Pri nas deluje sedem "velikih" reprezentativnih sindikatov oz. konfederacij, pa tudi cel kup manjših, ki so reprezentativni na svojih področjih - celoten seznam je na voljo tudi na spletni strani ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Pogoji za to, da sindikati dobijo oznako reprezentativnosti, kar pomeni, da zastopajo svoje člane pri pogajanjih o kolektivnih pogodbah, socialnih sporazumih, jim svetujejo, ko potrebujejo pomoč - skratka, ščitijo njihove pravice, so določeni z zakonom o reprezentativnosti sindikatov.

Reprezentativni sindikati so po zakonu tako demokratični, uresničujejo svobodo včlanjevanja v sindikate, svojega delovanja in uresničevanja članskih pravic in obveznosti; neprekinjeno delujejo najmanj zadnjih šest mesecev; so neodvisni od državnih organov in delodajalcev; se financirajo pretežno iz članarine in drugih lastnih virov, poleg tega pa morajo imeti tudi z zakonom določeno najmanjše število članov - 10 odstotkov zaposlenih v posamezni panogi, dejavnosti ali poklicu (odvisno od tega, koga sindikat zastopa).

Kot omenjeno, se morajo v Sloveniji reprezentativni sindikati financirati izključno iz članarin in drugih lastnih virov. Pregled statutov in pravilnikov o financiranju posameznih sindikatov ali sindikalnih central je pokazal, da je članarina različna od sindikata do sindikata - člani SVIZ-a tako na primer plačujejo 0,6 odstotka svoje bruto mesečne plače, člani Pergama po en odstotek oz. 0,13 odstotka, če so člani sindikata, ki je "včlanjen" v Pergam, člani sindikatov, ki so del ZSSS-ja, pa ravno tako plačujejo po en odstotek svoje bruto plače.

Število članov sindikatov pada
Po podatkih OECD-ja sicer tudi v Sloveniji včlanjenost v sindikate pada - medtem ko je bila leta 2003 sindikalna gostota (delež včlanjenih v sindikate v primerjavi s celotno delovno silo) 37 odstotkov in pol, je v naslednjih petih letih (do 2008) padla za skoraj deset odstotkov, na 28,1, leta 2009 pa je znašala le še 25,6 odstotka. V prvi polovici 90. let je sicer sindikalna gostota znašala okoli 60 odstotkov, nato pa do konca desetletja upadla na dobrih 40.

Ker se slovenski sindikati financirajo večinoma iz članarin, število teh pa upada, so torej soočeni s težavo, kako delovati. V podobnem položaju so se znašli tudi številni drugi evropski sindikati, saj se tudi ti večinoma financirajo iz članarin, je razvidno iz poročila o financiranju sindikatov v nekaterih evropskih državah, ki ga je pred dnevi objavil DZ.

Osnova so članarine
V vseh v pregled vključenih državah (Avstriji, Nemčiji, Švici, Franciji, Italiji, Španiji, Veliki Britaniji in na Švedskem) se sindikati v osnovi financirajo iz članarin. Dodatni viri sredstev so še državne subvencije (npr. v Franciji in deloma v Švici), prihodki od oglaševanja, najemnine, kapitalski dohodki od premoženja (npr. na Švedskem, v Avstriji), v Veliki Britaniji so posreden vir sredstev tudi plačane odsotnosti, ki jih za svoje zaposlene/sindikalne zaupnike zagotavljajo ministrstva, občine itd. - teh naj bi se po podatkih tamkajšnje Zveze davkoplačevalcev v letu 2009/10 nabralo za okoli 67,5 milijona funtov (dobrih 85 milijonov evrov).

Sredstva, zbrana s članarinami, so seveda različno visoka - odvisno od števila članov. Najmanj ljudi je v sindikate včlanjenih v Franciji, kaže analiza DZ-ja, saj sindikalna gostota znaša le okoli osem odstotkov. V nasprotju s stanjem v večini drugih evropskih držav, kjer članarine predstavljajo od 80 do 90 odstotkov prihodkov sindikatov, je bil tako v Franciji leta 2006 ta delež le okoli 30-odstoten.

V Franciji skoraj tretjina sredstev od države
Velik del svojih sredstev zato pridobivajo iz javnih sredstev (državne subvencije) ali posredno prek raznih skladov za izobraževanje in iz fondov za sodelovanje v t. i. paritetnih organih (npr. institucije na področju socialnega varstva). Koliko sredstev dobijo iz katerih virov, je sicer zelo težko izvedeti, saj je to področje v Franciji precej neurejeno.

Od leta 2008, ko so v Franciji sprejeli zakon, po katerem morajo sindikati voditi račune, jih revidirati in objavljati, morajo največji sindikati, torej tisti, katerih prihodek presega 230.000 evrov, sestaviti računovodske izkaze, jih revidirati in objaviti na spletnih straneh uradnega lista. Iz poročila za leto 2010 je razvidno, da je najpomembnejši sindikat CGT iz lastnih virov pridobil okoli 73 odstotkov sredstev, iz zunanjih virov pa 27.

Če povzamemo, financiranje sindikatov po Evropi večinoma sloni na članarinah, ker pa se v večini držav članstvo zmanjšuje, je pričakovati, da bodo sindikati kmalu iskali nove, dodatne vire financiranja.