Po njunih besedah naj bi strokovna delavka s CSD-ja Velenje od njiju zahtevala, da dovolita vnukom obisk očeta, osumljenega za umor njune hčere, kar se jima je zdelo nedopustno in veliko prezgodaj. Stiki z očetom naj bi potekali tako, da bi ju na obisk v zapor pripeljala teta dečkov, torej sestra očeta. Na CSD-ju Velenje odgovarjajo, da bodo stiki z očetom potekali samo, "če se oceni, da je to v otrokovo korist", za stike z zaporniki pa je pristojno celjsko sodišče in naj se torej za odgovore obrnemo nanje.

Kot je znano, so strokovne delavke na CSD-ju Velenje presodile, da dedek in babica nista primerna za rejnika, medtem ko ju je slovenjgraški CSD ocenil kot topla, poštena človeka in da ni zakonskih zadržkov za rejništvo, čeprav morda nista "najbolj primerna za rejnika".

"Izguba matere je dvojna škoda za otroka"
"Za otroka je izredno pomembna navezanost na mater. Izguba matere je dvojna škoda za otroka, še posebej če otrok nima nekega objekta, na katerega bi se pozneje navezal. Zelo pomembno je, da je objekt, na katerega se otrok naveže, po izgubi matere stalen," meni Borut Pogačnik, sociolog in psiholog.

Ker sta otroka že od rojstva preživljala veliko časa s starimi starši, meni, da bi bilo najbolje za otroka, če bi ju čim prej vrnili k starim staršem.

"Danes je na zavodih zaposlovanje ogromno socialnih delavcev, psihologov, tudi zdravnikov psihiatrov in mislim, da bi lahko prek javnih del omogočili starim staršem, da bi lahko vzgajali otroke solidno in ob strokovni pomoči." Dodaja tudi: "Ta kazenski pohod v slovenske vrtce, in to z ministrstva, pa nima primere v Evropi, vsaj v tistem delu Evrope ne, ki je že presegla tovrstne doktrine, zaradi katerih smo se osramotili tudi pred svetom."

Različni centri, različne izkušnje
"Naše izkušnje s centri za socialno delo so različne," pravi Maja Plaz, direktorica organizacije SOS telefon. "Vendar bi se mi zdelo krivično, če bi rekla: vsi centri za socialno delo delajo slabo oziroma dobro. So takšni in drugačni, nekateri imajo malo več znanja, drugi malo manj znanja, sploh na področju nasilja. Gre za specifična znanja, če teh specifičnih znanj ni, pa mora biti tudi sama afiniteta do teh specifičnih področij dela, ker če se znajde na delovnem mestu nekdo, ki do neke mere opravičuje nasilje, mogoče porazdeljuje odgovornost za nasilje, ne pozna dinamike nasilja dovolj dobro, ne pozna celotnega procesa, ki se dogaja v nekem odnosu, ki traja, in se lahko dogajajo tudi napake."

Kaj je doživljal Marko?
Primer, ki tako močno odmeva v javnosti, je prebudil boleče spomine tudi Marku Vrbcu. Zato se je odločil z nami deliti svojo osebno izkušnjo. "V naši družini smo imeli podoben primer z velenjskim centrom za socialno delo, in sicer jaz sem ves čas opozarjal gospo direktorico na ta primer, ko so leta 1993 mojega srednjega mojega brata dali v rejniško družino. Čeprav bi zanj lahko skrbela dedek in babica, so se odločili za ta ukrep povsem brez razlogov, babica in dedek sta bila še povsem v primernih letih ustreznega finančnega stanja, vendar je center sprejel sklep, da že imata enega vnuka v reji, mojega starejšega brata, za katerega sta tudi skrbela, in so se odločili, da dajo mojega srednjega brata v rejniško družino tujcem."

Odvzem brata je potekal na podoben način, kot spremljamo tudi v tej zgodbi. Zelo dolgo so skrivali, kje je. Čez štiri leta so rejnikoma dovolili, da brata posvojijo. "Rejnika sta poleg njega imela še dva druga otroka v reji in tri lastne hčerke. Imela sta neustrezno finančno stanje, bila sta bila huda kadilca, moj brat pa hud astmatik in ne vem, na podlagi česa so na centru za socialno delo Velenje sklenili, da sta onadva primerna posvojitelja."

Marko in njegov starejši brat, ki sta živela s starimi starši, sta odrasla v zdrava, uspešna človeka, srednji brat, ki ni živel pri babici in dedku, pa je postal odvisnik od mamil, ima pa tudi hude psihične težave.

"Preseneča me, da je gospa direktorica CSD-ja Velenja Lidija Hartman Koletnik, ki je bila dobro seznanjena s primerom mojega brata, v tem primeru odvzema teh dveh dečkov ponovila isto napako oziroma podobno napako kot njena predhodnica," sklene Marko Vrbec.

Več v prispevku iz Tednika