"Ob poudarjanju pravice do spominjanja in spoštovanja človekovega dostojanstva se ne smemo zatekati k poenostavljanju in povzdigovanju ene bolečine nad drugo ter potiskati v pozabo grozot, ki jih je Slovencem prizadejal fašizem. Objektiven pristop k spominjanju na boleče izkušnje 20. stoletja je gradnik skupne prihodnosti, ki si ga zaslužijo prebivalci na obeh straneh slovensko-italijanske meje, zlasti mladi," menijo na ministrstvu.

Slovenija po njihovih navedbah vseskozi zagovarja strokovno obravnavo zgodovine. Primer takšnega sodelovanja med državama je bilo skupno poročilo o slovensko-italijanskih odnosih v obdobju 1880–1956, ki so ga pripravili v okviru za ta namen vzpostavljene slovensko-italijanske kulturnozgodovinske komisije.

Sorodna novica Po 100 letih od vzpona fašizma na oblast je slovenska manjšina znova zaskrbljena

Poslanec o miroljubnih Italijanih, ki so bili žrtve enega najbolj krutih zločinov

Predsednica italijanske vlade Giorgia Meloni je namreč v soboto ob italijanskem dnevu spomina na povojne poboje in množični odhod Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije dejala, da so se prišli poklonit vsem Istranom in Dalmatincem, ki so se zato, da bi še naprej ostali Italijani, odločili zapustiti domove, zemljo in premoženje. "Edino, česar jim Titovi komunisti niso mogli vzeti, je njihova identiteta," je dejala.

Že v petek pa je predsednik italijanske republike Sergio Mattarella dejal, da Italija odgovarja za fašizem, ki je prispeval k začetku uničujoče in bratomorne svetovne vojne, a dodal, da razlogov za povojne poboje ni mogoče reducirati na maščevanje za fašistične zločine. Predsednik poslanske zbornice Lorenzo Fontana pa je izjavil, da so bili Italijani, ki so stoletja miroljubno živeli v Istri, v letih 1943 in 1945 žrtve enega najbolj krutih zločinov 20. stoletja.

Sorodna novica Požig Narodnega doma: "Nasilje je uspelo, ker so ga podpirale državne ustanove"

"Italijanske oblasti dejstev ne prepoznajo takšnih, kot dejansko so"

Medtem pa zgodovinarji opozarjajo, da so strokovnjaki to obdobje že temeljito preučili in da je treba dogajanje postaviti v kontekst tako dogodkov pred kot med drugo svetovno vojno kot tudi v širšo sliko dogajanja v svetu.

"Problem tega dogajanja je, da italijanske oblasti, politika, pa tudi mediji in marsikdo drug teh dejstev ne prepozna takšnih, kot so dejansko, ampak gredo v pretiravanje, v zamolčevanje zlasti časov obmejnega fašizma, kulturnega genocida nad primorskimi Slovenci vse od 20. let preteklega stoletja naprej in pa zločinov, ki so jih italijanski okupatorji izvrševali, ne samo v ljubljanski pokrajini, ne samo na Primorskem, ampak tudi na vseh ozemljih, ki jih je Italija okupirala," je pred dnevi v oddaji Intelekta na Radiu Slovenija poudarila zgodovinarka dr. Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je bila tudi članica mešane slovensko-italijanske kulturnozgodovinske komisije, ki je leta 2000 sprejela skupno poročilo o dogajanju.

Dr. Gorazd Bajc z oddelka za zgodovino filozofske fakultete univerze v Mariboru je v oddaji dodal, da se je zagotovo zgodilo nasilje, je pa opisal tudi dejanske številke ubitih, ki se precej razlikujejo od tistih, ki jih na kakšnih spominskih slovesnostih navajajo italijanski govorci: v enem mesecu vakuuma oblasti po 8. septembru 1943, torej po kapitulaciji Italije in pred prevzemom oblasti nacistične Nemčije na tem območju, je žrtev v celotni Istri okoli 500. Po 1. maju 1945 je zaradi vseh oblik nasilja umrlo na tržaškem območju 601 človek, na goriškem 901, v Istri in Reki 670, obenem je bila na koncu vojne blizu Ilirske Bistrice zajeta ena številna nemška skupina vojakov in jih je kar nekaj izginilo.

Skupna približna ocena umrlih je po njegovih besedah med 3000 in 3500. Tudi Nevenka Troha se strinja, da so z raziskavami v slovensko-italijanski komisiji podali oceno od tri tisoč do štiri tisoč pobitih takoj po vojni.

Kdo so umrli? "V dveh tretjinah so pripadniki italijanske narodnosti, v veliki večini so bili pripadniki različnih vojaških ali policijskih formacij, nekaj je tudi civilistov. Nekaj je bilo med njimi tudi žensk, okoli 15 ali 18, govori se o enem mladoletnem otroku. Tretjina umrlih so bili ali pripadniki domobrancev ali nemški vojaki," pove Bajc.

Oba zgodovinarja sta poudarila, da na italijanski strani ob navajanju teh dogodkov v javnem diskurzu popolnoma umanjka zavedanje konteksta. "Nekateri v javnosti govorijo kar o 10, 15 celo 20 tisoč ubitih. (...) Hkrati večkrat berem v Italiji, da so bili ubiti samo zaradi tega, ker so bili Italijani. Resne zgodovinske raziskave tega niso nikoli dokazale," pravi Bajc.

"Govorimo o fašizmu in o tem, da je aprila 1941 Italija, pa tudi nekatere druge države, napadla ter razkosala med drugim tudi slovensko območje. Če dam še en primer, veliko se je govorilo v zadnjih 20 letih o italijanskih vojnih ujetnikih v Grčiji in v Rusiji med drugo svetovno vojno, nihče pa se ni vprašal, zakaj so bili v Rusiji, zakaj so bili v Grčiji, tudi v Albaniji. Aprila 1939 Italija napade in zasede Albanijo. In to manjka v javnem diskurzu," pojasnjuje Bajc.

O tej temi so prejšnji ponedeljek pripravili tudi prispevek v oddaji Tednik. Vabljeni k ogledu!

10. februar je dan podpisa pariške mirovne pogodbe

10. februar je sicer dan, ko je bila podpisana pariška mirovna pogodba. S tem dnem je bila pomembno spremenjena slovenska zahodna meja, Jugoslaviji so bili priključeni po prvi svetovni vojni odvzeti velik del Primorske in obsežni deli, ki so danes na Hrvaškem – Istra, otoki, Reka, Zadar – in ustanovljeno je bilo svobodno tržaško ozemlje.

A v Italiji so leta 2004 ta dan razglasili kot dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije. O preselitvi pripadnikov italijanske narodnosti s teh ozemelj je zgodovinarka Troha povedala, da "ni šlo za izgon na način, da nekdo pride na tvoj dom, te aretira in odpelje. To izseljevanje Italijanov pa tudi drugih je bil proces, ki je tekel od kapitulacije Italije, ko so v veliki večini odhajali tisti, ki so prišli v času fašizma in so z umikom Italije tudi odšli. Drugačna je situacija na večetničnih območjih Istre, Zadra, otokov, Dalmacije, pa tudi pri nas v okolici Kopra, ko se je izselilo okoli 150.000 Italijanov v različnih obdobjih po letu 1947."

Zakaj so odhajali? "Vzroki so zelo različni, marsikdo tudi zaradi pritiskov jugoslovanskih oblasti, ki so uvajale drug družbeni red – ljudsko oblast – in pritiskale na določene socialne sloje, Italijani pa so bili večinoma pripadniki teh slojev. Seveda je bil ta socialni pritisk razumljen kot pritisk na njihovo nacionalnost. Eni so imeli predsodke do manjvrednih Slovanov, ki so zdaj naenkrat postali gospodarji, oblast. Potem je šlo pa čisto za različne, tudi osebne vzroke, v smislu, če bo odšel sosed, bom šel še jaz," je dodala zgodovinarka.

Iskali so dogodek, ki bi pariral fašističnim zločinom

Italijanski zgodovinar dr. Federico Tenca Montini, sodelavec znanstvenoraziskovalnega središča Koper, je v oddaji Intelekta potrdil, da je poznavanje tega dela zgodovine v Italiji zelo slabo: "Ta del preteklosti v kontekstu italijanske nacionalne zgodovine ni razumljen kot tako pomemben in o njem se ve zelo malo. Prav zaradi tega pomanjkljivega znanja je zelo lahko razvijati interpretacije, ki se ne skladajo z resničnostjo ali pa so, kot v tem primeru, odrezane od konteksta."

Ponudil je tudi razlago, zakaj se kopja političnih in populističnih puščic lomijo ravno na tem vprašanju: "To se je zgodilo zaradi političnih potreb italijanskega političnega sistema po padcu Berlinskega zidu, govorimo torej o 90. letih preteklega stoletja. Takrat se je zdelo zelo uporabno, da se poišče dogodek, ki bi lahko nekako pariral zločinom, ki jih je zagrešil fašizem. (…) Koliko se ta slika preteklosti razlikuje od stvarnosti in kako nesprejemljiva je za druge države severnega Jadrana, za sosednji republiki Slovenijo in Hrvaško, je bilo drugotnega pomena, ključen je politični cilj. Celotna zadeva se večinoma odvija na simbolni ravni, vse drugo pa je nekje v ozadju."