Rešene zavezniške ujetnike, večinoma je šlo za pilote, so nato zavezniki z belokranjskega partizanskega letališča prepeljali v svoje oporišče v Bari v Italijo. Slovenski partizani so tako rešili veliko večino zavezniških letalcev, sestreljenih nad slovenskim ozemljem. Drzna akcija je pomenila veliko tveganje za njihova lastna življenja, "zato je še kako prav, da obujamo spomin na njihov prispevek k zavezniški zmagi v Evropi", je v govoru na prireditvi poudaril premier Miro Cerar.

Takratno dogajanje je bilo po premierjevih besedah zgodnja učna ura o pomenu zavezništva, zato je razumljivo, da si je Slovenija po osamosvojitvi zadala cilj vključitve v Evropsko unijo (EU) in zvezo Nato. "Zavedamo se namreč, da mir ni samoumeven. Zanj si je treba stalno prizadevati, tako na političnem kot tudi na obrambnem področju. Zato si prizadevamo biti zanesljiva in verodostojna članica zveze Nato," je dejal in hkrati napovedal, da bo vlada nadaljevala prizadevanja za povečanje izdatkov za obrambo v skladu z zavezami, ki jih je dala.

Metliški župan Darko Zevnik je pojasnil, da gre za spominsko prireditev mednarodne poti zavezništva, ki so jo poimenovali Vranov let po leta 1996 izdani knjigi, v kateri eden izmed rešenih zavezniških pilotov, Avstralec Ralph F. Churches, popisuje omenjene dogodke.

Skupne vrednote Nata in Slovenije
"Vrednote demokracije, osebne svobode in vladavine prava, na katerih mora še naprej temeljiti naše skupno prizadevanje za zagotavljanje miru in varnosti. To so vrednote, brez katerih bi bilo naše zavezništvo le prazna lupina," je Cerar poudaril skupne vrednote tako Slovenije kot Nata.

Britanske pilote rešili avgusta 1944
Partizanske enote so zavezniške vojne ujetnike, med katerimi so bili predvsem strmoglavljeni letalski piloti, med njimi 87 britanskih, konec avgusta 1944 rešile iz nemškega taborišča pri Mariboru. Partizani so jih nato čez okupirano Slovenijo pripeljali do belokranjskega partizanskega letališča, kjer so jih pobrala zavezniška letala.

Partizansko letališče pri vasi Otok so začeli pripravljati spomladi 1944, zavezniki, ki so tam 17. septembra 1944 prvič pristali s petimi britanskimi letali, pa so ga poimenovali letališče Picadilly Hope. Letališče je bilo majhno in ob dežju neuporabno, hkrati pa so se potrebe partizanske vojske in zaveznikov povečale, zato so v bližnjem Krasincu pozneje zgradili večje letališče Picadilly Hope A.

Obe letališči sta delovali do konca druge svetovne vojne, z njiju pa se je v svoje baze vrnilo več kot 800 rešenih zavezniških pilotov, od tam so na varno odpeljali 2 tisoč otrok, žena in starejših, v zavezniške bolnišnice pa skoraj 1.500 ranjenih partizanov. Na slovenskih partizanskih letališčih je narodnoosvobodilna vojska prejela na tisoče ton zavezniške pomoči.