"Institut romskega svetnika ni tek na 60 metrov v sejni dvorani, ampak maraton čez drn in strn, med katerim žal nekateri izgubijo voljo, energijo in omagajo. Mnogi pa vztrajajo kljub bolečinam in ponižanjem. Le takšnim romskim svetnikom se imajo Romi zahvaliti, da se njihov položaj izboljšuje," pravi Rudaš, ki se je na zadnjih državnozborskih volitvah potegoval tudi za poslanski stolček.

Kakšna je vloga in pomen romskega svetnika?
V 20 slovenskih občinah že deseto leto delujejo romski svetniki. Gre za pomemben institut, ki romski skupnosti omogoča vključevanje v odločanje o javnih zadevah. Prek svojega svetnika lahko lokalne romske skupnosti uveljavljajo svoje pravice in interese.

Kot kaže nekajletna praksa delovanja svetnikov, je njihov uspeh odvisen od dveh stvari. Najprej od njihove aktivnosti in utemeljenosti stališč, s katerimi se zavzemajo za reševanje problemov v občinskem svetu, še posebej če zmorejo seči prek svojih osebnih interesov in se ukvarjati z vprašanji, ki so v širšem interesu občanov. To je v veliki meri odvisno tudi od njihovega razumevanja, da pomeni izvolitev za omenjeno funkcijo izjemno zaupanje njihovih rojakov in da je tudi odgovornost obojestranska: njihova do romske skupnosti kot tudi romske skupnosti do njih, s tem da jim pomaga pri opravljanju te odgovorne naloge. Kot drugič pa je uspeh romskih svetnikov odvisen od pripravljenosti neromske večine v občinskih svetih, da pokaže razumevanje za probleme Romov in vzpostavi dialog z njimi v iskanju skupnih in za vse sprejemljivih rešitev. V vrsti občin, kjer pri upravljanju javnih zadev sodelujejo tudi romski svetniki, gre za zahtevna vprašanja. Za vprašanja, ki so se kopičila mnogo let in jih ni mogoče rešiti v kratkem času z eno potezo

ali samo z navzočnostjo romskih svetnikov. Kljub temu je ta pomembna, ker omogoča drugačen pogled na možne rešitve, kot je pogled tistih, ki imajo v svetih večino, torej pripadnikov neromske skupnosti. Temeljni problem pri tem pa je zaupanje.

Ne glede na težave je po našem mnenju vsekakor treba ohraniti in razvijati rešitev z romskimi svetniki, ki je dana z zakonom o lokalni skupnosti. Treba je razumeti, da ta rešitev Romom omogoča, da sodelujejo pri prevzemanju odgovornosti za urejanje lastnega položaja in razmer, v katerih živijo, s čimer se spreminja tudi njihova odgovornost. Hkrati se spreminja odgovornost večine v skrbi za reševanje teh občutljivih vprašanj. Večja ko je možnost, da romska manjšina sprejema odgovornost za svoj položaj, manjša je potreba, da to odgovornost v celoti nosi večina.

Kateri so še vedno največji problemi, s katerimi se srečujejo slovenski Romi?
Kljub nekaterim izboljšavam se na Romih še vedno odraža sistematična diskriminacija glede dostopa do izobraževanja, zaposlovanja in predvsem nastanitve. Položaj romske skupnosti je pogosto zaznamovan z revščino, veliko brezposelnostjo, diskriminacijo, izjemno slabo izobraženostjo in izključenostjo iz družbenega življenja. Najbolj pa bi rad opozoril na položaj romskih učencev. Ti otroci so namreč naša skupna, ne le romska prihodnost, in če nam bo spodletelo pri njihovem izobraževanju, bo stanje čez 20 let enako. Poudarek bi morali dati predšolski vzgoji, da bi vsi romski otroci spoznali izobraževalni sistem, svoje vrstnike, osnove jezika in pomen izobraževanja. Z uspešnim zaključevanjem osnovne šole in nadaljevanjem šolanja bi lahko vsi skupaj zagotovili, da Romi ne bomo več pretežno brezposelni oziroma nepismeni, da se bo krog nestrpnosti končal in da bo čez 20 let naša mladina gibalo slovenske družbe - da bodo iz romskih vrst poleg glasbenikov izšli tudi učitelji, poslovneži, obrtniki in drugi.

Kateri je najpogostejši vzrok za počasno odpravljanje težav v zvezi z Romi?
Romska skupnost ima specifične osrednje težave in okoliščine, ki se vežejo nanje, kar v marsičem presega sposobnosti nekaterih občin, organi državne oblasti pa storijo bistveno premalo pri izvajanju zavez iz lastnih dokumentov, s katerimi so se zavezali k izboljšanju pogojenega položaja Romov (posebne pravice, Zakon o romski skupnosti, sprejem Nacionalnega programa ukrepov za Rome).

Naj navedem konkreten primer. Državni organi so pravno in komunalno ureditev romskih naselij prepustili občinam. Čas je pokazal, da so nekatere občine kot nosilke ukrepov za pravno in komunalno ureditev naselij neučinkovite. V FRS-ju smo priča nenehnim prelaganjem odgovornosti z občin na državo in obratno. Za vsak projekt legalizacije posameznega naselja je potrebno skupno sodelovanje številnih subjektov, od ministrstev, vladnih služb, lokalnih oblasti do lastnikov zemljišč, ti subjekti pa se med seboj slabo, premalo vztrajno in neučinkovito usklajujejo.

Kako ocenjujete sodelovanje med Romi znotraj romske manjšine? Je opazno homogeno delovanje ali obstaja neskladnost med njimi? S čim je to pogojeno?
Tako kot vsaka skupnost imamo tudi Romi različne in včasih medsebojno konfliktne interese. Tisto, kar danes ločuje Rome v Sloveniji, niso ideologije, ampak osebni interesi teh in onih, ki pa tega seveda nočejo priznati, zato se vračajo k starim klišejem in igrajo na karto ideologije. Jaz sem recimo Rom ob vsakem vremenu.

Tisto, kar potrebujemo, je neke vrste ustanova slovenskih Romov. To ustanovo bi morali upravljati izvoljeni predstavniki, volivci pa bi bili vsi njeni člani. Ustanova bi navzven delovala enotno, zato bi bila volja samo ena. Edino ta ustanova bi lahko govorila in nastopala v imenu Romov v Sloveniji. Danes pa imamo samooklicane predstavnike, ki jim ni nihče nikoli dal mandata.

Romi na Dolenjskem se pogosto označujejo kot tisti z manj urejenimi življenjskimi pogoji, slabšo izobrazbo in socialnim standardom, medtem ko so prekmursko Romo velikokrat postavljeni za vzor drugim. Je res tako? Zakaj?
Romska populacija se zelo dobro zaveda pomena izobraževanja, tako v smislu lažjega iskanja zaposlitve kot zmanjševanja neenakopravnosti v primerjavi z večinskim prebivalstvom. Ta odnos se po različnih slovenskih regijah bistveno ne razlikuje. Zavedajo se tudi jezikovnih ovir v procesu izobraževanja in vpliva premoženjskega stanja romskih družin na kakovost izobraževanja.

Onemogočeni normalni življenjski pogoji navadno potegnejo za seboj samo še več problemov in težav. Nelegalna romska naselja, naselja brez vode in elektrike ... Vse to in še več so vsakdanje težave nekaterih Romov. Je res tako?
Varen in topel dom daje človeku osnovni občutek varnosti. Prebivalci nezakonitih romskih naselij že s samim bivanjem prihajajo v navzkrižje z zakoni, v razmere izhodiščne protipravnosti vstopajo z rojstvom, pogosto brez dostopa do vode in elektrike. Kjer pripadnikom romske skupnosti že od rojstva dalje ni zagotovljena temeljna raven bivalne kulture, ni mogoče pričakovati njihovega uspešnega vključevanja v slovensko družbo. Kako do sprememb? Ne potrebujemo ene same velike revolucije, temveč neprekinjen tok majhnih sprememb v čvrsto začrtani smeri. Brez takšne vizije politika redko izzove kaj več kot zehanje.

Kateri romski kraji v Sloveniji so najbolj potrebni prenove, legalizacije, dostopa do elektrike in vode?
Zagotovo je bolj skrb vzbujajoče stanje romskih naselij v jugovzhodnem delu Slovenije. O slabem stanju romskih naselij na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju ter prepočasnem reševanju problematike poroča tudi več mednarodnih organizacij. V FRS-ju zaznavamo pojav nenaklonjenosti lokalnega prebivalstva - če omenim samo Civilno iniciativo za reševanje romske problematike - do legalizacije obstoječih romskih naselij, čeprav dokumenti državnega zbora in vlade jasno ugotavljajo, da je legalizacija obstoječih romskih naselij predpogoj za uspešno vključevanje pripadnikov romske skupnosti v slovensko družbo. Sodim, da prelaganje izvajanja ukrepov za izboljšanje bivanjskih razmer zmanjšuje sprejetost Romov, hkrati pa lokalnemu prebivalstvu daje lažno upanje, da se bo problematika bivanjskih razmer reševala po njihovo. Težava je tudi v tem, da se nekatere civilne iniciative na Dolenjskem in v Beli krajini zavzemajo za drugačen pristop k vključevanju romskega prebivalstva v družbo.

Na eni strani so šibki bivanjski pogoji, na drugi strani pa šibko izobraževanje in posledično zaposlovanje. Kako izboljšati izobraženost in zaposljivost?
Vsak narod in vsaka skupnost imata svoje teme, ki jih je treba dešifrirati in razumeti. Treba je razumeti, s čim se romska skupnost spopada v vsakdanjem življenju in kaj za vsakega njenega pripadnika pomeni izključenost iz jedra družbenega in ekonomskega življenja. Za normalizacijo položaja Romov se je treba usmeriti na ključne teme, ki zares žulijo romskega človeka in zahtevajo spremembe zlasti na področjih bivanjskih razmer, izobraževanja, zaposlovanja ter kakovosti osebnega in skupnostnega življenja.

V izobraževalnem sistemu torej ne pride v poštev segregacija, ampak integracija. Edino tako se lahko v prihodnosti zmanjša zaposlitvena problematika, saj se na ta način poveča vrednost ljudi na trgu dela in zagotovi boljši izhodiščni položaj pri iskanju zaposlitve. To je proces, ki omogoča posamezniku dostop do finančnih virov, kar ugodno vpliva na zmanjševanje socialnih transferjev in ureditev infrastrukturne problematike.

Zaposlitvene možnosti Romov so iz objektivnih in subjektivnih razlogov majhne, še posebej v današnjih turbulentnih in kriznih časih. Iskanje načinov za zaposlitev Romov je stalno odprto vprašanje. Toda pravo vprašanje ni, ali Romi želijo delati, temveč se je treba vprašati, ali sploh lahko dobijo zaposlitev. Učinkovit odgovor in korak k razreševanju zaposlovanja Romov vidim v razvoju socialne ekonomije in podjetništva med člani romske skupnosti. Predvsem socialno podjetništvo je odgovor na premajhno vključenost Romov na trg dela.

Romom se na eni strani očita, da ne pošiljajo šoloobveznih otrok v šole. Na drugi strani pa se Romi pritožujejo, da njihove otroke tlačijo v posebne oddelke, kjer so ločeni, izolirani in nepošteno obravnavani, kot da bi bili drugačni ali prizadeti. Diskriminacija v šoli naj bi torej bila razširjen pojav. Kako je v resnici s tem?
Prihaja do odrekanja pomoči tistim, ki so je potrebni. Tisti, ki odrekajo pomoč, pa nosijo krivdo za ohranjanje situacije, ki določene družbene skupine potiska na rob. Velja poudariti, da je rešitev iz dane situacije zagotovo mogoče iskati samo tako, da se ustvarijo pogoji za aktivno vključevanje Romov v družbo, namesto da se iščejo rešitve, ki bodo to etnično skupino še naprej ohranjale v položaju odvisnosti in izoliranosti od večinske družbe. Zaradi tega si je treba po najboljših močeh prizadevati za izboljšanje stanja vsaj na področjih bivanjskih razmer, izobraževanja in zaposlovanja Romov.

Ali menite, da v naši državi vladajo negativni predsodki večine glede manjšine, ki odločajo o odobravanju in sprejemanju romskega posameznika?
FRS opozarja na skrb vzbujajoč porast sovražnega govora v zadnjem času ter množične izraze nestrpnosti in sovraštva do Romov, ki so prisotni v javnosti, zlasti na svetovnem spletu. Pojavljajo se tudi narisane nacistične svastike, česar do zdaj ni bilo mogoče zaznati niti v najbolj izpostavljenih primerih, kot je bil recimo tisti v Ambrusu. Na spletnih forumih mrgolijo pozivi k poboju Romov, zaničevanja in druge žaljivke, na katere civilna družba ves čas zaman opozarja. Vsak izmed nas je odgovoren za to, kar stori, hkrati pa tudi za tisto, česar ne. Če ne pokažemo strpnosti, razumevanja in spoštovanja do sebe in svojih bližnjih, ne moremo veljati za strpne. Pripadniki večinske skupnosti Rome še nekako sprejemajo kot del družbe in so do njih strpni – vendar le dotlej, dokler z njimi nimajo opravka oziroma tesnejšega vsakdanjega stika.

Kako se lahko manjšina, kot je romska, sploh lahko brani in si prizadeva za strpnost, sprejemanje?
Zavedajmo se, da živimo v času in prostoru, ki je obremenjen z gospodarsko in socialno krizo, ki se kaže tudi v nestrpnosti do drugačnih in majhnih skupnosti. Ljudje so v tem primeru brez upravičenega razloga, le zaradi neke osebne okoliščine, obravnavani slabše od drugih, s čimer so prikrajšani za različne pravice in vsakodnevne priložnosti. Začaran krog, znotraj katerega so neločljivo povezani vzroki in posledice ter vloge vseh akterjev, se tako sklene. Težava je v tem, da se takšno stanje vzdržuje, saj se lotevamo samo odpravljanja posledic, ne pa tudi vzrokov. To tiščanje glave v pesek je najdražje za vse.

Odprava diskriminacije je ideal, zato je prizadevanje zanjo nikoli končana naloga. Postati mora vidno, kaj je narobe in kaj prav! Zadoščeno mora biti pravičnosti in enakopravnosti. Pri tem pa ni ključno, kaj bodo storili oziroma kaj nam bodo zapovedali drugi. Ključno je, kaj zmoremo storiti Romi sami, saj zgledi najbolj vlečejo.

Kakšni so vaši delovni načrti v prihodnje?
Ključni vprašanji za prihodnost sta:
1. Ali je romsko naselje poligon za razvijanje socialnih problemov?
2. Ali družbeno okolje omogoča razvoj romskih otrok v izobražene ljudi in zaposlene davkoplačevalce?
Prizadeval si bom za vzpostavitev romske obrtniške cone v romskih naseljih. Ideja je nastala iz potrebe, da se romska skupnost močneje opre na lastne sile in vire. Ne gre za časovno omejen projekt, temveč za sistemsko oblikovanje razvoja romskega podjetništva s ciljem ureditve sodobnih območij na skupnih lokacijah, kjer bi delovali romski obrtniki, ki danes opravljajo storitvene dejavnosti v svojih domovih.