.
"Vztrajal je do konca, tudi po tem, ko je odšel nazaj v Nemčijo, je spremljal in pomagal, da bi se stvari spremenile. Bil je bojevnik za svobodo, za normalnost, za prav," je poudaril. Po Janševem mnenju je Slovenija zatavala, ker večina ni sledila Pučnikovi ideji. Zato lahko "danes govorimo o istih problemih, o katerih je Pučnik pisal že v Uri evropske resnice". Pučnikovo največje veselje sta bila po Janševih besedah izid plebiscita in razglasitev samostojnosti Slovenije, največje razočaranje pa, da prehod v formalno demokracijo ni spremenil družbe.

Ob predstavitvi knjige, ki je izšla pri Mohorjevi družbi Celovec in opisuje Pučnikovo življenje s pomočjo slikovnega gradiva in številnih dokumentov, so o Pučniku spregovorili še njegovi sopotniki iz različnih obdobij njegovega življenja. Med drugim so besedo dobili predsednik Borut Pahor, evropski poslanec Lojze Peterle, literat Niko Grafenauer in Pučnikov sin Gorazd Pučnik.

Avtorica biografije je dejala, da je bil Pučnik zanjo veliko več kot le motor demokratizacije Slovenije: "Bil je navdih in vzor. Njegova veličina zame ni samo v njegovih zrelih letih, ko je zapustil varno zavetje zdomske Nemčije in prišel v SFRJ, kjer je para že dvigovala pokrov. Njegova veličina je v mladostni zagnanosti, idealizmu in nepopustljivosti," je dejala.

Življenje Jožeta Pučnika
Pučnik se je rodil 9. marca 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Zaradi kritičnega pisanja o takratnem političnem sistemu je bil v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja dvakrat zaprt, nato pa je odšel v Nemčijo, kjer je doktoriral.

V času demokratičnega vrenja v nekdanjem SFRJ-ju se je vrnil v Slovenijo in dejavno sodeloval pri slovenski osamosvojitvi. Bil je eden izmed piscev znamenite 57. številke Nove revije, v kateri so slovenski intelektualci zahtevali demokracijo. Postal je tudi predsednik Demosa, ki je izpeljal proces slovenske osamosvojitve.

Od leta 1989 do 1993 je bil Pučnik predsednik SDSS-a (zdaj SDS). Leta 1990 je bil kandidat Demosa na volitvah za predsednika republike. Leta 1992 je bil podpredsednik Vlade RS, na volitvah 1992 pa izvoljen za poslanca DZ. Leta 1997 se je umaknil iz aktivne politike in ostal le še častni predsednik SDS-a. Umrl je v 71. letu starosti 11. januarja 2003. Leta 2007 je vlada Janeza Janše po njem poimenovala dotedanje letališče Brnik.