Pred izbrisom je imel v Sloveniji stalno prebivališče. Vse te okoliščine je upravno sodišče upoštevalo pri odločitvi. Kot so zapisali v izjavi za javnost, gre za osebo z dolgotrajnim toleriranim nezakonitim bivanjem v Sloveniji, o kateri je februarja prva poročala TV Slovenija v oddaji NaGlas! (posnetek spodaj). Vse podrobnosti primera Vuković lahko tudi preberete tukaj.

Sodišče se je oprlo na Evropsko konvencijo
Sodišče je zdaj ocenilo, da so okoliščine v tem primeru izjemne in zelo specifične, zato se je pri odločitvi oprlo tudi na določbo 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki določa pravico do spoštovanja zasebnega življenja, ki si ga je Budimir Vuković v času dolgoletnega toleriranega nezakonitega prebivanja ustvaril v Sloveniji.

Poleg tega je udeležba Vukovića v postopku odločanja o njegovi prošnji za dovoljenje za začasno prebivanje nujno potrebna, saj je sodišče v tej zadevi že razpisalo glavno obravnavo, na kateri bo Budimirja Vukovića tudi zaslišalo. Po navedbah sodišča je Vuković te okoliščine, povezane z njegovim statusom v Sloveniji, navajal že ves čas postopka, ki se je začel na njegovo prošnjo septembra 2016 pred Policijsko upravo Ljubljana. Prav tako se je skliceval na določbo 8. člena EKČP-ja in na novejšo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ker se je sodišče oprlo na dejanske okoliščine, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku pred Policijsko postajo Ljubljana in ministrstvom za notranje zadeve, pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, so še pojasnili v sporočilu za javnost.
22 let apatrid
"Dvaindvajset let sem apatrid. To je najvišja stopnja individualne, mednarodne, državne in vsake druge brezpravnosti," je februarja letos dejal Budimir Vuković, ki se je v Slovenijo iz Nikšića preselil leta 1978. Delal je v jedrski elektrarni, bil avtomehanik, taksist, zdaj pa je brezdomec, ki prodaja Kralje ulice. Je oseba brez državljanstva, pozabljeni izbrisani, ki pripada skupini t. i. "dolgotrajno toleriranih oseb", ki jo policija oziroma Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) tolerirata, čeprav so v Sloveniji v brezpravnem položaju.

Izpis iz črnogorskega državljanstva
Vuković je bil izbrisan leta 1992, brez državljanstva (takratne) Srbije in Črne gore pa je ostal leta 1996. Vuković trdi, da naj bi mu leta 1995 tedanji varuh za človekove pravice Ivan Bizjak svetoval, naj se odreče državljanstvu Srbije in Črne gore, da bi lažje prišel do slovenskega državljanstva. "Šel sem domov (v Nikšić op.a.) in za izpis iz državljanstva plačal 1.500 mark. Prinesel sem ga sem. To je bilo leta 1996. Pa ni nič pomagalo. Jaz nisem tujec, sem izbrisani in brezdomovinec," je pojasnil okoliščine, v katerih je ostal brez državljanstva. Toda Ivan Bizjak je Vukovićeve navedbe zanikal s pojasnilom, da odrekanje tujemu (torej črnogorskemu) državljanstvu takrat ni bil pogoj za pridobitev slovenskega državljanstva.

35 dolgotrajno toleriranih oseb
"Evropsko sodišče v Strasbourgu je izdalo perfektne sodbe, za katere je reklo vsem državam: če ste vi osem ali deset let nekoga tolerirali v svoji državi in si je on svoje življenje tam ustvaril, potem ste mu dolžni zdaj dati dovoljenje za bivanje," je takrat pojasnil Vukovićev zagovornik Matevž Krivic. Dodal je, da se to poleg izbrisanih nanaša na še kakšnih deset oseb, ki niso v tem brezpravnem položaju 25 let, ampak 'samo' 15 let. "Tudi za te, ne glede na to, koliko so sami soodgovorni, da se niso znašli v birokratski zmedi in si vendarle uredili nekih papirjev – neke možnosti so bile – ampak za te neizobražene in na socialnem dnu živeče ljudi je bilo to skoraj nemogoče – ne glede na to, koliko je kdo individualno soodgovoren za zamude," je menil Krivic.

Tudi na Urad varuha človekovih pravic se je po pomoč obrnilo 35 dolgotrajno toleriranih oseb, varuhinja Vlasta Nussdorfer pa je pristojne pozvala k ukrepanju. Odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice so namreč za naše organe obvezujoče.