Z dnevom boja proti nasilju nad ženskami se začenja 16-dnevna akcija nevladnih organizacij, v kateri bodo še z večjo vnemo opozarjali na problematiko nasilja v družini, je za MMC pojasnila direktorica javnega zavoda Socio in predsednica sekcije Varnih hiš in materinskih domov Suzi Kvas. Po vsej Sloveniji bodo priredili posvete in okrogle mize, ki se bodo posvečali pereči problematiki nasilja, vključili pa bodo tudi pristojne druge organizacije, kot so policija, sodišča, centri za socialno delo, ki se vključijo, ko se žrtev nasilja zateče k njim po pomoč, je naštela.

Prvo leto so žrtvam na voljo varne hiše in materinski domovi, pozneje so na voljo bivalne enote in nastanitvene možnosti, s katerimi pomagajo ženskam v stiski, a je službo in stanovanje potem izredno težko dobiti, zato potrebujemo v Sloveniji več socialnih podjetij, ki bi razumela stisko samskih mater, ter jim omogočila delo, je opozorila na težaven položaj. Nasilje se sicer dogaja tako moškim kot ženskam, vendar so moški žrtve v bistveno manj primerih, je izpostavila.

Nasilje je dolgotrajen proces, ki se redko začne s fizičnim nasiljem, pogosto gre za psihično in ekonomsko nasilje. Posledica so neurejeni medsebojni odnosi, neustrezna komunikacija in pomanjkanje spoštovanja, žrtev tako pade v krog ponavljajočega se nasilja, ki ga brez zunanje podpore težko prekine, so zapisali na Skupnosti centrov za socialno delo (CSD) Slovenije.

Nasilneži potrebujejo pomoč
V delavnicah se bodo preventivno usmerili tudi k nasilnežem, trenutno je Društvo za nenasilno komunikacijo edino, ki izvaja takšen program strokovne pomoči pri odpravljanju nasilnega vedenja v Sloveniji, in sicer na devetih različnih lokacijah po državi. "Prizadevamo si, da takšni programi pridobijo večjo podporo. Treba je delati z nasilneži, saj je le tako mogoča skupna rešitev problematike, ne pa da le umikamo in skrivamo žrtve," je pomen celostnega pristopa poudarila Kvasova in dodala, da mora biti udeležba v programu za nasilneže obvezna, nikakor le prostovoljna izbira.

"Treba je neposredno soočiti povzročitelja z nesprejemljivim vedenjem, ker samo tako lahko prekinemo krog nasilja in morebitne nove žrtve. Na centrih za socialno delo opravimo s povzročiteljem nasilja pogovor in če je mogoče, ga usmerimo v programe pomoči, ki pa jih je v državi premalo, pa tudi vključitev vanje je prostovoljna in izbira povzročitelja. Ob načrtovani spremembi zakonodaje na področju preprečevanja nasilja, upamo, da bo ta prinesla nove, bolj sistemske rešitve in izboljšala trenutne pomanjkljivosti glede celostne ter dolgotrajne podpore žrtvam in obvezno vključitev povzročiteljev v programe," so na MMC-jevo vprašanje o delu z nasilneži odgovorili pri CSD-ju.

Nasilneži se večinoma sploh ne zavedajo, da počnejo kaj narobe, zato so pozivi, naj se javijo sami - razen res redkih izjem - povsem zaman. Takšnih "skesanih" nasilnežev, ki sami ugotovijo, da je z njimi nekaj hudo narobe, je vsega pet odstotkov. Tisti, ki pa se zavestno izživljajo nad žrtvami, pa se prav tako ne bodo kar sami javili. "Nasilneži se sicer imajo možnost prostovoljno vključiti, a je tega zelo malo, zato bi bilo dobro, da Slovenija posnema druge razvite države, kjer nasilnežem predpišejo obvezno udeležbo oziroma jim jo naložijo poleg kazni," je izpostavila, da nasilneže strezni le prisilna napotitev po strokovno pomoč.

Pomembno je ozaveščanje
Stanje se iz leta v leto še ne izboljšuje, predvsem zaradi višje ozaveščenosti vseh udeleženih se odkriva vedno več primerov nasilja, ki bi jih v preteklosti spregledali, pa tudi žrtve se lažje opogumijo in poiščejo pomoč, a še vedno zelo majhen odstotek žrtev ukrepa, je poudarila Kvasova in dodala: "Ozaveščanje družbe, poudarjanje nenasilne komunikacije in vedenja so ključne teme, ki bi morale prodreti v celotno družbo, saj je za ustavitev nasilja odgovorna družba kot celota, ne pa posameznik. Z več ozaveščanja bi se spremenilo razmišljanje otrok, mladostnikov in družin, ki bi prepoznali napačne vzorce komunikacije in vedenja in bi lahko začeli drugače delovati."

Takoj, ko opazimo, da ima prijateljica, soseda ali znanka težave, je prav, da ji nemudoma priporočamo klic na pomoč na nevladno organizacijo oziroma pristojni center za socialno delo, da nemudoma poišče pomoč, svetovanje, saj čakanje nikoli ne prinese nič dobrega. "Žrtve velikokrat rečejo, da ne pokličejo na pomoč bodisi zaradi otrok bodisi zaradi finančne odvisnosti od partnerja, a to ni in ne more biti prav, ker otroci živijo v neprimernem okolju, krog nasilja pa se ponavlja," je opozorila.

Če se žrtev nikakor ne opogumi in poišče pomoč, mora po besedah Kvasove ukrepati okolica: "Nikoli ne smemo reči, da nas to, kar se dogaja za štirimi stenami, ne zanima, saj je prav, da se opozarja in ukrepa. Številni se bojijo, da se bodo osebno vpletli v družinski konflikt, a povsem po nepotrebnem, saj je mogoča anonimna prijava." Slovenska okolica se na nasilje, ki se dogaja v javni sferi, še nekako odziva, saj ga je težje ignorirati in pomesti pod preprogo, na zlorabe in nasilje za zaprtimi vrati, pa zelo redko kdo reagira, je dodala.

Uničujoče psihično nasilje
Psihično nasilje je izredno težko prijaviti, saj ga je praktično nemogoče dokazati in pregon storilca praktično ni mogoč, edina rešitev za žrtev je tako, da storilcu ne dovoli izživljanja. Po mnenju Kvasove bi morali zakonodajo prilagoditi, da bi bil pregon psihičnega nasilja, ki je lahko zelo kruto, pregonljivo. "Psihično nasilje je tisočkrat hujše od fizičnega, pušča dolgoročne posledice na psihološkem zdravju osebe, pojavi se depresija in samomorilnost. Prav zato imamo takšne težave s psihičnim zdravjem v Sloveniji, ker žrtve tiho trpijo, namesto da bi poiskale pomoč," je izpostavila.

Zelo pogosto se dogaja, da žrtev sploh ne ve, da se nad njo izvaja psihično nasilje, saj pri različnih delavnicah, ki jih izvajajo v šolah, dekleta sploh ne prepoznajo, "da je nasilje, če ti nekdo reče, da si neumen, te ponižuje, zmerja in te daje v nič". Redko kdo gleda na to kot na nasilje, a nasilje se prav tukaj začne, je opozorila Kvasova.

Popolnoma identična dinamika poteka tudi glede psihičnega nasilja na delovnem mestu, ki ga je ravno tako izredno težko dokazati. "Pomembno je, da oseba hitro prepozna psihično nasilje, uperjeno vase, ter se odločno postavi zase. Vemo, da je danes težko dobiti službo in ljudje trpijo zaradi strahu, a to ni prav, ko se žrtev postavi zase, nasilnež preneha," je opisala dejstvo, da nasilneži praviloma izbirajo šibkejše tarče, pri katerih ne pričakujejo odpora.

Celotna generacija se bo morala zamenjati
Psihično nasilje bi morali v družbi bolj izpostavljati in izobraževati predvsem mlajše generacije o tem, kaj to sploh je. "Potem pa bo lahko že mladina v svojih odnosih in partnerjih, pa tudi starših, psihično nasilje ustavila. Celotna generacija se bo morala zamenjati, saj je treba spremeniti vzgojo," je dejala. Opaža, da problem nasilja nad ženskami v družinah predstavljajo tudi različne vere in tradicije različnih kultur, pri svojem delu se namreč srečujejo tudi s tujkami, ki jim je težko razložiti, da nasilje, ki se jim dogaja, ni upravičeno, in da imajo pravico do svoje svobodne volje. "One mislijo, da je izražanje lastnega jaza in pravic greh", je še dodala.