Slovenija je edina država znotraj Evropske unije in ena redkih držav članic Sveta Evrope, ki nima probacijske službe. Kot kaže, pa bi se lahko to že naslednje leto spremenilo, saj vlada načrtuje ustanovitev takšne službe. Ministrstvo za pravosodje poudarja, da so izkušnje držav, ki probacijo poznajo kot del sistema izvrševanja kazenskih sankcij, pozitivne. Kot prednost sistema probacije izpostavljajo celovito obravnavo storilca od uvedbe predkazenskega postopka, kazenskega postopka, med časom izvajanja kazni pa tudi že po prestani kazni v okviru probacijske službe.
Kakšne so naloge probacijske službe?
Naloge probacijske službe je za MMC predstavil profesor kriminologije in prodekan Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru Gorazd Meško: "Temeljna ideja probacije je v tem, da storilec kaznivega dejanja ostane v svojem lokalnem okolju in ne izgubi stika s svojim okoljem, ki lahko spodbudno deluje nanj, v smislu ustreznega vedenja, pri čemer ponovna izvršitev kaznivega dejanja pomeni zaporno kazen. Naložene so mu določene obveznosti in naloge, ki jih mora izpolnjevati. Ne gre na prestajanje kazni v zapor, ne izgubi zaposlitve, svoje dolžnosti in odgovornosti do družine in otrok lažje izpolnjuje, ohrani podporne socialne mreže. Probacijska služba tudi sodeluje z zapori pri pripravi na odpust obsojenca, ki je na prestajanju kazni zapora, spremlja in nudi pomoč odpuščenim obsojencem. Namen teh dejavnosti je boljše vključevanje prestopnika v družbo oziroma skrb, da oseba kljub storitvi kaznivega dejanja ne izgubi podpornih mrež in se ji da priložnost, da se dokaže, da je vredna zaupanja."

Vlada kot eno glavnih posledic delovanja probacijske službe pričakuje zmanjšanje zasedenosti zaporov. Hrvaška, ki je probacijsko službo ustanovila med zadnjimi v Evropski uniji, po dveh letih delovanja poroča o razbremenitvi zaporov, kar pa bi rada dosegla tudi Slovenija.

Statistični podatki namreč kažejo, da se število zapornikov v Sloveniji od leta 2002 nenehno zvišuje, samo lani je bilo dnevno zaprtih že 1.511 ljudi, kar predstavlja velik izziv tako s stališča spoštovanja človekovih pravic kot učinkovitega vodenja zaporov. Ministrstvo se zato zavzema, da bi bil odvzem svobode zadnji ukrep, ki bi se uporabljal le za težja kazniva dejanja in takrat, ko druge sankcije niso bile učinkovite.

Koga bi pod okrilje vzela probacijska služba?
Kar 80 odstotkov na novo sprejetih v slovenske zapore je obsojenih na kazen do dveh let zapora, v primerih, kjer ni varnostnih zadržkov, pa bi zaporno kazen lahko nadomestile alternativne kazenske sankcije, nad katerimi bi bedela probacijska služba. Pošiljanje v zapor pogosto ne obrodi želenih učinkov, zapornik je izključen iz družbenega okolja, pogosto izgubi zaposlitev, ponovna vključitev v družbo pa je težka, temu bi se lahko po mnenju ministrstva izognili z izvrševanjem sankcij in ukrepov v skupnosti.

Čeprav Slovenija probacijske službe še nima organizirane na nacionalni ravni, Meško pravi, da to "ne pomeni, da se te naloge ne izvajajo, saj so te razpršene med zapori, centri za socialno delo, tožilstvi, sodišči in policijo". Po besedah kriminologa obsojeni sicer pod določenimi pogoji tudi zdaj že lahko ostane doma, z zakonom so mu naložene določene obveznosti, a Meško opozarja, da je kakovost nadzora različna, saj ni predpisanih standardov za nadzorovanje in ukvarjanje z obsojenci.

Alternativne oblike kazni obstajajo že zdaj
Tudi na ministrstvu poudarjajo, da že zdaj obstajajo alternativne oblike prestajanja zaporne kazni, vendar ima sistem izvrševanja alternativnih sankcij kar nekaj pomanjkljivosti, na katere opozarja tudi Meško: "Nihče na nacionalni ravni v Sloveniji še ne koordinira, ne razvija in ne nadzira teh nadzorstvenih nalog. Poleg tega tudi ni organiziranega usposabljanja strokovnjakov, ki delujejo na tem področju." Ravno takšne težave bi po mnenju ministrstva lahko odpravila probacijska dejavnost, ki je ena izmed prioritet razvoja Slovenije v obdobju 2014-2020.

Kako bo organizirana probacijska služba, če bo zaživela tudi v Sloveniji, Meško odgovarja, da je ideja še v pripravi, zato ni jasno, kako bo delovala oziroma katere dejavnosti bo opravljala, vendar sklepa, da bo Slovenija kot ena izmed članic Sveta Evrope upoštevala priporočilo iz leta 2010. Pravi, da je nalog na področju izvrševanja kazenskih sankcij veliko, zato ne gre pričakovati preveč. Še pred uvedbo probacijske službe bi bilo po Meškovih besedah treba doseči tudi širši družbeni konsenz, kakšne prioritete imamo na področju izvrševanja kazenskih sankcij, predvsem pa bi se morali odločiti, kaj je namen kaznovanja. Ob tem poudarja, da bo predvsem od ministrstva za pravosodje odvisno, "kakšne usmeritve bodo prevladovale na tem področju in kakšen predpis bo sprejel parlament – če oziroma ko bo prišlo do ustanovitve probacijske službe".

Od podporne do nadzorstvene funkcije
Naloge probacijskih služb, ki so bile ustanovljene v drugih državah, imajo vsaj na papirju enake naloge, kot naj bi jih imela naša, a Meško pravi, da so izkušnje s probacijsko službo v praksi po svetu različne: "Najprej so probacijske službe sledile ideji pomoči, podpori in skrbi za obsojence, kar se je pozneje ponekod spremenilo v izključno nadzorstvene dejavnosti. Na to so vplivala visoka pričakovanja glede teh služb, pa tudi ekonomska kriza in varčevanje na področju nadzorstvenih dejavnosti je imelo svoj delež pri spremembah nadzorstvene mentalitete probacijskih služb." Izpostavil je izkušnjo Velike Britanije, kjer se je vloga probacijske službe "v zadnjih leti spremenila iz podporne, socialne službe predvsem v nadzorstveno organizacijo, ki deluje po načelih togega nadzorovanja; tudi slogani na področju probacije so se spremenili, od pomoči in podpore k varnosti ljudi".

Pri delu z obsojenci, ki jih bo pod okrilje vzela probacijska služba, bo sodelovalo več strokovnjakov, kateri bodo za delo najbolj primerni, bo odvisno od usmeritve probacijske službe, je pojasnil kriminolog. Namreč ni vseeno, ali bo služba usmerjena rehabilitacijsko in podporno ali pa nadzorstveno-varstveno. "V prvem primeru so primernejši socialni delavci, psihologi, pedagogi, ki se dodatno izobražujejo za to delo, v drugem primeru pa so primerni tudi drugi profili – varstvoslovci," pravi Meško in dodaja, da bi se morala za vse strokovnjake, ki bodo vpeti v delovanje probacijske službe, organizirati dodatna usposabljanja. Strokovnjaki, ki bodo sodelovali z obsojenci, pa morajo biti že v osnovi ljudje, "za katere je značilna visoka stopnja integritete, humanosti, poklicnih kompetenc in so osebnostno primerni za opravljanje take službe".

Obnovi naj se stara praksa
Penolog in kriminolog Dragan Petrovec, profesor na pravni fakulteti in sodelavec inštituta za kriminologijo, opozarja, da bi bila ravno uvedba probacijske službe eden "zadnjih žebljev v krsto tretmanske ideje in prakse". Kot je zapisal v Pravni praksi, bi "nov organ ustanovili zato, da bi delal tisto, kar morajo že po zakonu delati centri za socialno delo, tega pa nikakor ne bi mogel opravljati tako kakovostno". Zato predlaga, da se obnovi stara praksa iz osemdesetih let, ko se je postpenalna oskrba začela že prvi dan prestajanja kazni, strokovni delavci so se povezali z institucijami zunaj zapora, organiziralo se je izobraževanje in delo zunaj zapora, obsojencu pa so pred izpustitvijo na prostost uredili tudi službo in bivališče, če ju prej ni imel. Zapor je bil, tako Petrovec, predvsem resocializacijska ustanova, ki je v večini primerov delovala.
Petrovec tudi opozarja, da naši zapori nikoli niso bili organizirani tako kot ameriški in evropski, ki stremijo predvsem k izvajanju varnostne funkcije, zato je tudi posnemanje ameriške in evropske probacije nesmiselno. Naš koncept temelji na socialni državi, ki pa se izgublja: "Centri za socialno delo se spreminjajo v birokratske ustanove, v katerih je nadzor nad lastnimi delavci pomembnejši kot ukvarjanje s pomočjo potrebnim ljudem, v katerih je vse manj zaposlenih kljub vse večjim potrebam in v katerih je bolj kot terensko delo pomembno izpolnjevanje obrazcev."

Se bodo zapori znebili tretmanskega dela?
Ob tem se penolog sprašuje, ali je sploh mogoče pričakovati: "Da bo neka novoustanovljena služba, celo če so v njej ljudje, ki se spoznajo na delo z obsojenimi, nadomestila ves sistem, ki je bil svoje čase dobro vpet v reševanje penoloških problemov? Da bo za 1.500 obsojenih nadomestila delo vseh zaporskih strokovnih služb in zunanjih institucij? Da bo poleg tega skrbela - kot je napovedano - še za človeka v predkazenskem postopku in za morebitno žrtev?"

Sam meni, da se bodo z morebitno ustanovitvijo probacijske službe naši zapori še bolj usmerili v "pretežno kaznovalno-nadzorovalno funkcijo in se znebili tretmanskega dela".