Odvetnik Boštjan Penko spada med najboljše poznavalce slovenskega pravosodja, saj je v svoji poklicni karieri opravljal delo sodnika, tožilca, odvetnika in tudi državnega sekretarja na ministrstvu za pravosodje. Potem ko ga je leta 2008 tedanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar razrešila iz skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, je prestopil med odvetnike. Med njegovimi strankami so Ivan Zidar v zadevi Čista lopata, nekdanji evropski poslanec, ki je osumljen korupcije, Zoran Thaler in novinar Vladimir Vodušek.

Veljate za enega največjih poznavalcev slovenskega pravosodja, saj ste bili v svoji pravosodni karieri sodnik, tožilec, direktor urada za preprečevanje korupcije, zdaj pa ste odvetnik. V kateri vlogi ste najbolje počutili?
Moji osebnosti in značaju je bila najbližje sodniška funkcija. Vendar sem sodniško funkcijo opravljal na začetku svoje kariere, kar vse skupaj malce postavlja na glavo. Če bi bili sodniki v naši družbi ustrezno spoštovani in uveljavljeni v smislu vsakovrstne podpore, ob tem pa tudi ustrezno selekcionirani in plačani, bi danes z veseljem in zadovoljstvom opravljal to funkcijo. Še posebej v tem obdobju, ko imam večplastno znanje iz več različnih poklicev v pravosodju.

Mislim, da bi bil lahko dober sodnik. S tem ne želim reči, da nisem bil dober sodnik, ko sem opravljal ta poklic pred dvajsetimi leti. Vendar v tradicionalno demokratičnih državah z urejenimi sodnimi sistemi nikakor ne moreš postati sodnik s tridesetimi leti in brez potrebnih življenjskih in strokovnih izkušenj soditi drugim ljudem. Lahko si svetovalec, dober strokovnjak, policist ali tožilec. Za sodnika pa so potrebne izkušnje, modrost in neka dodana vrednost, ki mu da kredibilnost in verodostojnost. Pri nas sodnike žal še vedno obravnavajo zgolj kot uradnike. Zato so si sicer deloma sami krivi. Sam se sicer ne pritožujem tudi nad odvetniškim poklicem, ki je izredno pester in dinamičen. Le tožilska funkcija ni ustrezala mojemu značaju, čeprav sem jo poskušal opravljati kar najbolj profesionalno.

Kaj je tisto, kar vas je najbolj motilo pri delu tožilca? Morda pritiski na vaše delo?
Med odločanjem sodnika in tožilca je bistvena razlika. Tožilec nekoga, za katerega je v dvomu, ali je storil kaznivo dejanje ali ga ni, v načelu preganja. Odločitev prepusti sodniku. Osebno mi je bilo zelo težko vlagati obtožnice zoper nekoga, za katerega nisem bil prepričan, da je storil kaznivo dejanje. Nekaterim tega ni težko početi, meni pa je pomenilo veliko moralno dilemo. Sodnik na drugi strani v primeru dvoma vedno odloči v korist obdolženca, sledeč načelu "bolje deset nedokazano krivih oproščenih kot eden po nedolžnem obsojen".

Pravite, da sodnike pri nas obravnavajo kot uradnike. Ali ni prav obravnava sodniške funkcije v Sloveniji ena večjih anomalij slovenskega pravosodnega sistema? Pred leti so se zaradi sodnih izostankov zaposlovali sodniki in sodnice brez kakršnih koli profesionalnih izkušenj. Na drugi strani pa sodnikom neprestano grozi del politike s tem, da jim bo odvzet trajni mandat, ki naj bi zagotavljal neodvisnost sodstva.
V Sloveniji smo dolgo časa nižali sodniške kriterije, tako po formalni kot po vsebinski plati. Vse skupaj je povezano s spoštovanjem in vrednotenjem sodniškega poklica. Res pa je, da tudi sodniki sami niso znali očistiti svojih vrst. Dolgo časa je veljala lažna cehovska solidarnost, za katero bi bilo bolje, da je ne bi bilo. Očistili bi svoje vrste in izločili tiste, ki delajo škodo poklicu. Ostali bi le tisti najprimernejši za ta poklic in s tem bi se sodnikom povečal ugled tako v javnosti kot v drugih vejah oblasti. Sodstvo je po ustavi samostojno in neodvisno, toda v resnici je prek zakonov in zaradi nezadostnih materialnih sredstev podrejeno drugim vejam oblasti.

Tudi prek vpliva izvršilne veje oblasti, ki postavlja pogoje za delo v pravosodju. Največja škoda pa se sodnikom in sodstvu zagotovo dela z javno izraženim nespoštovanjem sodišča in sodnikov, ki ga izkazujejo nekateri politiki. To nespoštovanje nato širijo in podpihujejo tudi nekateri mediji. Kaj naj si potem običajen državljan misli o sodnikih drugega, kot da so nesposobni, podkupljivi in preveč plačani za svoje delo. Ta slika ni resnična in je krivična do našega sodstva. Politiki bi se morali zavedati, kaj ustvarjanje takšne slike posledično pomeni za našo državo in naš družbenopolitični sistem.

Katere spremembe bi bile po vašem mnenju najbolj potrebne za povečanje ugleda slovenskega sodstva?
Sodnikom, ki si zaslužijo ta naziv, bi morali dati na razpolago takšno zakonodajo, ki bi jim omogočala široko diskrecijo. Omogočiti bi jim morali skrajšanje postopkov, tako da se kar najhitreje pride do zakonite in pravične odločitve. Sam sem kot državni podsekretar na ministrstvu za pravosodje sredi devetdesetih let pripravljal spremembe kazenske zakonodaje. Že takrat smo predlagali večino tega, kar vsebuje zadnja novela zakona o kazenskem postopku. Vključno s priznanjem obdolženca, s čimer sodišču ni treba iskati materialne resnice za vsako ceno, in z racionalizacijo postopkov. Toda pred petnajstimi leti se je temu močno nasprotovalo.

Kaj je bil vzrok za nasprotovanje tem spremembam?
Predvsem je šlo za to, da bi ob takšni konceptualni spremembi postopka nekateri izgubili tla pod nogami, saj ne bi več obvladali ne teorije ne prakse. Spremembe kazenske zakonodaje je res treba izvajati počasi in premišljeno, toda morali bi jih uvesti že tedaj, ne šele danes. Vendar nobeni politiki v resnici ni bilo v interesu, da imamo učinkovito pravosodje, opremljeno z znanjem in sposobnostjo, da skupaj s policijo in tožilstvom pravočasno reagira in preprečuje te velike deviacije, ki so se zgodile v času privatizacije, pri menedžerskih odkupih in pri različnih gospodarskih, bančnih in finančnih mahinacijah.

Vse to bi se dalo še pravočasno preprečiti. Naši politični eliti najbolj zamerim, da je naša država tako globoko potonila. Navsezadnje sem jo tudi kot direktor urada za preprečevanje korupcije ves čas opozarjal. Ko so se začeli prvi menedžerski odkupi, smo naredili analizo in opozarjali, kam bo to pripeljalo in kaj je treba storiti, da bi to preprečili. Vendar se ni naredilo nič.

Sami ste bili pri svojem delu deležni tudi posrednih pritiskov politike. Neuradna verzija, zakaj ste zapustili tožilske vrste, je bila, da ste hoteli ovaditi enega izmed ministrov prve Janševe vlade, kar vam je bilo preprečeno. Koliko je v resnici pritiskov politike na delo tožilcev, saj navsezadnje oni odločajo, ali bo nekdo kazensko preganjan ali ne?
To je bilo obdobje moje poklicne kariere, o katerem ne govorim rad. V nekem trenutku sem spoznal, da ne morem več delati v skladu s svojo vestjo in s tistim, kar sem mislil, da je prav. Pomembno je bilo nekaj drugega, zato sem se odločil, da zapustim to institucijo. Ne bi želel biti krivičen do tožilcev, saj jih devetdeset odstotkov dela pri običajnih zadevah, brez kakršnihkoli vplivov, skladno s stroko in z zakoni. Problem so bile predvsem nekatere zadeve, ki jih je obravnavala bivša skupina za pregon organiziranega kriminala, zdajšnje specializirano državno tožilstvo, ki so imele določeno politično težo oziroma širši pomen. Tam je bil položaj velikokrat drugačen in na to drugačnost nisem pristal.

Slovensko tožilstvo je večkrat deležno kritik, ki letijo predvsem na neučinkovito delo tožilcev, ko zaradi pomanjkanja dokazov ali drugih nepravilnosti prihaja do oprostilnih sodb, čeprav so pričakovanja javnosti nasprotna.
Tožilstvo je eden izmed glavnih akterjev v tej verigi in lahko naredi veliko koristi ali pa veliko škode. Res pa je tudi, da so se že na ravni sprejemanja zakonov velikokrat stvari namenoma urejale tako, da zadeve, ki bi morale biti kaznivo dejanje, niso bile niti protizakonite. Od tam naprej ne policija ne tožilstvo ne moreta narediti nič. Odpovedale so tudi številne nadzorne institucije, ki opravljajo nadzore na nižjih ravneh, kot so nadzor nad poslovanjem gospodarskih subjektov, nad delovanjem bank, nad proračunom. Nadzora praktično ni bilo ali pa je bil zelo podhranjen. Zato je nemogoče pričakovati učinkovito ukrepanje specializiranih organov, kot sta policija in tožilstvo, če so vsi že pred tem odpovedali. Na koncu je posledica tega dejstvo, da policija in tožilstvo slabo opravita svoje delo. Zadeva pride na sodišče, ki na koncu izreče oprostilno sodbo in s tem v očeh javnosti postane glavni krivec, da se "velikim ribam" nič ne zgodi.

Kot odvetnik ste navzoči v kar nekaj odmevnih primerih. Zastopate nekdanjega evropskega poslanca Zorana Thalerja, ki mu očitajo podkupljivost, Ivana Zidarja v primeru Čista lopata in nazadnje tudi novinarja Vladimirja Voduška, ki je osumljen izsiljevanja. Kaj se dogaja v zadevi Thaler?
V zadevi Thaler je Nacionalni preiskovalni urad vložil kazensko ovadbo na pristojno državno tožilstvo, ki o tem še ni odločalo. Vsaj mi s tem nismo seznanjeni. Po mojem mnenju Zoran Thaler ni storil kaznivega dejanja po kazenskopravnih normativih. Drugače je, če njegovo dejanje presojamo politično, moralno ali etično. O tem ima pač vsak svoje mnenje. Vsekakor pa ima njegovo dejanje negativno vrednostno konotacijo. Drugo pa je vprašanje kazenskega prava. Na eni strani imamo le igro novinarjev, ki želijo prikazati skorumpiranega politika. Vendar gre le za igro in s tem se ne more konstituirati kaznivo dejanje sprejemanja podkupnine, saj dejansko nikoli v resnici ni bila ponujena. Obe strani, tako tisto, ki obljublja navidezno podkupnino, kot tisto, ki naj bi obljubo sprejela, je treba obravnavati na enak način, z enakimi merili, kar pripelje do sklepa, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno.

V zadevi Čista lopata je bil Ivan Zidar zaradi nedovoljenega dajanja daril na prvi stopnji obsojen na leto in pet mesecev zapora. Zadeva se zdaj zaradi pritožb seli na višje sodišče.
Čista lopata je primer, ki ima glede na svojo vsebino mnogo večjo težo in dimenzijo, kot bi jo smel imeti. Tu se sodi t. i. tajkunom za vse, kar so slabega storili naši družbi. Ljudje se niti ne zavedajo, za kaj v resnici gre pri tem primeru. Pomembno je le, da na zatožni klopi sedijo Ivan Zidar, Dušan Črnigoj in Hilda Tovšak in da so obsojeni za vse, kar naj bi pokradli. „Čista lopata“ pa je, vsaj kar se tiče Ivana Zidarja, po vsebini banalna. Gre le za nekaj stavkov, ki jih je izrekel v pogovoru s soobdolženci, ko so se pogovarjali, kako bi pridobili posel pri gradnji kontrolnega stolpa na letališču Brnik. Zaradi teh stavkov ni bila storjena nobena škoda in nihče ni imel nobene koristi. Celotna zadeva po mojem mnenju tudi temelji na nezakonito pridobljenih dokazih.

V postopku smo dokazali, da je bila informacija, da g. Zidar uporablja določeno telefonsko številko za pogovore o kaznivih dejanjih, ustvarjena v Sloveniji in prenesena v Nemčijo, od koder so jo po telefaksu poslali nazaj v Slovenijo. Tu je bila potem uporabljena za prisluhe Ivanu Zidarju in drugim. Vendar je zgolj zaradi nekaj stavkov, ki se lahko interpretirajo na različne načine, prišlo do obsodbe na visoko zaporno kazen. Seveda smo se zoper po našem mnenju zmotno in nezakonito odločitev sodišča prve stopnje pritožili.

Toda javnost kot del politike sta bila z obsodbo zadovoljna, saj naj bi dokazovala uspešnost t. i. vojne proti slovenskim tajkunom.
Čista lopata spada v začetek t. i. vojne proti tajkunom. Toda kazensko pravo ne prenese nikakršne vojne. Uporabljamo ga zato, da na civiliziran in zakonit način rešujemo spore med posameznikom in državo pred neodvisnim in nepristranskim sodnikom. V nacistični Nemčiji so, denimo, tako uporabljali kazensko pravo za vojno proti Židom in proti duševno manj razvitim. Vse je bilo pravno in zakonito. Vsi pa vemo, kako se je to končalo.

Kaj pa se zdaj dogaja v zadevi Vodušek?
Zadeva je v preiskavi. Kar se tiče pripora, nam je dalo vrhovno sodišče prav. Način obravnave primera Voduška je bil od samega začetka neprimeren. Govoriti o tem, da bo ponovil kaznivo dejanje, in ga zaradi tega držati v priporu mesec dni, ni bilo v skladu z vsebino primera. Zdaj pričakujemo le, da bo sodišče svoje delo opravilo strokovno, hitro in v skladu z zakonom. V postopku bomo dokazovali, da Vladimir Vodušek kaznivega dejanja ni storil oziroma da ni nikogar izsiljeval na način, kot mu očita tožilstvo. Nakazuje se tudi, da je bil napeljevan h kriminalni dejavnosti, kar vse bo predmet dokazovanja v nadaljevanju postopka.

Gregor Cerar