V glavnem mestu Peruja Limi je drugi teden iztekajočega se meseca potekalo letno zasedanje Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki se ga tradicionalno udeležujejo vodilni svetovni finančniki ter tudi finančni ministri in guvernerji državnih centralnih bank iz 188 držav. Tokratno srečanje je bilo namenjeno predvsem ugotovitvam IMF-ja, da se je svetovno gospodarstvo upehalo in da je treba najti vzvode za pospešitev gospodarske rasti.

Poleg uradne slovenske delegacije, na čelu katere sta bila minister za finance Dušan Mramor in guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec, je Slovenijo v Limi zastopala raziskovalka Ajda Pistotnik, kjer je v delu zasedanja, ki je namenjen civilni družbi, predstavila študijo o vplivu priporočil mednarodnih finančnih ustanov na slovenske politične odločitve. Študijo je pripravila skupaj z ekonomistko Lidijo Živčič, v Limi pa sta podobni študiji predstavili tudi Madžarska in Srbija.

"Madžarska in Srbija sta sicer v drugačnem položaju, saj so mednarodne finančne institucije tam prisotne že vrsto let. V Sloveniji jih ni, zato sva imeli težavo, saj na finančnem ministrstvu in v Banki Slovenije nihče ni želel govoriti z nama. Za zahtevo informacij javnega značaja prek informacijske pooblaščenke pa nisva imeli časa, saj sva morali študijo končati v nekaj mesecih. V študijo so bili tako vključeni le javno dostopni podatki," pravi Ajda Pistotnik.

Kako sta bili sploh izbrani za izdelavo študije, ki sta jo predstavili na zasedanju v Limi?
Evropska nevladna organizacija Eurodad, (Evropska mreža o dolgu in razvoju) je naročila najino študijo, ki se je očitno izkazala za dovolj dobro in zanimivo za predstavitev na zasedanju Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. Pri predstavitvi najine študije je bil namestnik izvršnega direktorja za Evropo pri IMF-ju. Njegova logika je bila, da je nemogoče govoriti o krivdi IMF-ja, da se stvari slabo izvajajo ali so slabo sprejete v nacionalnih zakonodajah, temveč gre le za svetovanje, s čimer si na neki način operejo roke, saj je poudaril, da je celotna izvedba, torej implementacija odvisna od vlad. Dogajanje v Sloveniji, na Madžarskem in v Srbiji je pokomentiral, da gre pač za regijo, za katero je značilna postkomunistična zgodba, vendar gre za razlike v razvoju. IMF je bil na Madžarskem že v devetdesetih letih, v Srbiji pa je pri nekaterih projektih prisotna Svetovna banka. V Sloveniji pa nimajo neposrednega vpliva prek posojil, z izjemo podedovanega jugoslovanskega dolga.

Kaj so bili ključne ugotovitve v vajini študiji?
Popisali sva vse varčevalne ukrepe in pogoje za njihovo sprejetje, gospodarske in druge reforme, spremembe pravnih podlag … Leta 2012 je, denimo, ustavno sodišče presodilo, da bi bila referenduma o zakonu o slovenskem državnem holdingu in zakonu o ukrepih za krepitev stabilnosti bank protiustavna oz. bi nastale protiustavne posledice, s tezo, da imajo vrednote razvoja ekonomskega sistema prednost pred referendumsko pravico zaradi teže ekonomske krize. Osrednja zadeva je zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), ki je omogočil varčevalne ukrepe. Potem so tu še rekonstrukcija bančnega sistema, DUTB, privatizacija prek SDH-ja in zapis fiskalnega pravila v ustavo. Zelo zanimivo je tudi, da se je med letoma 2011 do 2014 izjemno povečal obisk tujih delegacij na najvišji ravni (predsedniki vlad, finančni ministri …). Skupno število visokih obiskov v Sloveniji v 2011 je bilo pet, v letu 2014 pa je naraslo na 11 obiskov. Želela bi poudariti, da Slovenija ni bila podpisnica nobenega memoranduma, ki bi omogočal prihod t. i. trojke, kot so storile Grčija, Španija, Irska ali Portugalska, vseeno pa je sprejemala politike, kot da bi bila tudi pri nas prisotna "trojka".

Nekdanja premierka Alenka Bratušek je v kriznih časih večkrat razlagala, da so ona, nekdanji finančni minister Uroš Čufer in guverner banke Slovenije Boštjan Jazbec slovenska trojka.
V času krize je imela Slovenije štiri različne vlade in vse so sprejemale skoraj enake ukrepe. Sploh ne gre več za levico ali desnico, za neke vrednote in ideje, ki naj bi jim sledile, temveč za neke skoraj identične recepte. Vsaka nova vlada je sprejemala tisto, kar je želela sprejeti njena predhodnica, vendar ji to ni uspelo. Res je zanimivo, da so se varčevalni ukrepi in predlagane strukturne reforme mednarodnih institucij postale prioriteta vseh zadnjih štirih različnih vlad z različnimi političnimi programi, levimi in desnimi.

V svojem poročilu ste Slovenijo spremljali od vstopa v EU do letošnjega marca?
Slovenija je z vstopom v EU izgubila suverenost pri političnem odločanju. Na račun poceni posojil se je napihnil korporativni dolg, na drugi strani pa sta se povečala tudi primanjkljaj in javni dolg. Slovenska vključitev v EU je v bistvu pomenila krizo. Študija je sicer razdeljena na tri obdobja. Prvo obdobje je domača akumulacija do 2004. Nato sledi obdobje med 2004 in 2008, za katerega velja velika gospodarska rast, ki temelji na zadolževanju. Slovenija je uvedla evro, banke pa spremenijo način funkcioniranja, saj dobijo večji dostop do mednarodnih finančnih trgov in omogočijo poceni kreditiranje, ki je tudi napihnilo finančni balon. Vse to je pozneje vodilo v krizo in v velik padec BDP-ja. Pri reševanju krize je Slovenija poslušala tuje akterje in implementirala vse, kar ji je bilo svetovano. Šlo je zgolj za preslikavo tujih politik v slovensko zakonodajo. Poveča se tudi število obiskov predstavnikov svetovnih finančnih institucij kot tudi število obiskov predstavnikov najvplivnejših držav. Tretja stvar so osebne povezave, pri čemer gre za uvoz znanja, kot je bilo v primeru slabe banke. Primer tega so Lars Nyberg, Arne Berggren in Carl-Johan Lindgren, člani upravnega odbora DUTB-ja. Lars Nyberg je tesno povezan z ECB-jem. Bil je predsednik skupine ECB-ja za krizni menedžment in član skupine de LaRoisere (vplivne ekspertne skupine finančnih nadzornikov v EU-ju). Arne Berggren je IMF-ov član ekipe trojke v Španiji, njegov kolega Carl-Johan Lindgren pa je tudi delal za IMF. Tako ni presenečenje, da je IMF pozdravil ustanovitev DUTB-ja, ker naj bi to bil ključni korak za rešitev slabih terjatev. Tudi guverner banke Slovenije Boštjan Jazbec je bil kot svetovalec zaposlen na Kosovu in v Surinamu v IMF-ju. Vlada je leta 2014 za neizvršnega direktorja upravnega odbora DUTB-ja imenovala sekretarja finančnega ministrstva Mitjo Mavka, ki je zdaj zaposlen na EBRD-ju. In ne pozabimo na zgodbo med KPK-jem in nekdanjim finančnim ministrom Urošom Čuferjem, ko je brez izvedbe kakšnega izbirnega postopka predlagal neznano, mlado članico SD-ja, Katjo Špur, ki je v njegov kabinet prišla le pet mesecev pred tem, na mesto svetovalke izvršnega direktorja v Medameriški razvojni banki v Washingtonu.Gre za t. i. fenomen "vrtljivih vrat".

Katere posledice sprejemanja odločitev, ki so jih na neki način vsilile finančne institucije, so najvidnejše?
Slovenija je še vedno v procesu sprejemanja stvari in je še vedno težko dognati, kakšni so realni učinki. Menim, da še vedno nismo na točki, ko bi to lahko ugotavljali. ZUJF je bil sprejet 2012 in šele potem se je začelo vse definirati. Slovenija je zapisala zlato fiskalno pravilo, popravila pokojninsko zakonodajo in povišala starostno mejo za upokojitev. Velike stvari, kot sta pokojninska in zdravstvena reforma, se še niso zgodile in zdi se, da se vlade bojijo vpeljati neke drastične ukrepe.

V Limi ste predstavili študijo skupaj z Madžari in Srbi. Gre za tri precej različne države. Srbija ni članica EU-ja, Madžarska od Orbanovega prevzema oblasti izvaja precej nacionalistično politiko in se na neki način upira priporočilom mednarodnih institucij in politiki EU-ja. Slovenski politiki pa radi kimajo z glavo, če so za to pohvaljeni.

V glavnem smo govorili o vplivu IMF-ja in Svetovne banke, čeprav so bile naše študije širše. Madžarska zelo težko igra neko svojo igro, saj je skoraj vse že privatizirala in se močno zadolžila. V Srbiji je Svetovna banka prisotne pri številnih naložbah. Ob tem je predstavnik IMF-ja pokomentiral, da v vseh teh državah obstaja neka raven korupcije. Odgovorila sem mu, da je to res, vendar so ravno nekdanji uslužbenci IMF-ja in ECB-ja v slovenski slabi banki zakuhali neke vrste korupcijsko afero. Pri tem se mi zdi grozna ravno ta dvojna igra. Na eni strani država preveč troši in javni sektor ne sme zaposlovati in podaljševati pogodb. Na drugi strani pa država najema drage tuje vire, kar se je videlo v primeru DUTB-ja in njegovih neverjetno dragih zunanjih svetovalnih pogodb. V obeh primerih pa gre za trošenje javnega denarja.

Koliko nevladnih organizacij je imelo sicer priložnost predstaviti svoje delo mednarodni finančni eliti?
Predstavnikov civilne družbe je bilo 545 iz 73 držav, od tega nekoliko manj kot polovica iz Peruja. Zasedanje IMF-ja je bilo prvič po 50 letih organizirano v Južni Ameriki. Zato je imelo nekakšen simbolični pomen, saj sta tako IMF kot Svetovna banka zelo prisotna v njihovih državah in zato močno čutijo politike "svobodnega trga", ki temeljijo na neoliberalnih idejah. Najbolj radikalne civilnodružbene organizacije pa sploh niso želele bite prisotne na t. i. "policy forumu" in so organizirale alternativni forum, ki je sočasno prav tako potekal pet dni.

Sliši se sicer precej nenavadno, da bi največje svetovne finančne institucije dale priložnost ljudstvu, da se sliši njegov glas. Ali ne gre pri tem bolj kot ne za poskus ustvarjenja boljše podobe največjih finančnih institucij v javnosti?
Že kmalu po prihodu smo imeli z osebjem IMF-ja, ki je odgovorno za stike s civilno družbo, krizni sestanek, ker zadeve niso potekale po načrtih oz. so se kmalu začele podirati. Organizacija je bila deležna številnih kritik, saj so nas postavili na stranski tir tudi v smislu konferenčnih prostorov, ki so bili precej odmaknjeni od glavnega dogajanja. Težava pa ni bila samo v tem, da so nas porinili v neko mednadstropje in nas tako oddaljili od osrednjega dogajanja in tudi od medijev. Tradicija veleva, da "Policy forum" pripravijo sodelujoče nevladne organizacije same. Tokrat sta se Svetovna banka in IMF prvič vmešala v program, saj nekatere afriške in latinskoameriške organizacije niso dobile dovoljenja za sodelovanje. Vzroka ni nihče pojasnil. Letos so odobritve za udeležbo prišle zelo pozno, moja, recimo, en mesec pred oktobrskim srečanjem. To je za civilno družbo pomenilo, da se nekateri njeni predstavniki srečanja niso mogli udeležiti, saj so imeli za pridobitev vizuma premalo časa, tudi letalske karte so bile mesec dni pred dogodkom vsaj za enkrat dražje kot sicer, kar je velik strošek, za nekatere prevelik, da bi se lahko udeležili srečanja.

Ali si je sploh kdo od sodelujočih na osrednjem srečanju IMF-ja vzel čas in sodeloval pri vaših predstavitvah?
S tem, ko so nas oddaljili od osrednjega dogajanja, so nam onemogočili dostop do glavnih odločevalcev. Naš program ni bil niti predstavljen na osrednji spletni strani dogodka v Limi. Zaradi tega marsikdo ni imel vpogleda v naš program in je bilo potrebno posebno obveščanje.

Ali si je vaš dogodek prišel ogledat kakšne izmed slovenskih predstavnikov, ki so bili tedaj v Limi?
Na naših prestavitvah je bil sicer vedno prisoten predstavnik IMF-ja. Direktor Svetovne banke Jim Yong Kim in izvršna direktorica IMF-ja Christine Lagarde sta organizirala kratko srečanje s civilno družbo, vendar je šlo bolj za "samospev", saj nista bila pripravljena sprejeti kakršne koli kritike. Polovica tistih, ki so dobili besedo na javnem dialogu, sploh ni bila kakor koli kritična. Organizirana sta bila še dva dogodka z izvršnimi direktorji Svetovne banke in IMF-ja, vendar sta bila časovno zelo omejena, sogovorniki pa zelo radi govorijo na dolgo in široko in tako na neki način kradejo čas. Civilni družbi, ki bi želela izpostaviti pereča vprašanja, pa potem zmanjka časa. Toda tudi na glavnih osrednjih dogodkih so bili bolj kot ne prisotni zgolj predstavniki medijev. Ugotovila sem, da se predstavniki držav v veliki večini ne udeležujejo glavnih seminarjev, organiziranih pri banki in skladu, temveč sestankujejo le za zaprtimi vrati. V slovenskih medijih so se pojavljale navedbe, da finančni minister in guverner Banke Slovenije pridno iščeta vlagatelje v Slovenijo, kar seveda ni bil del vrha v Limi. Kaj se v bistvu dogaja? Največji svetovni finančni igralci in multinacionalke najamejo najbolj luksuzne hotele, njihove konferenčne dvorane in tam organizirajo svoja srečanja. Kdo se je s kom sestal, seveda ostaja skrivnost

Torej je osrednji del zasedanja IMF-ja bolj kot ne medijski šov, glavni zadeve pa se dogajajo v ozadju oz. na obrobju srečanja.
Poleg tega poskrbijo, da imaš čim manj stikov z glavnimi udeleženci srečanja. Sama sem se morala precej truditi, da mi je oddelek za civilno družbo IMF-ja priskrbel sogovorca. Želela sem dobiti nekoga, ki je odgovoren za politiko IMF-ja do Slovenije. Poslali so mi istega človeka, ki je bil kot predstavnik IMF-ja na predstavitvi najine študije. Želela sem izvedeti, kdaj bo Slovenija izvzeta iz poročil IMF-ja in kaj se dogaja z misijami IMF-ja v Sloveniji oz. kaj v bistvu delajo in s kom se sestajajo. A tukaj se je strinjal z mano, da je dialog potreben in da ga je zato treba vzpostaviti tudi pri nas, ko pride misija IMF-a, da se le-ta sestane tudi z našo civilno družbo, s sindikati, političnimi strankami. Vprašala sem ga tudi glede Poročila IV, ki ga IMF pripravi, to je zbor priporočil za države v krizah, koliko časa bo ta zunanji nadzor še potreben. A konkretnega odgovora nisem dobila.

Na katerih temah je bilo sicer največ poudarka na zasedanju v Limi? Kaj je imelo najširši odziv?
IMF pravi, da razume, kako naj bi bil videti svetovni gospodarski razvoj, in sicer, rast, rast, rast. Poleg tega pa zanimivo tudi opolnomočenje mladih deklet z izobraževanjem, kar je poudarjala Lagardova. Veliko se je govorilo tudi o okoljskih in družbenih varovalkah in navezavah na človekove pravice. Predvsem tudi glede delovanja trojke v EU-ju, kjer se pri odločitvah ne upošteva ustava in zmanjšujejo človekove pravice. Glede tega je bilo precej sprenevedanja, saj IMF pravi, da so oni le "svetovalci". Skrb vzbujajoče pa je tudi razumevanje IMF-a in Svetovne banke letos sprejetih "Sustainble developmet goals" 2015-2030 in ukrepov, vezanih na podnebne spremembe, ter agende, ki jih organizaciji, npr. prek G20, želita prenesti tudi na druge politične parkete. Recimo letošnja podnebna konferenca v Parizu, kjer vidita obe organizaciji svojo vlogo predvsem pri promociji PPP-ja in "pozelenjanju" infrastrukturnih projektov.