Afera z objavo prisluhov med slovenskim članom arbitražnega sodišča za določitev meje s Hrvaško Jernejem Sekolcem in slovensko agentko pri arbitraži Simono Drenik je zavila v dve smeri. Na eni strani je hrvaška politika prepričana, vsaj po medijskih izjavah sodeč, da je arbitražni sporazum "mrtev", čeprav je bil neke vrste pogoj, da je Slovenija brez zadržkov spustila Hrvaško v EU. Pri tem kot izgovor številni hrvaški pravniki navajajo 60. člen dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb, ki govori o prenehanju veljavnosti ali začasnem prenehanju uporabe mednarodne pogodbe zaradi njene kršitve.

Slovenijo na drugi strani najbolj razburja prisluškovanje telefonskim pogovorom, kar naj bi storili hrvaški obveščevalci. Pri tem mediji razkrivajo, da naj bi najverjetneje, glede na objavljene tonske prisluhe, prisluškovali Drenikovi v Ljubljani, saj je njen glas na posnetku bistveno glasnejši in jasnejši oz. da naj bi prisluhi nastali na relaciji Ljubljana–Dunaj.

Hrvaški mediji skušajo zavračati trditve slovenske strani, da naj bi prisluhe opravili njihovi obveščevalci oz. da v Sloveniji ni nikomur padlo na pamet, da bi lahko posnetke naredila obveščevalna služba kakšne druge države in jih predala Hrvaški, da bi lahko zaščitila svoje interese v razvidno kompromitiranem arbitražnem postopku, kot je zapisal Jutarnji list. Spet drugi namigujejo, da bi jih lahko naredili tudi kakšni zasebni obveščevalci, ki razpolagajo s primerno opremo.

Bi prisluhe lahko opravile ZDA?
Za neuradne svetovne prvake prisluškovanja veljajo ZDA in že pred leti so ameriški in britanski mediji razkrili, da ameriška varnostna agencija NSA v okviru tajnega varnostnega programa Prizma (PRISM), namenjen naj bi bil varovanju pred terorističnimi in vohunskimi grožnjami, nadzoruje tako telefonsko kot spletno komunikacijo milijonov svojih in tujih državljanov.

Ali bi Hrvaška lahko prisluhe pridobila od ZDA, če so te morda nadzorovale tudi slovenske državljane? "Ne verjamem, da bi se v tem primeru izpostavljali veliki sistemi, kot so ameriški. Če bi te države imele interese pri nas, bi najbrž angažirale zasebne organizacije," meni nekdanji direktor slovenske obveščevalne službe in profesor varnostnih ved Iztok Podbregar. Vendar ne izključuje možnosti, da bi lahko prisluhe po naročilu opravili kakšni "zasebniki", saj na Balkanu obstajajo takšne organizacije, sestavljene iz izurjenih ljudi, ki izhajajo iz balkanskih vojn v devetdesetih letih. Ne nazadnje je tovrstna tehnološka oprema dosegljiva tudi posameznikom.

"Zadeva je bila objavljena na Hrvaškem in hrvaška politika jo je zagrabila. Zato je dejstvo, da je to nekdo naredil v njihovem interesu," poudarja Podbregar, ki sicer meni, da opravljeni prisluhi niso ravno zahtevna zadeva. Da gre za delo obveščevalcev, pa bi bolj zagotovo trdili, če bi bil objavljen celoten elaborat različnih obveščevalnih dejavnosti, kot so prisluhi, prestrezanje elektronskih sporočil …

.

O dobrih obetih razpleta arbitraže za Slovenijo se je letos konec aprila na lokalnih televizijah "širokoustil" slovenski zunanji minister Karl Erjavec, zaradi česar so ga z arbitražnega sodišča pozvali, naj se vzdrži izjav o izidu arbitraže med državama. Njegove izjave so veliko pozornost požele tudi na Hrvaškem. Ali bi lahko Hrvaška prisluhe pridobila po njegovih izjavah, denimo od nekoga, ki izvaja konstanten prisluškovalni nadzor nad našo regijo? Podbregar meni, da je verjetneje, da je glede na različne datume posnetkov pogovorov med Sekolcem in Drenikovo razvidno, da je nekdo zadevo spremljal sistemsko na daljši rok, kar po navadi počnejo ravno obveščevalne službe. Ob tem opozarja na reakcije na Erjavčeve izjave predvsem od hrvaške ministrice za zunanje zadeve Vesne Pusić, iz katerih je bilo mogoče razbrati, da so zadeve na Hrvaškem poznali bistveno bolje, kot pa bi jih zgolj na račun Erjavčevih izjav.

Slovenski obveščevalci so storili vse, kar je bilo treba
Nekdanji direktor Sove tudi pravi, da je glede očitkov na delo slovenske obveščevalne službe pripravljen vzeti v bran slovenske obveščevalce, saj so pristojne službe po njegovem mnenju glede varnostne kulture in protiobveščevalne dejavnosti storile, kar je bilo treba. Vendar imajo na drugi strani omejene zakonske možnosti, še večja težava pa naj bi bila v tem, da je v Sloveniji zaradi prejšnjih obveščevalnih služb, kot sta bili SDV in Udba, prisoten neki slabšalen odnos do obveščevalne dejavnosti. "Čeprav ima zelo pomembno vlogo v nacionalnem varnostnem sistemu," poudarja.

"V tej zadevi je bistveno, da sta odstopila oba slovenska predstavnika in da je arbitražno sodišče odredilo, da Slovenija poišče novega člana sodišča. Morali pa bi se vprašati, kar se tiče prisluškovanj, glede odnosov s Hrvaško, saj gre za določen precedens, da so bili takšni podatki objavljeni v medijih in da se na njih gradi politika. Bistveni problem te zgodbe je, da se je na slabše obrnila tudi varnostna politika na tem območju," opozarja Podbregar.

Slovensko-hrvaška arbitraža naj bi bila model za prihodnje reševanje vseh odprtih zadev na Balkanu. Zdaj po njegovem mnenju ne moremo več verjeti v to. Hkrati so nastale na teh prostorih velike težave z migranti z Bližnjega vzhoda, predvsem med Makedonijo, Srbijo in Madžarsko, kjer se lahko del toka preusmeri proti zahodu.

"V kratkem času se je zgodilo kar nekaj dogodkov, ki lahko na daljši rok vplivajo na varnostni položaj na Balkanu. To je problem, s katerim se moramo ukvarjati, kako umiriti to "žogo" na pameten način, da ne bo prišlo do eskalacij konfliktov. Model arbitražnega sporazuma naj bi rešil vsa odprta vprašanja na mejah med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami. Eden izmed ciljev arbitraže je bil pokazati, kako se zadeve rešujejo na neki evropski način in se nato kot takšne priznajo. Zdaj pa lahko na žalost rečemo, da na obeh straneh stvari niso tekle, kot je bilo predvideno," pravi.

Prisluškovanje slovenskim predstavnikom pri mejni arbitraži je le majhno poglavje prisluškovalnih zgodb, ki so se v zadnjem času zgodile na evropskih tleh. Tako naj bi ZDA prisluškovale nemški kanclerki Angeli Merkel, francoskim politikom … Vendar kakšnih zelo ostrih odzivov pri njih ni bilo. Podbregar pravi, da tako evropski politiki kot ZDA tega niso jemali kot neki uraden dokument.

"Za to gre za unikum Hrvaške, da je na podlagi tega začela sesuvati arbitražni sporazum. Hrvaška zdaj na tem gradi svojo politiko. Stara resnica, ki sem jo že izrekel, je, da kdor koli gradi svojo politiko na nekih vohunskih obveščevalnih zadevah, je to kratkoročna politika. Politično izkoriščanje teh prisluhov je velik avtogol za Hrvaško, ki ga bodo žal dolgoročno plačevali," še meni nekdanji direktor slovenskih obveščevalcev.