to, da se prenavljajo programi, ki so ponekod že precej zastareli (čeprav gre, kot je dodala, žal, v nekaterih primerih le za navidezno spreminjanje); da se programe ponekod oblikuje v sodelovanju z gospodarstvom ipd. »Če bi sistem implementirali pravilno, bi tako za študente kot druge visokošolske partnerje lahko pomenil veliko dobrega, tako pa smo 's figami v žepih' dobili še slabše programe, za katere ne vem, ali bodo evropsko primerljivi, kar pa je eden temeljnih ciljev bolonje,« je dejala.

AT očita, ŠOS se brani
Prav takšnemu razmišljanju, da je torej reforma dobra in da je slaba le njena praktična izvedba, pa nasprotuje Avtonomna tribuna. »ŠOS je pač eden od državnih aparatov, v študentskem boju (če ta sploh obstaja) ima podobno vlogo kot sindikati v delavskem boju - je tamponska cona med vlado in vladanimi, skrbi, da se razredni boj manifestira v obliki socialnega dialoga, in ne v bolj radikalnih oblikah. Zagovarja bolonjo, ker sledi isti ideologiji kot tisti, ki so jo spisali - ideologiji prostega trga,« navaja Cocejeva.

V ŠOS-u takšne očitke zanikajo. Štrbačeva je za našo spletno stran namreč zatrdila, da vseskozi nasprotujejo uvajanju tržnih mehanizmov v visoko šolstvo. Prav tako je dejala, da v njihovi organizaciji menijo, da »je nujno, da študenti prepoznavajo tudi vsebinske in sistemske težave ter so se pripravljeni aktivirati tudi, ko ne gre npr. le za socialne transferje«.

Ob koncu pa velja ponoviti vprašanje, ki smo ga zastavili ob začetku prispevka – je mogoče, da nezadovoljstvo, ki ga, ko gre za bolonjsko reformo, uka željne mladostnike spravi na ceste tudi v naši državi?

Na ceste tudi slovenski študenti?
»Trenutno tega ne moremo napovedati, saj niso še vsi študentje vključeni v prenovljene programe. Potem pa bomo spremljali njihovo (ne)zadovoljstvo s študijem oz. programi in posameznimi elementi bolonje; upamo, da bomo zadeve lahko reševali sproti, vsekakor pa bomo veseli, če se bodo študenti pripravljeni aktivirati in opozoriti na neustrezne študijske programe oz. druge napake v okviru visokošolskega izobraževanja,« odgovarja Štrbačeva.

In kaj pravi predstavnica Avtonomne tribune? »Dokler bodo študentski politiki organizirali obskurne proteste ob podražitvi bonov in bodo podalpski študentje prepričani, da se jim godijo socialne krivice, če se za nekaj centov podraži pivo, bodo oblastniki za njihovim hrbtom drastično posegali v njihov socialni položaj, njihova življenja, pa še trznili ne bodo. Žal. Na srečo pa smo imeli pred dvema letoma tudi slovenski študentje izkušnjo z organiziranjem mimo študentskih organizacij (Avtonomna tribuna) in še vedno se mi zdi to najboljša pot, da se nakopičeno nezadovoljstvo spremeni v odkrit upor. Pustimo se presenetiti, pred pol leta nihče ne bi napovedal tega, kar se je zgodilo na Hrvaškem.«