"Tistih v drugem je približno 19 tisoč in v tretjem 13 tisoč osnovnošolcev, skupno 50 tisoč, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem pomaga zagotavljati topel obrok.

V društvu so namreč kmalu po začetku delovanja opazili, da je skoraj tri četrtine prosilcev za pomoč pri sofinanciranju obrokov iz drugega dohodninskega razreda, torej iz tistih družin, kjer imajo na družinskega člana na voljo nekaj več kot 180 evrov mesečno, a po vseh merilih živijo pod pragom revščine.

Zdajšnja zakonodaja namreč popolnoma brezplačno kosilo omogoča le otrokom iz družin iz prvega razreda dohodninske lestvice, otroci iz naslednjih dveh pa imajo le delno subvencijo. Da je to zgrešen pristop, so humanitarne organizacije opozarjale že ob sprejetju te zakonodaje in kmalu je tudi praksa pokazala, da je bilo na kosila prijavljenih (pre)malo otrok iz drugega in tretjega dohodninskega razreda: "Na vprašanje, zakaj, so šole same povedale, da si ob takem, progresivnem načinu subvencioniranja, družine iz teh razredov tega stroška še vedno ne morejo privoščiti. Tak sistem je popolnoma nerazumljiv in tudi zgrešen."

Za otroke mora poskrbeti država, ne dobrodelneži
"Glede na to, koliko otrok zajemajo ti dohodninski razredi, in ob tem, da prav vsi med njimi živijo pod pragom revščine, je to, da ta problem rešujejo posamezniki, dobrodelne organizacije in šole s šolskimi skladi, za nas v 21. stoletju popolnoma nesprejemljivo. Prepričani smo, da država za te otroke lahko poskrbi, mora poskrbeti in da ni nobenih razlogov, da ne poskrbi," je prepričan Jakopovič.

A če predsednik društva Petka za nasmeh ne vidi razlogov, da država ne bi poskrbela za tako osnovno potrebo, kot je topel obrok za najranljivejšo skupino svojih državljanov, jih tisti, ki o tem odločajo, z lahkoto naštejejo celo kopico. Slišali ali prebrali smo jih lahko v preteklih tednih, ko je prav na pobudo Petke za nasmeh Združena levica v parlamentarno razpravo vložila predlog, naj se zakonodaja spremeni tako, da država najrevnejše otroke nahrani iz javnih sredstev.

Vlado skrbi ustvarjanje socialne nepravičnosti med ljudmi pod pragom revščine
Pred nekaj tedni se je do tega predloga prva opredelila vlada in se odločila, da je "najprej treba analizirati in evalvirati sedanji sistem subvencioniranja prehrane s socialnega in zdravstvenega vidika ter z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli", in še, "da ima predlog zakona finančne posledice, ki jih ni mogoče oceniti brez temeljite analize", ali krajše, vlada predloga ni podprla.

To ne preseneča, saj je že lani ob podobnem predlogu vlada menila, da bi širjenje pravic na večje število upravičencev povzročilo tako kaos zaradi navala otrok v šolske jedilnice kot tudi socialno nepravičnost med družinami. Vseskozi pa nad odločevalci tako ali tako visi večno vprašanje, ali lačni otroci v šolah sploh obstajajo.

"Vprašanje, ali lačni otroci so ali ne, je zame popolnoma deplasirano, ni na mestu in je za slovensko družbo, ki se ima za moderno in napredno, grozljivo. Otrok, živečih pod pragom revščine, je več kot 50 tisoč. Res jih ima dobra tretjina popolno subvencijo, a že naslednji razred, s prihodki od 180 do 300 evrov, je nima, in to zato, ker bi to lahko povzročilo 'socialno nepravičnost'?" z ironijo spomni na vladni argument. "To je še ena tistih stvari, ki jih človek težko pogoltne. Ob taki interpretaciji ima namreč mama samohranilka s 180 evri mesečnega dohodka na člana družine polno subvencijo, ne bi bilo pa socialno pravično, če bi jo imela tudi mama s 190 evri prihodka? Zaradi teh deset evrov razlike naj bo zanjo 70-odsotna subvencija dovolj, da bo zadeva socialno pravična?" je piker Jakopovič.

Seja odbora kot učna ura popolnega nerazumevanja delovanja revščine in njenih posledic
Tako kot vlada je dober teden pozneje nov predlog spremembe zakona kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo zavrnil tudi odbor DZ-ja za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Seja je med drugim tudi ilustracija popolnega nerazumevanja delovanja, učinkovanja in posledic revščine pri tistih odločevalcih, ki krojijo usodo najranljivejših. Utemeljitev poslanke vladajoče stranke pa je kot samostojen posnetek zaokrožila tudi po družabnih omrežjih.

Po nekajletnih izkušnjah s humanitarnostjo Milana Jakopoviča taka stališča in argumenti niti najmanj ne presenečajo. "Glede na naše izkušnje, polovica odločevalcev sploh ne razume, za kaj gre. Lani so poslanci in ministrica govorili stvari, ki so daleč od resnice, tudi glede podatkov, zato se resno sprašujem, na kakšen način se odloča o takih stvareh? Tudi na zadnji seji Odbora za socialo je ena od poslanki govorila, da je govorila s tremi ravnateljicami in da ve, kaj je res. Morda ne ve, da je v Sloveniji 450 osnovnih šol? Na seji nas je bilo kar nekaj predstavnikov humanitarnih organizacij, in to, da nas ne slišijo, je najhuje od vsega, sploh, ko se po takih razpravah vračamo med te otroke, ki jih njihove odločitve prizadenejo," je dejal.

In tudi izgovor odločevalcev, da je treba morebitne spremembe najprej preučiti " ... z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli", je po mnenju Jakopoviča grotesken: "... ker če bi se vsi ti otroci prijavili kot plačniki, ne bi bilo pa nobenih težav!"

Na eni strani hladna in vsevedna razprava, na drugi pot v samomor
Zato bi otroci po njegovem mnenju nujno potrebovali zagovornika, ki bi znal odločevalce na njim razumljiv način prepričati, kako globoko zareže revščina. "Če gledamo, kako se obnašajo poslanci, je to le še dodatna potrditev. Najbolj boleče je namreč, da nihče ne sliši teh glasov. Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu? In to teh istih parlamentarcev, ki da so že pred leti poskrbeli za te otroke, ker so jim z zakonom zagotovili kos kruha in skodelico čaja, s tem mislim na šolske malice! Počutim se kot v časih Marije Terezije, ko je otrokom nekdo dal hlebec kruha in skodelico mleka in jim rekel, da zdaj pa niso več lačni ... In ti isti poslanci se še zdaj trkajo po prsih, češ da so s tisto zakonodajo pa rešili problem lakote. To je zame popolnoma zgrešeno in nečloveško. To je dejansko grozljivka. Ko sem sedel na odboru in jih poslušal, kako hladno in vsevedno so razpravljali o tem, mi je bilo strašansko hudo. Ker se potem v resničnosti soočaš s prošnjo po nujni intervenciji za pomoč, ko želi mama samohranilka storiti samomor zaradi 200 evrov, ki jih nima, ker je prišlo do napačnega razumevanja rokov za pravočasno oddajo vloge za socialno pomoč ... To je realnost Slovenije, pa če si še tako zatiskamo oči. Sploh, ker denar je in gre zgolj za politično odločitev."

Govorimo o otrocih, ne o pnevmatiki ali stolu
Še zadnjo možnost, da vsaj v parlamentu pokažejo kanček stika z realnostjo, ki jo otroci živijo, imajo poslanci ljudstva zdaj, ko bodo na 23. seji odločali o tem, ali podpirajo prej omenjeni sklep matičnega odbora, da sprememba zakonodaje ni primerna, ker da je treba najprej počakati in evalvirati učinke obstoječe. Če ta sklep podprejo, je možnost za topel obrok za precej časa pokopana, če ga vrnejo na odbor na ponovno odločanje, je upanja za spremembo vsaj še za kanček.

Milan Jakopovič zato pred to pomembno odločitvijo meni: "Govorimo o otrocih, o ljudeh, ne o pnevmatiki ali stolu, da bi opazovali, koliko se bo obrabil v enem letu! Tukaj bi slovenska družba morala ravnati ravno nasprotno: omogočimo jim kosila in šele nato analizirajmo! Poleg tega pa so v resnici že tako ali tako vse analize opravljene. Vemo, koliko otrok spada v posamezne dohodninske razrede in koliko jih je dejansko prijavljenih na obrok. In ta denar je zanje rezerviran, a ni porabljen. Pol leta smo porabili za zbiranje teh podatkov! Koliko časa še moramo govoriti o tem in prestavljati papirje iz enega kupa na drugega? V nasprotju s kakšnimi drugimi odločitvami, kjer podeljujejo milijone, pa nimajo takih analiz, se prav pri otrocih se skrivajo za izgovori, češ da morajo pristopili odgovorno?!"