"Sem politični prebežnik. Državo sem zapustil, ker je bila zame preveč nestabilna. Izgubil sem voljo do tega, da bi še živel tam. Bil sem angažiran znotraj civilne družbe, sodeloval sem pri organizaciji dogodkov, okroglih miz, na katerih smo govorili o razmerah v Tuniziji, gospodarstvu, o tem, kaj bi morali storiti, kakšno prihodnost želimo. Po letu 2017 sem postal aktiven znotraj republikanske stranke." A kot opozarja Amin, ni bil nikoli član stranke, temveč aktivist na strani levice, ki se v Tuniziji upira religijskemu režimu. Torej skrajno islamski politiki, ki hoče, da religijski režim postane ustaven, in zanika civilizacijske vrednote in sekularizacijo.

"Če si mlad in tako razmišljaš, če se sistema dotakneš v globino, si lahko deležen policijskih groženj. Lahko te aretirajo, ne dajo ti delovnega dovoljenja. Prideš na črno listo, ne dajo ti potnega lista. Ni nujno, da te dajo v zapor, lahko se zgodi. A je tako nadlegovanje zanje koristnejše. A brez dela, brez potnega lista je kot v kletki. To ni svoboda."

"Prebežniki v Evropo pridejo na čolnu"

Amin Tunizije ni zapustil na čolnu, kot bi začetek njegove poti narekoval predsodek. S prijateljem se je v Tunisu usedel na letalo in poletel proti Beogradu. "Če sem pošten, sem potni list dobil tako, da sem nekoga podkupil. V državi, kot je moja, ko nekaj potrebuješ in tega ne moreš dobiti, vedno lahko nekoga podkupiš in to dobiš." Odločitev je bila vseeno nekoliko tvegana, policija bi namreč lahko ugotovila, da je potni list ponarejen. Zato se je Amin odločil, da odpotuje z agencijo in 29. januarja letos mu je uspelo zapustiti državo.

Po slabih dveh mesecih je iz Beograda prišel v Slovenijo. Ko je marca nezakonito prečkal hrvaško-slovensko mejo, je na policiji takoj zaprosil za azil. Pet mesecev je bil nastanjen v azilnem domu na Viču v Ljubljani, kjer si je s prevajanjem iz arabščine v angleščino in čiščenjem prislužil tudi nekaj žepnine. Zdaj živi v enoti na Kotnikovi. "Na poti potrebuješ denar za hrano, nastanitev, avtobuse, obleke." Ko je odletel iz Tunizije, je imel s seboj 500 evrov. "Ni bilo dovolj, a smo vse uredili." Kako? "Prosil sem svoje prijatelje v Evropi, v ZDA in v Tuniziji."

"Prebežniki hočejo islamizirati Evropo"

Na vprašanje, ali je že slišal za strahove Evropejcev, da je ena od misij migrantov islamizacija Evrope, se Amin najprej odzove s spontanim smehom. A nato resno odgovori: "Dobro je imeti mošejo, da v njej lahko moliš in bereš Koran. V svoji religiji si svoboden. Če nikomur ne škoduješ, si svoboden. Vsak je svoboden v svoji ideologiji, filozofiji, kulturi, veroizpovedi." Sam ni religiozen, a verjame v Boga. "Mogoče so znotraj islamske skupnosti v Veliki Britaniji, Nemčiji ali Franciji posamezniki, ki sanjajo o islamizaciji Evrope. A to so sanje, ne resničnost!"

Aminu je blizu koncept Evropske unije, v kateri so države združene in imajo skupen parlament, v katerem razpravljajo o svojih situacijah, težavah. Predvsem pa je v Evropi mir, poudari Amin. "V Evropi imate nemščino, francoščino, španščino, italijanščino, slovanske, skandinavske jezike, a ni nobenih težav. Arabske države imajo isti jezik, isto kulturo, enaki smo. A se ljudje bojujejo in pobijajo drug drugega. Savdska Arabija in Jemen, Sirija in Irak, Libija in Tunizija ... Nismo združeni. Všeč mi je, da so v Evropi narodi združeni. Toda moram še marsikaj prebrati in Evropsko unijo podrobneje raziskati."

"Kulturne razlike so prevelike za uspešno integracijo"

"Ko govorimo o kulturi, govorimo o tradiciji, religiji, zgodovini in vsakdanjem življenju. Evropska kultura ni enaka kulturi arabskih držav. Ni isto, če odrasteš na Poljskem ali če odrasteš v Tuniziji." Tunizija je bila do leta 1957 francoska kolonija, zato je Amin prepričan, da kulturne razlike vseeno niso tako zelo velike. "Naše ženske so svobodne, lahko se poročijo z moškim, ki pripada drugi kulturi. V drugih islamskih državah se ženska ne sme poročiti z judom ali kristjanom, v Tuniziji se lahko. Malo žensk je pokritih, smo odprta družba, a z varnostnega vidika nestabilna."

Na vprašanje, ali pogreša svoj dom, Amin odvrne: "Doma sem tu, pogrešam le svojo družino." Zdaj se že pol leta uči slovenščine. "Če govorite počasi počasi, vas lahko razumem. Vaja potrebuje čas. Veliko poslušam radio, glasbo … Prijateljem vedno rečem, naj z mano govorijo slovensko, da se privadim." Če ne bi želel ostati tu, ne bi tratil časa in se učil jezika, pojasni. Amin upa, da mu bodo oblasti odobrile mednarodno zaščito, čeprav Tunizija z evropskega vidika spada med varne države. "Niso pa pozorni na detajle," opozori Amin. "Jaz sem imel razlog za odhod, s seboj sem prinesel rojstni list in nimam česa skrivati."

"Vsi prebežniki so enaki"

"Med migranti so dobri in slabi ljudje, tako kot v celotnem človeštvu, so dobri in slabi ljudje," je Amin pojasnil starejši gospe na okrogli mizi v Novi Gorici. Gospa je dejala, da jo je strah migrantov in odgovoril ji je, da jo razume. "Nekateri so res pobegnili iz svojih držav in želijo le živeti in delati nekje na varnem. Nekaterim pa ni mar, briga jih za evropski sistem. Ker je Slovenija tranzitna država, bodo nekateri za sabo pustili nered in odšli naprej. Povedal sem vam po resnici. Nekateri so iskreni, drugim pa ni mar ne za vas, ne za policijo, ne za kateri koli sistem."

"Policija te ustavi, ker si nezakonito prečkal mejo. Ne vedo, kdo si. Morda si tihotapec, morda kriminalec. Ne poznajo te, nisi ne Slovenec ne Hrvat, prideš iz druge države. Če si policist in rečeš nekomu, naj se ustavi, ta pa se ne ustavi, moraš nekaj narediti. Če bi bil sam policist, bi ga ujel in naredil nekaj, da ga spravim na tla. Policist ne more vedeti, kdo si ti. Sam sem takoj dal vedeti, da le prečkam mejo in da sem miroljuben, nato sem sledil postopku."

"Prebežniki se ne zavedajo številnih protimigrantskih gibanj po Evropi"

"Zavedam se, da so v Italiji, Avstriji, še posebej na Madžarskem zelo močne skrajno desne stranke. Razumem njihov strah, a tudi oni morajo razumeti, da se življenje, gledano z vidika genetike, začne z migracijo. Med drugo svetovno vojno je veliko Evropejcev migriralo v severno Afriko, Sirijo. Migracije se dogajajo ves čas in se bodo dogajale do konca časov, tak je svet, taki smo ljudje." Sam ne verjame v meje, kakršne poznamo. "Na planetu je vse preveč ločevanja. Kurdi hočejo svojo državo, Katalonci hočejo svojo državo. Ustanoviš skupino in že hoče svojo državo. Razumem, da imajo narodi svoje meje in nacionalno varnost, to mora biti. Res je, da so si kulture med seboj različne, a več kot 200 držav, kam bomo prišli z vsemi temi mejami?"

Prebežnikovo prebijanje skozi Balkan

Amin je iz Tunisa v Beograd priletel konec januarja. Nato se je "pustolovščina", kot sam poimenuje svoje zimsko popotovanje po Balkanu, začela. S prijateljem sta iz Beograda takoj odšla do vasi na srbsko-hrvaški meji in se namestila v hostlu. 2. februarja okoli 4. ure zjutraj, ko je mejna kontrola po njegovih opažanjih najmanj pozorna, sta prečkala mejo s Hrvaško. "Bilo naju je strah, saj je bila zima, tu je veliko medvedov. Policija za nas ni tak problem, mi že vemo, kako se skriti pred njo. Težke so razmere, teren, mraz. Te meje ni lahko prečkati."

Ko sta prišla na hrvaško stran, sta se s prijateljem hotela zliti z okolico, kupiti karto za avtobus in po državi potovati kot običajna civilista. Preoblekla sta se v sveža, urejena oblačila. "Nadela sva si parfum, priskrbela sva si knjigo v slovanskem jeziku, jaz sem imel časopis in očala." Šla sta do avtobusne postaje, kjer pa je eden od šoferjev poklical policijo, da bi preverila dokumente njegovega prijatelja in njuna pot je skrenila v drugo smer. "Obljubila sva si, da ostaneva skupaj. Če ujamejo tebe, grem s tabo, in če ujamejo mene, greš z mano. In tako so naju potisnili nazaj v Srbijo."

"Ko naju je na obmejnem območju dobila srbska policija, so naju vprašali, kje sva bila oziroma ali sva bila na Hrvaškem. Rekel sem, da meje nisva prečkala. Če bi jim povedal po resnici, bi lahko sprožili postopek in naju poslali nazaj v Tunizijo. Zato sem rekel: "Ne, to je moj potni list, sem Tunizijec in po zakonu lahko v Srbiji ostanem tri mesece." Pokazal sem račun, ki je dokazoval, da sem prejšnjo noč prespal v hostlu. Policist me je še enkrat vprašal, ali sem prepričan, da nisem prečkal meje, saj je vedel, da sem jo … Dal nama je vodo in piškote in poklical taksi, ki naju je odpeljal do avtobusne postaje in odšla sva nazaj v Beograd."

Poskus skozi Bosno in Hercegovino
Narediti sta morala nov načrt. Avtobusna postaja v obmejni vasici na Hrvaškem se je izkazala za preveč tvegano. "Številni Hrvati preverjajo ljudi in nato kličejo policijo. To je sistem znotraj sistema." Zato sta se odločila, da bosta na Hrvaško skušala vstopiti s severa Bosne in Hercegovine. "Precej enostavno je prečkati mejo med Srbijo in BiH-om. Pravzaprav je kar lahko." Iz Srbije sta se v Bosno odpravila iz vasi Loznica. A ker državi loči Drina, sta, čeprav Amin tihotapce prezira, nekomu plačala 50 evrov, da ju je s čolnom prepeljal čez. "Tok reke je premočan, ne bi je mogla prečkati sama."

Ko jima je uspelo priti v Bosno, sta se podala proti 170 kilometrov oddaljenemu Sarajevu in nato na sever države, do več kot 350 km oddaljene zloglasne Velike Kladuše ob meji s Hrvaško. Dvakrat sta prečkala mejo, a so ju pri Slunju s prijateljem obakrat prestregle posebne hrvaške enote in obvestile policijo, ki ju je nato poslala nazaj v Bosno. "Tretjič nama je uspelo in odšla sva proti Sloveniji," pojasni Amin.

"Ko prečkaš mejo, moraš biti pameten. Ne moreš kar čez. Upoštevati moraš vreme, uro. Bilo je marca … Ja, marca. Noč je bila mrzla. Mejo sva prečkala z vzhoda, pri Vinici, pod Črnomljem," se prvega prihoda v Slovenijo, ki ga je spremljal hud mraz, spominja Amin. S prijateljem sta bila odločena, da zaprosita za azil, ko je prišlo do nesporazuma. Takoj za njima je policija prijela še skupino Alžircev, ki so prav tako nezakonito prečkali mejo. "Alžirci so se policiji zlagali, da prihajajo iz Sirije. A prevajalec je vedel, da niso Sirci, da njihov dialekt ni sirski. Zato so se odločili, da nas vse skupaj pošljejo nazaj na Hrvaško." Čez slaba dva tedna je Amin iz smeri Reke vstopil v Slovenijo, kje točno, ni povedal. Najverjetneje nekje na območju Ilirske Bistrice.

"Ne spodbujam nikogar, naj gre v Evropo. To je moje življenje. A vsakemu prebežniku bi dal nasvet. Ne vznemirjaj lokalnega prebivalstva, ne hodi v njihove hiše. Ko prečkaš mejo, pojdi na najbližjo policijsko postajo in zaprosi za azil," sklene Amin.