Katoličani in evangeličani ter po svetu tudi nekateri drugi kristjani se na svečnico spominjajo svetopisemskega dogodka, ko sta Marija in Jožef 40 dni po rojstvu obredno nesla Jezusa v judovski tempelj.

Do svečnice je treba po ljudskem izročilu pospraviti jaslice, ob tem prazniku pa se tudi nehajo peti božične pesmi. Ponekod na slovenskem narodnostnem območju, denimo na Gorenjskem in v Podjuni, so še po drugi svetovni voljni po hišah hodili svečniški koledniki. Z njimi so se končali božično-novoletni obhodi kolednikov, ki so od hiše do hiše voščili srečo, v zameno pa so dobili darove.

Hkrati v Katoliški cerkvi praznujejo dan Bogu posvečenega življenja, ki so ga prvič praznovali leta 1997 v času papeža Janeza Pavla II. Na ta dan obnovijo redovniške zaobljube. Redovniki, ki se odločijo za posvečeno življenje, se zaobljubijo k določenemu načinu življenja, odpovejo se življenju v družini oziroma poroki, zaobljubijo se uboštvu in pokorščini predstojnikom.

S svečnico je povezanih več ljudskih pregovorov, ki se nanašajo na vreme: Če se na svečnico jasno zdani, zima še dolgo trpi; če na svečnico od strehe kane prej ko od sveče, ne bo še kmalo konec zimske nesreče; ko svečnica pride, skoraj zima odide.