Leto dni je stara, ko je mamo in večino članov družine zaprla italijanska oblast…

Prvi antifašisti v Vipavi

Magda je izjemno energična gospa, ki v svojo pripovedjo, podkrepljeno z vipavskim temperamentom preprosto navduši. Njena družina je veliko pretrpela v času italijanske zasedbe Primorske, pa tudi po vojni, v času komunizma, ko je življenje v Vipavi omejevala jugoslovanska vojska. Svoje izjemno zanimivo pričevanje, ki je polno opisov težkih preizkušenj pa tudi njej lastne vedrine, začne s predstavitvijo prednikov in usodo Vipavcev v prvi svetovni vojni. Kot otrok in dekle je poslušala ter si zapomnila številne zgodbe domačinov ter o tem napisala tudi zelo zanimivo knjigo, pa ne edino.

Rodila se je leta 1942 kot italijanska državljanka v Vipavi mami Olgi, roj. Kodelja, doma iz Dupelj pri

Vipavi, in očetu Ivanu, ki so ga poznali kot Žaneta Bajca, kmetu, ki je obdeloval 10 ha zemlje in imel še gozdne parcele na Nanosu. Njegov brat je bil Drago Bajc, študent prava v Padovi, novinar pri časopisu Edinost v Gorici ter organizator Tigra na Vipavskem, ustanovljenem leta 1927 na Nanosu. Iz Gorice je bežal domov pred aretacijo in na poti umrl v Biljah leta 1928. Drago je bil najstarejši, sledili so mu še sestra Vika in brata Edo in Milan, ki se je kot partizan udeležil tragičnega boja v Dražgošah, po katerem je nemški okupator pobijal domačine in uničil vas. Kasneje je padel v partizanih. V družini pa sta bili še očetovi sestri Milka in Jožka.

Mussolinijeva diploma

Magda je bila prvi otrok v družini. Ob rojstvu je tehtala samo en kilogram, saj se je rodila prezgodaj. Ker je preživela, je mama od italijanskih oblasti dobila posebno nagrado »DIPLOMO DI BENEMERENZA« s podpisom Benita Mussolinija, ki jo je takoj skrila na podstrešje. A Magda jo je kasneje našla in jo hrani za spomin na tiste težke čase. Pozneje se je rodila še sestra Zmaga, ki se je poročila v Italijo, in Jana, ki je umrla, še preden je dopolnila prvo leto. Mamo Olgo so zaradi pomoči partizanom italijanske oblasti aretirale ponoči 8. 3. 1943 in jo odpeljale v internacijo v Fraschette di Alatri pod Rimom. Med njeno odsotnostjo sta za Magdo skrbeli teta Milka in mamina prijateljica Milena Kobal. Preganjan je bil tudi Magdin stari oče Janez Bajc. 3. 4. 1941 so ga odpeljali v goriške zapore. Od tam so ga poslali v internacijo v Catello di Montlbano pri Firencah. 30. 11. 1942 so ga kot konfiniranca odpeljali na otok Ustica pri Palermu, kjer je hudo zbolel. V tem času mu je umrla žena in italijanske oblasti ga niso pustile na pogreb. Vse prošnje njegove družine za izpustitev so bile zavrnjene, tudi njegova. Starega očeta Janeza so italijanske oblasti 1. 6. 1943 skupaj s 500 drugimi interniranci prepeljale v novo taborišče Chiesanuova pri Padovi. Od tam se je po razpadu Italije domov vrnil postaran in izčrpan, poln uši, skoraj neprepoznaven. Njegov sin Edo je v Logu pri Vipavi leta 1939 pel slovenske pesmi, zato je bil aretiran in odpeljan za tri leta v konfinacijo v Catanzaro v južno Italijo. Domov se je vrnil po razpadu Italije in bil pod nemško okupacijo Vipave odpeljan na prisilno delo v taborišče Marpangau, Magdina teta Milka pa v Landshud na Bavarsko. Ko doma ni bilo moške delovne sile, so družini pri košnji pomagali vipavski gasilci.

Jugoslovanska vojska dominira v Vipavi

Leta 1947 je v Vipavo prišla jugoslovanska vojska in zasedla vse vojašnice in Lanthierijev grad, kapelo svetega Marka pa spremenila v drvarnico za premog in drva ter pred vhod v graščino postavila vojaka s puško. Ob veliki poplavi je grofov arhiv zmetala v reko Vipavo. Takrat za družine ni bilo na razpolago stanovanj in so jih prisilno naseljevali kar po kmečkih hišah. Na vhodu hiše se je lahko pojavil vojak s puško in v stanovanje pripeljal družino oficirja JLA, tudi na Magdino domačijo. Z oficirskimi družinami so si potem delili kuhinjo in »stranišče na štrbunk«, štedilnik na drva, eno pipo za vodo in vhod. To je bila posebna izkušnja »svobode« po končani vojni. Pri Bacevih so bile nastanjene kar tri družine, dve srbski in ena slovenska. Tako je bilo po mnogih hišah v Vipavi. Z nekaterimi so se kar razumeli, pri drugih so nastale tudi težave, vsi so morali sobivati tako ali drugače. Magdini prvi zvezki za šolo leta 1949 so bili napravljeni iz karo pol, ki ji jih je iz vojašnice prinesel oficir, Slovenec iz Maribora, ki je tam bival z družino in ena od njegovih punčk se je še rodila v njihovi hiši. S to družino so ostali še dolgo povezani s pismi in obiski. Vojska je imela nadzor nad javnim in tudi zasebnim življenjem Vipavcev. Pomagala ji je še četica miličnikov, ki so preverjali, kdo prihaja v hišo, posebej, če je bil iz tujine. Spremljali so tudi, kdo hodi v cerkev in kdo od otrok obiskuje verouk. Tak je bil obraz takratne »svobode delavnega ljudstva«, se spominja Magda. Vipava je bila res polna mladih fantov v vojaških uniformah. Bile so jih polne gostilne in bari, kinodvorana v Hrovatinovi dvorani in pozneje v zadružnem domu, hotel Adria, gostilna pri Krhnetovih in gostišče Podskala. Ko so imeli »zakletvo«, pa je v Vipavo prišlo še več Srbov. Ker ni bilo prenočišč, so njihovi sorodniki spali kar v parku na tleh. Iskali so sobe po hišah in v poznih urah trkali na vrata ali okna vipavskih hiš in spraševali: »Možda imate sobu za spavat?« Vojaške vaje so bile po vsej Vipavski dolini, ne glede na lastništvo. Magda se spominja, da so šli ljudje grabit listje v Guro ali na »Brgje«, pa so morali priti nazaj, ker jih vojaška straža ni pustila na parcelo zaradi vojaških vaj. Predstavnik vojaške oblasti je bil vedno prisoten pri vseh sejah takratne občine in če ni dvignil roke, občinski sklep ni bil sprejet. Vojaško nadvlado so domačini čutili povsod, tudi v šoli. Bilo je okoli leta 1960, ko je visoki srbski oficir prišel na vipavsko osnovno šolo in zahteval, da mora šola proslavo za 29. november pripraviti v srbsko-hrvaškem jeziku. A učiteljica mu je pogumno odvrnila, da tega ne bodo storili. So pa domačini od vojakov JLA lahko imeli tudi koristi. Tisti gospodarji, ki so imeli svoje hiše bližje vojašnicam, so na skrivaj prodali kakšen liter vina in žganja. Nekaj kmetov je hodilo v vojašnico po »pomije za prašiče«. To je bilo za tiste čase velika usluga. V vojaških pomijah je bilo veliko kruha, masla, margarine, testenin in prašiči so bili hitro siti in so se debelili. Nekaj kmetij pa je družinam vojaškega osebja lahko prodajalo tudi mleko, kar je bilo dobrodošlo, saj so si tako lahko kupili sladkor, sol ali plačali kakšno položnico.

Povojno življenje in zapostavljanje kmetov

Občinski proračun se je takrat napajal pretežno iz kmečkih davkov, pove Magda. Davek so morali kmetje plačevati ne samo od zemlje in gozdov, ampak tudi od vozov, koles, nekaj časa tudi od samokolnic. Grozdje, ki so ga kmetje oddali v takratno Kmetijsko vinarsko zadrugo Vipava, je bilo plačano na obroke z zamikom od enega pa tudi do dveh let. Tako so bili vinogradniki »nagrajeni« za celoletno delo, se spominja Magda. Njena družina ni imela moškega potomca, zato je bilo predvideno, da bo kot najstarejša kmetovala. Devet let stara je že pasla živino na travniku pri vojašnici. Kasneje so ga morali skoraj zastonj prepustiti vojski. V spominu ji je ostal tudi dan, ko jo je oče vzel s seboj na Nanos. Skupaj sta šla po drva. Bil je zelo ponosen, da mu dela družbo. Takrat je bilo na kmetiji še veliko ročnega dela. Magda se je šolala na nižji gimnaziji v Vipavi , ki je bila v tistem času na zelo dobrem glasu. Spominja se karizmatičnih učiteljev in profesorjev. Pela je v zboru pod vodstvom prof. Marjana Štefančiča, kasneje pevca v Slovenskem oktetu. Nastopala je na proslavah in dramskih igrah. Lepe spomine ima na učiteljice Mijo Božič, Viko Samsa, Anico Preprost, Vero Poniž in druge. Magda je pela v zboru »Draga Bajca«, imenovanem po njenem stricu. Prav tako so po Dragu Bajcu poimenovali osnovno šolo v Vipavi. Po končani nižji gimnaziji v Vipavi je želela nadaljevati šolanje v Novi Gorici ali v Postojni, pa je bil problem denar za prevoz. Magda se spomni: »Kmečki otroci nismo dobili otroških doklad niti štipendij, ker so nam katastrski dohodek na kmetijo pomnožili z 12-kratom. Zato sem se vpisala na dvoletno kmetijsko šolo, ki je bila takrat v Vipavi, torej skoraj pred našo hišo, in sem še vedno lahko pomagala doma pri kmečkih delih.« Kasneje je vseeno nadaljevala šolanje na administrativni šoli v Ajdovščini ter kmalu nato začela delati v pisarni Krajevnega urada v Vipavi.

Družina

Poročila se je leta 1965, z možem Marjanom sta bila dobra ekipa in ob redni zaposlitvi sta obdelovala še kmetijo in spadala pod tako imenovane »dvoživke«, ki so plačevale dvojne davke in bile pri oblasti črno zapisane. Pomagali so jima otroci. Po rojstvu dvojčkov leta 1977 je prišla po carskem rezu iz porodnišnice domov. Moža je vprašala: »Saj boš doma dva dni, ker gre za rojstvo dveh otrok?« A na podjetju Lipa Ajdovščina, kjer je bil mož zaposlen, so mu odgovorili, da mu pripada samo en dan, ker v pravilniku ne piše, da bi bili dvojčki izjema. Magda pa je imela takrat doma že dva malo starejša otroka. »Te hladne, uradne birokracije in krivice še danes ne moram pozabiti,« se spomni. V družinskem življenju so bili vzponi in padci, ter hude preizkušnje, ki jih je premagala z vero in solidarnostjo bližnjih, nam zaupa Magda.

Zanimanje za preteklost

Magda ima mnogo spominov na sosede, ki so se v poletnih večerih zbirali na tramu pred Lekanovo hišo, utrujeni od kmečkega dela, in se pomenkovali, kje je povrgla svinja, kje je krava telila, kje je ponoči gorelo, kdo je umrl, kje je bilo rojstvo, kdo bo naslednji dan posodil konja za oranje in kdo bo ponoči pomagal pri telitvi v hlevu. Tam so se zbirali gospodarji, ki so preživeli prvo in drugo svetovno vojno, veliko brali in veliko vedeli o svetovni zgodovini, posebej o Rusiji. »Jaz pa sem napenjala ušesa in spremljala take dogodivščine. Ko sem šla v pokoj, sem obiskovala starejše ljudi po Vipavi in okolici in zapisovala njihove življenjske usode ter jih objavila v knjigi: Življenje ob trti in kršinu! Spraševali so me, kaj pomeni besedica 'kršin'. To je pusta šopasta trava, ki raste na Nanosu. Ko so naši kosili na Nanosu in pripeljali seno domov, je rekla naša mama: ' Danes ne bo mleka …'« Napisala je debelo knjigo o njenih predniki, pa o družini moža Marjana in dolga leta tvorno sodelovala pri publikaciji Vipavski glas, ki je izjemno kvalitetna revija, pravi spomenik vipavski preteklosti. Še danes pogosto napiše kak članek ali pa pismo bralcev.

Sprehod po Vipavi in ljubljanski kolesarji

Ob koncu pričevanje se z gospo Magdo sprehodimo po Vipavi, ki je sedaj po prenovi zelo lep trg z izjemno bogato zgodovino. Magda je velika poznavalka kraja in njegove preteklosti. Obiščemo Lanthierijev grad, izvir Vipave, osredni trg s Plečnikovim spomenikom in mogočno župnijsko cerkev sv. Štefana. Pa še muzej, ki ga je Magda Rodman pomagala vzpostaviti in tudi sama zbirala predmete zanj. Tu spoznamo način življenja in materialno kulturo Vipavcev pred 100 in več leti.

Magdino pričevanje je polno emocij, žalostnih spominov, pa tudi humorja, s katerim si je lajšala življenje, ki tudi njej nikakor ni prizanašalo. Hude življenjske preizkušnje je prestala z močno vero, ki je imela v njihovi družini vedno pomembno mesto. Ob koncu pričevanja se gospa Magda z zaskrbljenostjo obrne v prihodnost, saj ji ni vseeno, kaj bo s Slovenijo in slovenskim narodom, za katerega so tudi njeni predniki toliko žrtvovali. Doda, da prav težko gleda, kako običajni ljudje trdo delajo za preživetje, ljubljanski kolesarji pa medtem postopajo in kričijo, čeprav jim po njenem nič ne manjka: »Zdaj bodo volitve in izberite prave, poštene, premislite malo, da vas ne bodo farbali po televiziji. Tisti, ki štrajkajo po Ljubljani, naj gredo malo po deželi pogledat, kako živimo. In naj primejo kakšen kramp in lopato in naj kaj naredijo tudi. Ne samo tam po Ljubljani kričat.« Hip nato se umiri in nasmehne. Slovenijo ima v srcu in za naš narod želi, da bi se krepil in rastel iz korenin svojih pogumnih prednikov.

Oddaja Pričevalci: Magda Rodman