Kot je znano, je namreč usoda novega zakonika še nejasna, saj so mu poslanci najprej naklonili dovolj glasov, nato pa ga je doletel veto državnega sveta. Pred kratkim mu je podporo odrekel še koalicijski DeSUS, kjer sicer napovedujejo, da se bodo glasovanja o njem vzdržali.

Ali in zakaj Slovenija potrebuje nov kazenski zakonik?
Kot je za MMC pojasnila dr. Filipčičeva, predstojnica katedre za kazensko pravo na ljubljanski pravni fakulteti, slovenska kazenska zakonodaja sicer potrebuje nekaj sprememb, predvsem zaradi ratificiranih konvencij, s katerimi se je naša država zavezala, da bo nekatera ravnanja opredelila kot kazniva. Prav tako novosti zahtevajo spremenjene družbene razmere, saj zakonodaja ne sledi razvoju družbenega življenja na vseh področjih. Nikakor pa niso potrebne tolikšne spremembe, in še zlasti ne v splošnem delu, katerega določbe se uporabljajo v vsakem kazenskem postopku. »In v tem delu so vnesene bistvene spremembe, ki so nedosledno izpeljane, so nedomišljene in vnašajo zmedo v sistem kazenskega prava.«

Poleg tega večina posameznikov kazensko pravo razume kot varovalo pred nevarnimi ravnanji drugih. V resnici pa gre obenem za uzakonitev določene stopnje nasilja države nad ljudmi, ki je potrebno pri izvajanju represivne oblasti. »In zato je kazenska zakonodaja po svojem pomenu takoj za ustavo in zahteva veliko previdnost ter skrben razmislek pri njenem spreminjanju,« še opozarja dr. Filipčičeva.

Očitki o avtoritativnosti in represivnosti
»Novi kazenski zakonik je z več vidikov usmerjen bolj represivno: uvaja kazen dosmrtnega zapora, pri velikem številu kaznivih dejanj zvišuje predpisane kazni, uvaja t. i. register pedofilov, dejansko je podaljšal zastaralne roke. Večje represivnosti ne more spremeniti niti to, da hkrati omogoča večjo možnost alternativnega načina izvajanja kratkotrajne kazni zapora (delo v korist skupnosti). Potreb po povišanju represije pri nas ni; najhujša kazniva dejanja pri nas ne naraščajo kljub sedanjim nižjim kaznim in v primerjavi z drugimi državami nizkim številom zapornikov,« meni Katja Filipčič.

Kako je s kaznivimi dejanji otrok?
Pravno strokovnjakinjo smo povprašali tudi, kako je s kaznivimi dejanji mladoletnikov, ki jih novi kazenski zakonik ne obravnava več. To vprašanje bo urejal poseben zakon, ki za zdaj še ni v zakonodajnem postopku, do takrat pa se bo uporabljala ureditev za mladoletnike iz leta 1995, pojasnjuje dr. Filipčičeva, ki poudarja, da je to ena redkih sprememb splošnega dela zakonika, s katero se strinja tudi sama: »Izhodišča obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj so namreč bistveno drugačna od obravnavanja polnoletnih storilcev.«

Grozi povečanje sodnih zaostankov
»Ministrstvo za pravosodje ni naredilo nobene študije, kako bodo spremembe vplivale na sodne zaostanke, kar se mi zdi posebej neodgovorno,« pojasnjuje Katja Filipčič in dodaja, da se bodo po njenem zaostanki povečali predvsem iz treh razlogov. Prvič, zaradi novih kaznivih dejanj, zlasti v prometu, se bo povečalo število zadev na sodiščih. Poleg tega številne spremembe pri kaznivih dejanjih vsebujejo nejasne pojme, ki bodo sodiščem povzročali težave pri interpretaciji. Kot tretje pa bodo sodniki v številnih primerih še dodatno obremenjeni s primerjanjem določb starega in novega zakonika, saj v kazenskem pravu velja, da se mora uporabljati zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, razen če je poznejši zakon milejši za storilce.

Je bila stroka pri pripravi zakonika dovolj upoštevana?
»Predlog kazenskega zakonika so napisali trije predstavniki stroke, ki nikakor ne predstavljajo večine stroke. Preostali predavatelji na Pravni fakulteti v Ljubljani in Mariboru, raziskovalci z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, sodniki največjega sodišča v Sloveniji in odvetniki pa se z večino predlaganih sprememb ne strinjamo, ocenjujemo jih kot škodljive tako za razvoj kazenskega prava kot delo sodišč,« na to vprašanje odgovarja dr. Filipčičeva, ki dodaja, da so za nastajanje novega zakonika izvedeli povsem po naključju.

Strokovnjaki so zatem svoje ugovore v več dopisih poslali ministru za pravosodje, organizirali posvet na pravni fakulteti in objavili okoli 20 kritičnih člankov, a so na ministrstvu večinoma naleteli na gluha ušesa oziroma so bile njihove pripombe le malo upoštevane, končuje Filipčičeva.

E. S.