"Želeli smo si neposredne povezave med Ljubljano in Brusljem," je poudaril Dimitrij Rupel in "po padcu berlinskega zidu, ko so se v Evropi začeli demokratični premiki, smo tudi mi v tem videli okno v demokratično Evropo in možnost za samostojnost", je Rupel pojasnil začetke osamosvajanja Slovenije in poti proti mednarodnemu priznanju.

"Osamljena Slovenija"
Po Ruplovih besedah je bila Slovenija precej osamljena pri odcepitvenih težnjah. "Hrvati so sicer želeli isto, vendar so pri pogovorih z zveznimi oblastmi besedo prepuščali slovenskim predstavnikom."

Pojasnjuje, da so na začetku tujci menili, da bi morala Slovenija znotraj Jugoslavije voditi demokratizacijo celotnega SFRJ-ja. Do premika pa je po njegovem mnenju prišlo na pogovorih med takratnim zunanjim ministrom ZDA Jamesom Bakerjem in predsednikom zvezne vlade Jugoslavije Antejem Markovićem. Marković je Američanu zatrdil, da bi v primeru odcepitve katere od zveznih republik posredoval z orožjem, Baker pa mu je na to odgovoril, da se bodo Združene države med enotnostjo države in demokracijo vedno odločile za slednjo.

Rupel je poudaril, da je bilo ameriško priznanje samostojne Slovenije povod za priznanje v OZN-u.

"Socialistična internacionala proti osamosvojitvi Slovenije"
Rupel je izpostavil dejstvo, da so razpad Jugoslavije in nastanek novih držav podpirale predvsem konservativne stranke evropskih držav, pa tudi liberalci, ki jim je pripadal tudi Genscher. Odločno pa naj bi osamosvojitvi Slovenije nasprotovali evropski socialisti. "Socialistična internacionala je želela ohraniti Jugoslavijo in preprečiti odcepitve republik, koservativci in liberalci pa so razpad skupne države in nastanek novih videli kot napredovanje demokracije," je dejal.

Gianni De Michelis
De Michelis, v tistem času italijanski zunanji minister, je po Ruplovih besedah na začetku slovenskega osamosvojitvenega procesa temu nasprotoval. Italijani naj bi se bali, da bo razpad Jugoslavije povzročil tudi razpad Sovjetske zveze, kar bi v tistem času lahko pripeljalo do napadov z jedrskim orožjem. De Michelis naj bi Ruplu rekel, da Italija še petdeset let ne bo priznala Slovenije.

"Dobra vila Slovenije"
Velik pomen pri slovenskem osamosvajanju pa ima po Ruplovem mnenju takratni nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher, ali slovenska dobra vila, kot ga imenuje Rupel. Po Ruplovih besedah je Genscher takoj, ko je izvedel za slovenske težnje po osamosvojitvi, začel pogovore z evropskimi diplomati, ki so kasneje sodelovali pri mednarodnem priznanju Slovenije. Nemčija pa je bila tudi prva evropska država, ki je priznala Slovenijo in Hrvaško.

"Kontroverzno in kontradiktorno obdobje"
Rupel je poudaril, da Nemcem še danes marsikdo očita hitro priznanje Slovenije in Hrvaške. Ob tem je pojasnil, da je Nemčija pohitela s priznanjem, ker je bilo načelo njihove zunanje politike, da se lahko samo svobodna in samostojna država brani ob morebitnem vojaškem posredovanju jugoslovanske vojske.

Takrat je EU zahteval embargo na uvoz in prodajo orožja nekdanjim jugoslovanskim republikam in začelo se je zloglasno skrivanje orožja, je dejal Rupel in dodal, da je bilo to najbolj kotroverzno in kontradiktorno obdobje Slovenije, "države v nastajanju".