In čeprav naj bi bilo rejništvo kratkotrajna rešitev, otroci v rejništvu povprečno ostajajo od sedem do osem let.

"Težave se pojavljajo in ne mižimo, temveč jih skušamo reševati sproti, tudi z novimi pobudami zakonodajalcem," je o razmerah na področju rejništva povedal predsednik Rejniškega društva Slovenije Darko Krajnc, ki je tudi sam izkusil odraščanje v rejniški družini.

Društvo, ki že od svoje ustanovitve med drugim opozarja tudi na težave v rejništvu, je v zadnjih letih po besedah Kranjca zaznalo premik na bolje, saj so pri prevetritvi zakonodaje, ki je v veljavo stopila 2013, sodelovali tudi člani društva. "Vsi naši predlogi niso bili uslišani, a se je v praksi že pokazalo, da so bili predlogi v nekaterih delih boljši od sprejete zakonodaje," pravi Krajnc.

Stigma rejništva manjša kot v preteklosti
Zakonodaja je sicer prinesla kar nekaj pozitivnih sprememb. Rejenca so tako preimenovali v otroka, s tem pa so zmanjšali tudi stigmo. Krajnc je prepričan, da so otroci iz rejniških družin manj stigmatizirani kot v preteklosti, a hkrati poudarja, da je zaznamovanost otrok odvisna tudi od njih samih, priprave na rejništvo in sprejemanja njihove nove vloge. "Veliko je odvisno tudi od (dobrega) podpornega okolja. Včasih prav pride malo zaščite, ki jo nudijo odrasli, ki razumejo položaj," pravi predsednik društva.

Rejniki se ob sprejemu otrok v družino srečajo z novimi problemi in vprašanji ter vedenjskimi vzorci, ki jih otroci iz primarne prenesejo v rejniško družino. Zato je izredno pomembno, da so za svoje delo usposobljeni, hkrati pa jim je na voljo tudi strokovna podpora in vodenje. Nekatere otroke so razmere v primarnih družinah tako močno zaznamovale, da bi potrebovali psihoterapevtsko pomoč, a Krajnc opozarja, da ta sama po sebi ni zagotovljena. "Pomoč otrokom urejajo rejniški starši v dogovoru s strokovnimi delavci. Potrebe so kar velike, pomoči pa ni na voljo dovolj, sploh ne v vseh regijah, nanjo je treba dolgo čakati, med posameznimi obravnavami pa so po navadi preveliki časovni intervali."

Skoraj v četrtini primerov rejniško dejavnost opravljajo sorodniki
Rejniškim družinam dodelijo otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti v svoji primarni družini. Takšnih otrok je bilo konec aprila 979, 513 deklic in 466 dečkov, za 232 od skoraj tisoč otrok skrbijo sorodniki. Kljub velikemu številu otrok v rejništvu je v rejniških družinah prostora še za 146 otrok.

Pri nas ima dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti 694 rejnikov, med njimi prevladujejo ženske. Slednjih je kar 615, medtem ko je rejnikov zgolj 79. Z rejništvom se jih poklicno ukvarja 113.

Rejniki morajo otroku nuditi celostno oskrbo
Rejniki in rejnice morajo sebe in celotno družino dobro pripraviti na prihod otroka, mu nuditi pomoč pri prilagajanju na novo okolje in celostno oskrbo. Tako morajo otroka negovati, vzgajati, mu nuditi primerno nastanitev, prehrano, obleko, obutev ter šolske in osebne potrebščine. Hkrati morajo skrbeti za pravilno zdravstveno oskrbo in sprejemati odločitve, ki so povezane z otrokovim vsakdanjim življenjem, od vpogleda v ocene do odhoda na počitnice. Rejnik je po podatkih ministrstva dolžan tudi omogočati in spodbujati stike med otrokom in starši, razen v primeru, ko so staršem stiki omejeni ali prepovedani. Rejnik opravlja svoje delo v sodelovanju s centrom za socialno delo, ki nad delom rejnikov izvaja tudi nadzor.

Kdo lahko postane rejnik?
Rejnik ni samo nekdo, ki se mora nenehno izobraževati in usposabljati, ampak mora pred pridobitvijo dovoljenja izpolniti tudi formalne pogoje. Prvi korak na poti do rejništva je tako oddaja vloge na centru za socialno delo, kjer med drugim ocenijo primernost kandidata. Ta mora biti polnoleten, imeti stalno prebivališče v Sloveniji, doseči mora vsaj poklicno ali strokovno izobrazbo, prav tako pa mu na poti do rejništva ne sme stati noben zakonski zadržek.

Center ne ocenjuje samo kandidatove primernosti, ampak tudi primernost njegove družine, obe oceni pa nato posreduje Komisiji pri ministrstvu. Če komisija ugotovi, da kandidat izpolnjuje vse pogoje, ga napoti na usposabljanje, po zaključku katerega pridobi dovoljenje za opravljaje rejniške dejavnosti.

Nekateri se z rejništvom ukvarjajo poklicno
Rejnik za vsakega otroka prejme oskrbnino, ki vključuje povračilo materialnih stroškov v višini 291,27 evra za otroka na mesec in denarni prejemek v znesku otroškega dodatka, ki znaša 114,31 evra. Rejnik pa za svoje delo prejme še 123,51 evra na mesec. Osnovna mesečna rejnina za enega otroka je torej 529,09 evra oziroma 414,78 evra, če je otrok starejši od 18 let.

.
Poleg opravljanja rejniške dejavnosti kot dopolnilne dejavnosti je mogoče rejništvo opravljati tudi poklicno. To pomeni, da rejnik ne sme biti v delovnem razmerju in ne sme opravljati druge dejavnosti kot glavni poklic, na podlagi katerega je vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Rejnik, ki izvaja rejniško dejavnost kot poklic, prejme mesečno za tri otroke 1.587,27 evra rejnine, poleg tega se mu plačujejo tudi prispevki za socialno varnost v višini 301,45 evra.

Otroci v rejništvu povprečno ostajajo od sedem do osem let
Rejništvo naj bi bilo v osnovi kratkotrajno, a se pogosto zgodi, da otroci v rejništvu povprečno ostajajo od sedem do osem let. Mogoče je sicer, da rejniška družina otroka posvoji, vendar bi se v tem primeru morali biološki starši odpovedati roditeljskim pravicam ali pa bi jim jih zaradi tehtnih razlogov odvzeli, kar je skrajni ukrep. Ob tem Krajnc poudarja, da morajo biti hkrati izpolnjeni vsi pogoji za posvojitev, rejniška družina pa mora imeti interes otroka posvojiti. Otrok se ob polnoletnosti sicer lahko sam odloči, kje bo bival. Če se šola, lahko rejniki s centrom za socialno delo podaljšajo pogodbo do otrokovega dopolnjenega 26. leta.