"Vsaka nova vera je uničila spomenike in templje starejših, krščanstvo pa jih je na zelo prefinjen način vpletlo tako v verovanje kot v način življenja," je zlitje poganskega s krščanskim opisala etnologinja Simona Klaus.

Poganske korenine številnih slovenskih običajev in šeg je za MMC razkrila doktorica etnologije in kulturne antropologije Simona Klaus, ki je prihod krščanstva opisala kot "prefinjeno" zlitje z življenjem poganov. Številni običaji in šege so že skoraj izumrli, a se v današnjem času ponovno obuja zanimanje zanje in številna kulturna društva so začela oživljati starodavne tradicije.
Pokojni profesor Nikolai Mikhailov, ki je doktoriral z disertacijo o jeziku zgodnjeslovenskih spomenikov, in je bil na prehodu tisočletja predstojnik katedre za slovenistiko na Univerzi v Vidmu, je v delu Mythologia Slovenica postavil zanimivo hipotezo, da je mitski Kresnik slovenska različica praslovanskega gromovnika oziroma Peruna. Za arhaična pa je označil tudi slovenski kres in kresovanje, ki lahko izvirata iz praslovanskih ali celo baltoslovanskih časov.

Ker je vsakršen fizičen geografski stik slovenskega prostora z baltskim izključen, morajo arhaične paralele pričati o skupnem izvoru. To dejstvo je za Mikhailova izredno dragoceno pri preučevanju skupnih izvorov mitologije baltoslovanske veje indoevropskega drevesa.

Zlitje poganskega in krščanskega sveta
Na mnogih poganskih svetih točkah so rastle cerkvice, številne poganske tradicije in običaji pa so bili vključeni v okvirje krščanskega monoteističnega verovanja, ki ni več dopuščalo prostora za pisano množico bogov, zato so liki teh bogov začeli prevzemati drugačne funkcije.

Simona Klaus je proces prepletanja krščanskega s poganskim opisala takole: "Zamenjava poganskih božanstev s krščanskim bogom in svetniki je najbolj potekala prav na fizični ravni, če se lahko tako izrazim. Vsaka nova vera je uničila spomenike in templje starejših, krščanstvo pa jih je na zelo prefinjen način vpletlo tako v verovanje kot v način življenja. Nekateri obredi se zato niso bistveno spremenili, se je pa spremenil njihov pomen oziroma namen. Čaščenje boginje zemlje Maje je na primer zamenjalo čaščenje Marije. Svetnikom so bile pripisane lastnosti starejših bajnih bitij in božanstev, kot se je zgodilo v primeru Kresnika oziroma Janeza Krstnika."

Ogenj kot magično sredstvo
Eden prvih in najpomembnejših podvigov pračloveka je gotovo ukrotitev ognja, ki je že od pradavnine veljal za magično sredstvo, temelječ na verovanjih o specifičnem odnosu med naravo in človekom.

Simona Klaus je poudarila osrednje mesto ognja kot magičnega sredstva: "Človek je vedno skušal razumeti naravo oziroma nanjo vplivati, kar je dosegel s pomočjo magičnih sredstev, kot sta zaklinjanje ali darovanje. Ogenj naj bi soncu na simbolen način pomagal, da ne bi izgubilo svoje moči oziroma da bi ga okrepilo. Kot navaja Niko Kuret, je že pračlovek v soncu videl vir življenja, ki ga je povzdignil v božanstvo in ga častil. Tako kot sonce tudi ogenj daje svetlobo. Po starih verovanjih naj bi magična moč ognja blagodejno, očiščevalno in kot zaščita koristila celotni skupnosti, živini in posesti."
Kres: V slavo soncu
Prvi pisni viri o kurjenju kresov segajo v 13. stoletje, vendar ima tradicija kresovanja gotovo mnogo starejše korenine, je o začetkih običaja povedala MMC-jeva sogovornica. Sprva je bilo kresovanje navezano na poletni in zimski solsticij, v ospredju pa je imelo magično-mistični element ognja v povezanosti z dogajanjem v naravi.

"V predkrščanskih verovanjih na Slovenskem se je božanstvo sonca manifestiralo v liku Kresnika, ki ga kasneje krščansko izročilo nadomesti s sv. Janezom Krstnikom. Poleg kresa za prvi maj je še vedno ohranjeno kresovanje ob solsticiju oziroma v dneh med 21. in 24. junijem, ko je dan najdaljši in noč najkrajša. Praznovanja se je prijelo ime šentjanževo ali ivanjsko kresovanje, ker na 23. junij goduje sv. Janez Krstnik. Ime zveni zelo podobno staroslovanskemu Kresniku, ki je, kot že omenjeno, predstavljal sonce. V zvezi s tem izročilo pozna rek, ki pravi: O kresi se dan obesi. To pomeni, da se dan začne krajšati, noč pa daljšati," je še dodala.
Na kresno noč naj bi se dogajale same magične reči. Duhovi umrlih naj bi zapuščali grobove, tako kot ob dnevu mrtvih. Posebno magično moč pa so podobno kot ognju pripisovali tudi vodi. Poznamo pa tudi posebne obredne rastline, kot so orlova praprot, kresnice ali ivanjščice in šentjanževe rože, ki so tudi veljale za čarobne.
"V zvezi s praprotjo in praprotnim semenom je znano verovanje, da lahko tisti, ki nevede v žepu nosi praprotno seme, razume govorico živine in je neviden," je Klausova navedla enega od mitov in nadaljevala: "Med bolj zanimive obrede nedvomno spada skakanje čez kres oziroma žerjavico, kar naj bi po starih verovanjih imelo očiščevalno moč. Tistega, ki ga preskoči, naj bi ogenj napolnil s čarobno močjo ter ga zavaroval pred boleznimi. Mladi pari so čez kres skočili, da bi odgnali zle duhove in si zagotovili poroko. Skakanje čez kres je sicer poznano povsod po Sloveniji, pa tudi v drugih evropskih državah".

Prvotna magična komponenta poganskega verovanja pa se je s pokristjanjevanjem sčasoma začela brisati. Pesmi, ki so sprva slavile Kresnika, so zamenjale religiozne pesmi, ki so prepevale o Mariji, Jezusu in Janezu Krstniku.

Kres: Za delavske pravice, svarilo pred Turki
V 15. in 16. stoletju pa so kresovi dobili popolnoma posveten namen, saj so ljudje za varnost pred Turki vzpostavili posebne straže, ki so ob prihajajoči nevarnosti na vzpetinah zakurile kresove in tako opozorile na nevarnost. Izkušnje "kresovanja" so ljudem prišle še kako prav pri vzpostavitvi učinkovite obrambe, je pojasnila Klausova: "Kres je bil običajno postavljen na vzpetini, ker naj bi bil tako bližje soncu in je bila zaradi tega njegova čarobna moč večja. To pa so ljudje v času turških napadov dobro izkoristili. Kresovi so namreč sestavljali pomembno obrambno mrežo po vseh tedanjih deželah, ki so bile na udaru Turkov. Na vrhovih, ki so bili vidni daleč okoli, je prižgan kres pomenil bližajočo se nevarnost oziroma turški vpad. Ljudje so tako imeli več časa, da so se zatekli na varno v tabore, za grajsko obzidje ali v jame."

Konec 19. stoletja, ko je v spomin na krvave proteste v Chicagu, ZDA, ko so delavci protestirali za 8-urni delavnik, 1. maj postal praznik dela, pa je kresovanje dobilo še eno popolnoma novo vsebino. Zdaj je postalo sestavni del prvomajskega delavskega praznika.

Sogovornica je povedala, da je imel praznik v prejšnjih socialističnih časih mnogo večjo težo: "Nedvomno se je pomen 1. maja kot delavskega praznika močno spremenil, saj se je spremenila tudi prevladujoča ideologija. V letu 1948 je bil uzakonjen kot državni praznik in dela prost dan. Dan se je začel navsezgodaj zjutraj z budnicami pihalne godbe, čez dan so se vrstili številni sprevodi in kulturne prireditve, ki so se navadno zaključile zvečer s kresom in veselico. Ljudje so imeli pripete rdeče nageljne, oblečeni pa so bili v najboljša oblačila. Pomembno mesto pri praznovanju so imele rdeče zastave in mlaji. Velik del takratnega praznovanja smo prevzeli po Sovjetski zvezi. Simbolika tega dne je bila v vseh vidikih povezana s solidarnostjo delavcev in bojem za pravice."
Dandanes prvomajsko kresovanje izgublja svoj nekdanji pomen, saj "velikega pompa" ni več, kurjenje kresov in postavljanje mlajev pa se je ohranilo in tudi kakšno godbo na pihala je še mogoče slišati, je svoje videnje opisala sogovornica in dodala, da dandanes ljudje praznik večinoma izkoristijo za zabavo, izlet ali počitek.
Kresnik slovenski Thor?
Profesor Mikhailov navaja Prokopija iz Cezareje iz leta 562, ki pravi, "da Slovani verjamejo, da je en bog tvorec strele, vrhovni gospodar vseh stvari, in njemu žrtvujejo živino in druge žrtve". Tu gre očitno za opis Peruna, ki je bog groma in strele v slovanski mitologiji, ekvivalent Thora iz germanske mitologije.
Lik Kresnika je znan samo v Sloveniji in v ljudskem izročilu nastopa kot "sončni junak" ali pa pozneje kot mitski knez Slovencev, navaja Mikhailov, ki je postavil hipotezo, da gre za slovenskega Peruna oziroma gromovnika. Opirajoč se na vire ljudskega izročila je sestavil dolg seznam značilnosti, ki spremljajo Kresnika (grom, strela, blisk, dež, kladivo, sekira, strela, zlata barva). Kresnik sam je celo podoben blisku "kot blisk zdrvi".
Za konec se opre še na etimološke študije, ki besedo "kres" enačijo z besedama ogenj in udariti (kresniti), torej smo spet pri opisu nevihtne strele in boga gromovnika. Mikhailov predlaga sledečo rekonstrukcijo evolucije: Perun (pogansko božanstvo gromovnik) – Kresnik (slovenska varianta boga gromovnika) – sv. Jurij (krščanska hipostaza istega lika) in Janez Krstnik (krščanska hipostaza istega lika).
Ognjena kolesa in kresnice
Kolo je v indoevropskih predstavah simbol sonca, zato so z gorečimi kolesi skušali soncu "pomagati", ker je obstalo, je Klausova opisala še en s soncem povezan običaj in dodala: "Na Slovenskem Koroškem so spuščali "ognjena kolesca", na Notranjskem pa "križna kolesa", ki so imela enako funkcijo, le narejena so bila nekoliko drugače."
Kot primer današnjega oživljanja tradicij je sogovornica navedla: "Zasledimo lahko oživljanje tradicij, povezanih z verovanji v magično moč, kot so kresnice (dekleta, oblečena v bela oblačila z venčki cvetja), mlada dekleta, ki so simbolizirala čistost. Pred kresovanjem so kresnice v spremstvu fanta, ki je igral na piščal, hodile po vaseh in na hiše obešale cvetne venčke, za kar so dobile dar. Če daru niso dobile, so zapele kakšno zbadljivo pesem. S pesmimi in petjem okrog samega kresa so kresnice izražale življenjsko moč, ki je izhajala tudi iz ognja."
Pentagram in Kurent
Drobce predkrščanske tradicje lahko najdemo tudi v različnih znamenjih, kot je t. i. "morina taca" ali pentagram, ki so ga za zaščito vrezovali v zibke, domača vrata, tramove hiš in pa tudi hlevska vrata, saj naj bi deloval kot zaščitni amulet, je opisala enega od poganskih simbolov Klausova in naštela tudi pripovedke o čarovnicah in drugih bajnih bitjih ter vnašanje zelenja v domove ob božiču in veliki noči, ki je tudi imelo svojo magično moč.
Med poganske tradicije pa sodijo tudi pustne šeme in pustovanje, s katerim so ljudje poskušali pridobiti naklonjenost prednikov ali duhov, za katere so verjeli, da uravnavajo naravo, je še povedala in dodala: "Za pust je danes splošno znano, da odganja zimo, so se pa nekatere šeme, kot je kurent ali korant, razširile tudi na druga področja, predvsem v polje turizma. Jasen preplet različnih plasti verovanj je na primer zažiganje pusta na pepelnično sredo."
Kurent je unikatno božanstvo oziroma mitski lik, ki je registriran izključno v slovenskem ljudskem izročilu. Že Anton Tomaž Linhart je v svojem Poskusu zgodovine opisoval Kurenta kot "dobrega boga razuzdanosti", ki je narod nagibal k pregrehi.
Mlaj kot simbol prebujanja narave
Mesec maj zbudi naravo in vse ozeleni, tako je bil posvečen staroslovanski boginji Maji, po kateri je tudi dobil ime. S prihodom krščanstva je Majo zamenjala devica Marija, ki ji je bil od takrat posvečen mesec maj.
"Mlaj, imenovan tudi maj, je v staroslovanskih verovanjih predstavljal simbol boginje Maje in je simboliziral prebujanje narave in obnovljeno drevesno rast. Mlaj je običajno visoka smreka s skoraj do vrha olupljenim deblom, ki je okrašena z barvnimi trakovi in zastavami. Posebnost je tudi venec iz zimzelena. Običajno je tudi, da je deblo ovito s trakom iz zimzelena ali barvnimi trakovi, ki so ob praznovanju prvega maja lahko tribarvni (bela, modra, rdeča)," je povedala Klausova.
Od prvotnega slavljenja prebujanja narave je funkcija postavljanja mlaja postala danes bolj kot ne estetska in je postavljanje zgolj posledica dolgoletne tradicije, je še pojasnila in nadaljevala: "Danes se postavlja za posebne priložnosti, kot so državni, cerkveni in osebni prazniki. Priložnosti je torej veliko, in sicer od praznika dela, birme, obhajila, nove maše, okrogle obletnice, praznovanja abrahama ali poroke. S svojo višino mlaj že od daleč sporoča, da se dogaja nekaj pomembnega. V Beli krajini, na primer, skoraj vsaka vas za prvi maj postavi mlaj."