"Vzroki za zaskrbljenost nad usodo medijske in novinarske avtonomije so očitni. Od korporacijskega obvladovanja medijev do vzpona avtoritarnih politik, h kateremu bistveno prispeva tudi sedanja slovenska vlada," je v uvodu dejal Slavko Splichal, podpredsednik sveta za razvoj pri SAZU-ju. "Bolj ko se država in stranke vmešavajo v medije, tem večja je nevarnost za protidemokratično naravnanost, saj so mediji lahko čuvaj demokracije le, če predstavljajo civilnodružbeni in zunajstrankarski nadzor nad nosilci politične moči in oblasti."

Drugi posvet Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil osredotočen na osnutek novega zakona o RTV Slovenija, ki ga je pripravila skupina državljanov. Strokovnjaki z različnih raziskovalnih področij od filmske režije do ekonomije so predstavili svoje kritične poglede na razvoj RTV Slovenija kot javnega servisa in na osnutek zakona.

"Vse očitneje protidemokratična naravnanost in strokovna nesprejemljivost upravljavskih praks in vladnih predlogov sprememb medijskih zakonov in prizadevanj za discipliniranje medijev razkrivata, da v igri niso zakoni o medijih, še manj zakoni za medije, ampak predvsem zakoni proti medijem," je nadaljeval Splichal. Trenutno stanje je označil kot značilno za postkomunistične države, kjer po njegovih besedah vladajo "polavtoritarni sistemi s privolitvijo".

Obenem je Splichal opozoril, da vse od osamosvojitve javni mediji in s tem RTV Slovenija skorajda niso bili predmet poglobljene strokovne javne obravnave. "V tem obdobju nismo bili priča soočenju poglavitnih akterjev in predstavitvi alternativnih razvojnih možnosti."

Splichal je v uvodnem nagovoru navedel štiri načela javnih medijev, kot jih je pred leti sprejel EBU (European Broadcasting Union). Prvo je načelo neodvisnosti – brez neupravičenega vmešavanja političnih ali gospodarskih akterjev. Drugo je načelo odgovornosti – mediji morajo biti odgovorni javnosti in nadzornim organom. Tretje načelo preglednosti – upravljanje medijev mora biti odprto in odzivno. Četrto načelo trajnosti – mediji morajo prepoznati razvijajoče se in novonastajajoče potrebe družbe.

Povzel je tudi poudarke gosta prvega posveta v organizaciji SAZU-ja, Stevena Barnetta, profesorja na Univerzi v Westminstru, ki je na primeru BBC-ja opredelil osnovna programska načela javnega medija. Prvo je "načelo velikosti", kar pomeni, da mora biti javni medij organiziran kot dovolj velika organizacija, ki lahko prepreči marginalizacijo v življenju ljudi. Zato morajo javni mediji delovati na vseh platformah. Drugo programsko načelo je "načelo obsega", ki zavezuje javni medij, da vlaga v nove talente in zagotavlja vsebinsko raznovrstnost. Tretje je "načelo dosega", javni medij mora zagotavljati univerzalni dostop do storitev. Četrto je "načelo zanesljivih virov", javni medij mora imeti zagotovljena finančna sredstva, da lahko normalno deluje. Samo s spoštovanjem vseh štirih načel javni medij lahko računa na zaupanje javnosti, je prepričan Splichal.

Melita Poler Kovačič s katedre za novinarstvo na fakulteti za družbene vede je v uvodu izpostavila, da je na družbenih omrežjih veliko na videz brezplačnih informativnih vsebin, zato se poraja občutek, da imamo državljani raznoliko medijsko ponudbo tudi brez javnih medijev. A kot je ob tem poudarila, družbena omrežja delujejo kot oglaševalske platforme in uporabnikov ne nagovarjajo kot državljane, temveč kot vir dragocenih podatkov, ki služijo zasebnim interesom lastnikov. Preobilje informacij pa hkrati ne pomeni, da je obveščenost državljanov o javnem interesu dobra.

Kljub temu se po besedah Poler Kovačič na javne medije izvaja pritisk, naj se vedejo kot zasebna podjetja. Ker je pravica do svobode tiska ustavno varovana, ne more biti podrejena svobodi lastnikov medijev. Če so mediji podrejeni svobodi bodisi zasebnega kapitala bodisi države, ne moremo več govoriti o pravici državljanov, ki si zaslužijo ustavno varstvo, temveč o pravicah podjetij ali države, je poudarila.

"Številne znanstvene raziskave potrjujejo pozitivne učinke javnih medijev. Med njimi so boljša obveščenost državljanov o javno tehtnih zadevah, politiki … Močnejša je državljanska participacija, močnejše je zaupanje v demokratične institucije …" Na drugi strani pa poseganje v avtonomijo javnega medija po mnenju Poler Kovačič pomeni poseganje v svobodo izražanja in posledično v delovanje demokracije. "Ključno vprašanje torej je, kako zakonsko zagotoviti avtonomijo javne RTV Slovenija."

Sama je med ključnimi ukrepi najprej podčrtala stabilno financiranje javnega medija, ki naj bi ga najbolje zagotavljala naročnina oziroma RTV-prispevek, medtem ko bi financiranje neposredno iz proračuna lahko pomenilo večje tveganje za politične vplive. Poler Kovačič se je ob tem oprla na raziskavo, leta 2017 objavljeno v International Jurnal of Communication, ki je analizirala konkretne ukrepe 12 demokratičnih držav za zaščito avtonomije javnih medijev.

Drugi sklop omenjene raziskave se je nanašal na upravljanje uredniško-novinarskega dela in nadzora. "Nujna je vzpostavitev neodvisnosti od države pri upravljanju in nadzoru. Raziskava izpostavlja kar nekaj pozitivnih ukrepov. Neodvisnost nadzornih svetov je npr. okrepljena z mandati, ki ne potečejo hkrati. Pristojnosti za imenovanje v različne svete in odbore so razpršene, člani pa predstavljajo raznolika strokovna znanja. Rekla bi, da gre za delitev moči in odgovornosti oziroma preprečevanje prevelike koncentracije moči."

Boris Bergant, svetovalec pri EBU-ju, je v svojem prispevku dejal, da se je prva polarizacija na RTV Slovenija začela v 90. letih, sledile so neustrezne kadrovske zasedbe, ki so ogrožale vizijo, poslanstvo in funkcionalni razvoj RTV-ja. Ves ta čas se pojavljajo predlogi neustreznih rešitev javnega servisa, kot je npr. teza, "da gre pri gledalcih in poslušalcih v bistvu za potrošnike. Zato naj bi bila zgolj od zadovoljstva s posredovanimi vsebinami, zlasti ko gre za informiranje, odvisna njegov obstoj in finančno vzdrževanje."

"Še huje in še bolj nesprejemljivo, a žal ne le slovenska značilnost, je vsiljevanje politične volje in pritiskov s pozivanjem k neplačevanju prispevka, kar priča o nerazumevanju bistva in funkcije javnega servisa. Najnovejši donesek je, da vladni urad ocenjuje vsebino in pomanjkljivosti radijskih in televizijskih oddaj. Ocene objavlja in pošilja na RTV-hišo, ki to sprejema, programski sveti pa jih celo obravnavajo. To ni le flagranten pritisk in poseg v neodvisnost in avtonomijo, marveč vračanje pod obeležje državnega servisa." Javni medij je lahko četrti steber demokratične družbe le, če je neodvisen in verodostojen, je še poudaril Bergant.

Dolgoletni zaposleni na RTV-ju Zoran Medved je eden od avtorjev predloga novega zakona o RTV Slovenija. Medved meni, da bi DZ moral sprejeti nov zakon, v katerem pa naj bodo določeni vsebina, struktura in obseg javne službe. "Določi naj se stabilen, zadosten in vzdržen sistem financiranja. Z modelom upravljanja pa naj zagotovi njeni samostojnost in avtonomijo." Kot pojasni Medved, nov predlog zakona predvideva, da predsednik republike imenuje skrbniški odbor, ki je najvišji organ nadzora nad delovanjem RTV-ja. "Člani odbora morajo biti zaupniki javnosti." Predlog pa je v skladu s pristojnostmi, ki so predsedniku določene v 107. členu Ustave.

Na posvetu so sodelovali še Tanja Kerševan Smokvina, Ksenija Vidmar Horvat s filozofske fakultete v Ljubljani, Miran Zupanič z AGRFT-ja, Gorazd Trpin z Inštituta za upravno pravo, Vojko Antončič, nekdanji član Evropskega računskega sodišča, in Maks Tajnikar, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti.

Posnetek posveta si lahko ogledate tukaj: