"Kako povedati, komu povedati, kdaj povedati, sploh povedati? Ali mogoče kar oditi na študij v tujino in sploh nikoli povedati? Kot najstniku je bilo vsekakor težko," se časov, ko je želel stopiti iz omare, spominja Matjaž Konvalinka. Danes je poročen in ima hčer, ki hodi v osnovno šolo. Na Fakulteti za matematiko in fiziko, kjer predava, je tudi LGBTQ-koordinator, kar pomeni, da je na voljo študentom in študentkam, če potrebujejo nasvet ali pomoč.

"Mami sem povedal, ko sem bil star 17 let, in njena reakcija je bil jok. Ni pričakovala, ni uganila in prva reakcija je bil torej šok. A vse skupaj je hitro predelala in že čez par dni je bilo vse v redu. Od takrat naprej nam je res v izjemno podporo." Očetu je povedal nekoliko pozneje. Reagiral je mirno, saj je že prej sumil, da je sin gej. "Res ni bilo nobene punce nikjer in je domneval, da gre za to." Starša sta dobro reagirala, poudari Konvalinka. Večina ljudi se svoje spolne usmerjenosti začne zavedati v puberteti. "Nekateri se tega zavejo tudi kasneje. Obstajajo fantje, ki imajo punco, se že pogovarjajo o poroki in potem šele ugotovijo, da si tega morda ne želijo. A pri večini to zavedanje pride v puberteti."

Z možem sta skupaj že 17 let, poročila sta se pred enajstimi leti. Takrat še fanta sta živela v ameriški zvezni državi Massachusetts, ki je leta 2008 edina omogočala istospolne poroke v ZDA. Matjaž je na univerzi MIT delal doktorat iz matematike, njegov fant pa je po končani

diplomi v ZDA vpisal magisterij. Kot se spominja, sta si poroke želela tako iz čisto romantičnih kot iz praktičnih razlogov. "S pravnega stališča je bilo bolje, da sva poročena, ko se rodi otrok. V Ameriki ima poroka drugačno težo, tam neporočeni pari nimajo enakih pravic kot poročeni, zato je poroka pri njih pravno zelo velik korak. Medtem ko je pri nas predvsem simboličen."

Kot se spominja Matjaž, sta, takrat še fanta, o želji, da bi imela otroka, kar hitro spregovorila. "Ne vem, kako je pri različnospolnih parih, verjetno je to delikatna tema. Pri nama je bilo povsem sproščeno. Vedela sva, da bi rada imela otroka. A bila sva še zelo mlada, in takrat res ni bilo videti, da bi bile istospolne posvojitve v Sloveniji kadar koli možne." Leta 2004 je prvega otroka dobila Matjaževa sestra in takrat sta začela še resneje razmišljati o družini. "Res je bil strašno prisrčen dojenček in se je sčasoma zelo navezal na naju. Hotel je, da sva ves čas na obisku, imel naju je res rad. Zdaj je sicer že velik najstnik, ki se ne zmeni več za odrasle," pove Matjaž, a kot se spominja, se je prav s prvim nečakom želja po otroku še okrepila. S selitvijo v ZDA je postala tudi uresničljiva.

"Dve možnosti sta za gejevske pare. Ena možnost je posvojitev, ki je bila takrat videti nemogoča, druga možnost je nadomestno materinstvo. To pomeni, da ti ženska, ki je to pripravljena storiti, donosi otroka." Na spletu sta našla forum, na katerem so se nadomestne matere med sabo pogovarjale o svojih izkušnjah. "Začel sem brati njihove pogovore, zakaj jim je to pomembno, zakaj to počnejo in kakšne so njihove izkušnje. Na forumu pa so bili tudi oglasi, med katerimi sva na moj rojstni dan našla tudi njenega. Iskala je istospolni par iz tujine in je takrat živela v Kaliforniji, ki je za nadomestno materinstvo najboljša zvezna država. Rekla sva si, to je čudežno!"

Začeli so si dopisovati in se dogovorili za srečanje. Z možem sta v Kaliforniji obiskala njeno družino s štirimi otroki. "Res smo "kliknili", med nami je bila neka simpatija, vzpostavili smo prijateljstvo. Takrat nama je postalo jasno, da je to to." "Prvi mail smo si izmenjali septembra, spoznali smo se novembra, septembra naslednje leto pa se je že rodila hčerka. Res se je vse skupaj zgodilo izredno hitro, skoraj filmsko, včasih kar nisva mogla verjeti, da se res dogaja, ampak se je. Hčerka Ana je zdaj stara 11 let."

Kako Matjaž Konvalinka odgovarja na pogoste predsodke o istospolnih družinah, pa preberite spodaj.

Predsodek: "Otrok gejevskih staršev nima matere."

V Aninem primeru to ne drži, saj ima mater, čeprav z njo ne živi. "Midva sva očeta, a Ana ima tudi mater, ki živi v Ameriki, in lepo število polbratov in polsester." Anina mati, s katero vzdržujejo stike, ima skupaj osem otrok, z možem imata pet svojih, trem je bila nadomestna mati. Nosečnost in porod sta bila zanjo vsakič zelo lepi izkušnji. "Rekel bi, da je v tem tudi nekaj veselja, ko vidiš, da si pomagal ustvariti še neko drugo družino. Pomislite, kako pomembna je ona, ne le za svojo družino, ampak še za tri druge. Mislim, da gre za kombinacijo teh stvari, morda ne povsem racionalnih, a tako se je odločila, in mislim, da je s svojimi odločitvami zadovoljna."

"Če pa so starši mrtvi ali neznani in otroka posvojita dva očeta, potem tak otrok nima matere. Moj odgovor bi bil: "Pa kaj". Kar potrebuje otrok, je odrasel, ki zanj skrbi, ga ima rad, ga vzgaja, mu daje hrano, pozornost itn. Tu spol ni pomemben, pomembno je, da si kot odrasel otroku to sposoben dati. Rekel bi, da ne potrebuješ mame in očeta, potrebuješ odrasle, ki te imajo radi."

Predsodek: "Otrok, ki izhaja iz istospolne družine, mora v vrtcu in šoli veliko pretrpeti."

"Preden je Ana šla v vrtec in šolo, me je seveda malo skrbelo, kako bodo reagirali drugi otroci. Ampak otrok to čisto nič ne zanima. Tudi če njo vprašam o starših od koga drugega, je to čisto druga sfera, ki se otrok sploh ne dotakne. Izkazalo se je, da to ni zanimivo za otroke, temveč za odrasle." Vseeno Konvalinka poudari, da je izkušnja njihove družine zelo dobra. "Vse vzgojiteljice, vzgojitelj in učiteljice so v redu reagirali. Tudi kadar sva z možem malo potipala, ali starši ali otroci kaj rečejo, so nama vedno odgovorili, da ne."

Z možem poznata tudi veliko lezbičnih parov, ki imajo otroke in imajo s sprejemanjem v vrtec in v šolski sistem prav tako večinoma pozitivne izkušnje. Matjaž Konvalinka se ob tem spomni šolskega informativnega dneva pred Aninim vstopom v prvi razred, otrokom so postregli z malico in med seboj so se začeli pogovarjati. "Ko sva jo vprašala, kako je bilo, je rekla, da jim je povedala, da ima dva očka in sedem bratov in sester. To, da ima dva očka, so ji verjeli, da ima sedem bratov in sester pa ne," pove v smehu.

Predsodek: "Življenje v istospolni družini je neobičajno."

Enajstletna Ana rada igra Minecraft, hodi na kiparjenje in v programerski krožek, v šoli ima rada matematiko. "Rada se druži s prijateljicami, veliko hodijo k nam na obisk in imamo včasih kar polno hišo." Na vprašanje, kako kot družina preživljajo čas, Matjaž odvrne: "Nimamo vsi čisto enakih hobijev. Vsako stvar, ki se jo spomnim, dva rada počneta, tretji pa ne preveč. Z možem oba rada tečeva, za hčerko pa je že en krog na stadionu preveč, potujeva tudi rajši midva kot ona. Bolj tehnične stvari, kot so matematika in računalništvo, vesolje so bližje nama s hčerko. Mož in hčerka pa gresta na primer rada v mesto na tortico. Tretji se običajno malo prilagodi." Med tednom predvsem skušajo uskladiti popoldanske dejavnosti, kdo bo koga šel iskat itn., povsem običajno družinsko vzdušje. opisuje Matjaž.

Predsodek: "Istospolni pari in družine morajo v družbi ves čas pojasnjevati svojo situacijo."

"Enkrat je bila moja mama pri frizerju in odpre revijo, v kateri je bil članek o nas, torej o njeni vnučki, njenem sinu in njenem zetu. Frizerka vidi, kaj gleda, in reče: "Grozno, a ne?" Mama je rekla: "To je moja vnukinja." In ja, jo je prizadelo. Potem je bilo nerodno frizerki in mama je bila žalostna ..." Vsake toliko časa se zgodi kaj neprijetnega, a običajno ne v živo ali na osebni ravni, pove Matjaž.

Čeprav ne razglaša, da ima moža, se v določenih položajih postavi zase. Če nekdo predpostavi, da ima ženo, ga popravi, da ima moža. "Če kdo reče Ani, kje je tvoja mamica, bom rekel, da ima še enega očka. Če nekdo naredi predpostavko, jo popravim. Tudi če naletim na negativen komentar, če nekdo za nekoga reče: "Ta je pa gej," in ne uporabi ravno te besede, ampak kakšno drugo, rečem: 'Saj sem jaz tudi.' Mislim, da je prav, da se postaviš zase v tem primeru." Kot družina so naleteli tudi na zelo pozitivne reakcije. "Enkrat nas je ena gospa vprašala, ali nas lahko slika, ker smo tako lušni," se spominja. Slikanja se niso branili.

Predsodek: "Lezbičnim parom je pri ustvarjanju družine lažje kot gejevskim."

Posvajanje otrok je za istospolne pare v Sloveniji praktično nemogoče, države, iz katerih se da posvajati otroke, pa so običajno zelo homofobne, pojasni Konvalinka. "Tisto, kar je lezbičnim parom bistveno lažje, je dobiti otroka tako, da ena od njiju zanosi. Tega je zelo veliko. Bodisi prijatelj donira spermo, bodisi jo dobijo prek klinike v tujini. Marsikdo tega ne ve, zato je prav, da povem, da je za lezbične pare tudi pravno pri nas zelo dobro urejeno. Če ena od njiju rodi, je druga avtomatično v rojstni list otroka vpisana kot mati. Tako kot za različnospolni par obstaja predpostavka očetovstva, za lezbične pare obstaja predpostavka starševstva za partnerico."

Predsodek: "Družba še ni dovolj zrela za uveljavitev pravic LGBTQ-skupnosti."

Pogosto se neuveljavitev enakih pravic istospolnim parom zagovarja z argumentom, da večji del družbe na to še ni pripravljen. A Konvalinka meni, da je tak izgovor strahopeten. "Ali res moramo počakati čisto vsakogar, čeprav je situacija očitno nepravična? Tudi ženska volilna pravica je bila uveljavljena, čeprav je bil velik del prebivalstva proti. Nekatere države so bile dovolj pogumne in so jo uvedle in potem se je to razširilo, ker je bilo očitno, da je tako prav. Ob tem bi rekel, da je slovenska družba dovolj zrela. O tem priča naša izkušnja in izkušnje vseh drugih istospolnih družin, ki jih poznamo. Pa tudi če izkušnja ne bi bila dobra, to ne bi opravičevalo države, da ljudem dela krivico." Država mora slediti ustavi, ki ne dovoljuje diskriminacije, pozneje sledijo tudi ljudje, ki sprejmejo zakonodajo in sčasoma spremenijo tudi svoje mnenje, je prepričan Matjaž.

Kljub temu novi Družinski zakonik, ki je v polnosti v veljavo stopil lani spomladi, v 3. členu navaja, da je zakonska skupnost življenjska zveza moža in žene. "Seveda se mi to zdi diskriminatorno. Zakaj bi po spolu ločevali zakonsko skupnost? Zakaj dva moška ali dve ženski ne smeta skleniti zakonske zveze? Lahko skleneta partnersko zvezo, s katero pridobita skoraj vse pravice kot zakonca, a ne razumem, zakaj bi ločevali? Nobenega razloga ne vidim in tudi zakon ga ne omenja. Prepričan sem, da bo Ustavno sodišče prej ali slej presodilo, da je tak zapis neustaven."

Zanimiva je razlika med dojemanjem istospolnih družin v Sloveniji in ZDA. Kot opaža Matjaž Konvalinka, se v Sloveniji zelo veliko ljudi strinja s pravico, da se istospolni pari poročijo, a se hkrati ne strinjajo, da bi imeli otroke. "To je tista stopnička več, ki je niso pripravljeni sprejeti. Če se spomnite referenduma, so se vse polemike vrtele okoli otrok. Glede poroke je bilo večini vseeno."

V Ameriki je popolnoma drugače, istospolno starševstvo je bilo sprejeto in legalno že pred veliko časa. "Po zakonu preprosto ni bilo prepovedano, ko so pisali zakone, na to preprosto niso pomislili. Njihov pravni sistem pa je tudi popolnoma drugačen. Istospolni pari so v številnih zveznih državah začeli posvajati otroke v devetdesetih, nekateri že v osemdesetih letih. V ZDA je bilo to bolj sprejemljivo, za poroke med istospolnimi pa so imeli hude kulturne vojne." Pravice istospolnih staršev v ZDA tako niso nekaj spornega niti med konservativci.

Predsodek: "Predsodkov do istospolno usmerjenih skoraj ni več"

Z ljudmi, ki si jih ni izbral, torej s starši, sorojenci in sodelavci je Matjaž imel srečo. "Z njihovim odnosom do homoseksualnosti nimam težav. Ko pa pogledaš malo iz tega mehurčka, vidiš, da je v Sloveniji še vedno veliko ljudi, ki imajo predsodke do homoseksualnosti in na splošno do LGBTQ-oseb."

Konvalinka spomni na razpravo med kampanjo pred referendumom leta 2015, na katerem so državljani odločili, da istospolni pari nimajo možnosti sklenitve zakonske zveze in posvojitve otrok. Spomni na napad na Tiffany in Monokel, gejevski in lezbični klub, novembra lani. Napadalci so vdrli v kluba, osebje pa se je zateklo v notranje prostore in zabarikadiralo vrata. Nasilneži so razbijali po hodniku in vratih, jih zmerjali, jim grozili in se razkadili šele s prihodom policije.

"Vsake toliko časa, tudi če je tvoje življenje zelo prijetno, dobiš opozorilo, da stanje v Sloveniji še ni idealno," pove in doda: "Kadar koli imate na MMC-ju kakšen članek, ki je povezan z istospolnimi, bodo spodaj komentarji, ki bodo izražali veliko sovražnosti."

Na vprašanje, ali ga taki dogodki osebno prizadenejo, Konvalinka odgovori, da te vsak napad, uperjen proti tvoji skupnosti, zaznamuje. "Tudi če nekje napadejo na primer stavbo gledališča slovenske manjšine, ki je zanje pomembna, to ni le naključen napad vandalov na stavbo, ampak napad na celo skupnost, ki se potem počuti ogroženo."

Predsodek: "Če bi bila istospolna usmerjenost popolnoma sprejeta, bi preplavila družbo"

"Kdor tako misli, se mu mora zdeti heteroseksualnost na zelo trhlih temeljih. To bi pomenilo, da je večina heteroseksualnih parov skupaj samo zato, ker homoseksualnost ni dovolj sprejeta," razloge za ta neracionalni strah zavrne Matjaž. "Vse, kar vidim okoli sebe, kaže na to, da je velika večina ljudi heteroseksualnih. Ne glede na to, kako je homoseksualnost sprejeta, bo heteroseksualnost vedno "zmagala". Mislim, da je ta strah res neutemeljen."