Pravi, da v Slovenijo prihajajo živila iz obratov, kjer predelujejo za potrošnike z nižjo kupno močjo. Poleg sadja in zelenjave so med najbolj problematičnimi tudi uvoženi siri, mesnine in piškoti, opozarja Aleš Kuhar.

Opozarjate, da je velik problem kakovost predelanih živil iz prehranskih multinacionalk, ki proizvajajo za trge z nižjo kupno močjo, kamor spada tudi Slovenija. Za katera živila gre in v čem so slabša?
Slovenija ima nesrečen položaj pri multinacionalkah. Pri regionalizaciji trgov pogosto ne vedo natančno, ali bi nas uvrstile na zadnje mesto bogatih držav ali na prvo mesto manj premožnih držav. Če se primerjamo npr. z Moldavijo, Bosno in Hercegovino ali Belorusijo, po ekonomskih parametrih sodimo bolj med premožnejše države, pa nas kljub temu skoraj vse prehranske multinacionalke uvrščajo med trge z nižjo kupno močjo.

To v praksi pomeni, da na slovenski trg pošiljajo blago, narejeno v obratih, kjer proizvajajo s ciljem, da bodo proizvodi multinacionalk dostopni tudi kupcem v manj premožnih državah. Torej, da bo njihova proizvodna cena čim nižja. Nižjo ceno dosegajo na več načinov. Cenejša je delovna sila, saj, na primer, delavec v tovarni čokolade v Nemčiji zasluži najmanj trikratnik plače delavca v tovarni čokolade v Romuniji ali Bolgariji. Ključne prihranke pa dosegajo s prilagajanjem receptur in kakovostjo uporabljenih surovin. Do tu vse lepo in prav. Nič nelegitimnega, če bi bilo to živilo iz nizkocenovnega obrata multinacionalke potem na slovenski polici dejansko cenejše.

Žal številni primeri kažejo, da ni tako. V najboljšem primeru so cene pri nas in čez mejo za te proizvode enake, so pa nekateri izdelki pri nas celo dražji. Gre predvsem za sladki program, torej čokolade in piškote. Razlika je v deležih najdražjih surovin, npr. kakava, in še pogosteje v kakovosti uporabljenih surovin, ter dodanih aditivov, da se prikrije slabša kakovost ključnih surovin.

Pravite, da k nam prihaja blago, ki ga, denimo, italijanski kupec ne bi sprejel. Kaj konkretno ste imeli v mislih?
Ko sem govoril o italijanskih kupcih, sem imel v mislih sadje in zelenjavo. Na slovenskih trgovskih policah namreč pogosto najdemo blago v teh dveh kategorijah, ki si jih italijanski trgovci ne bi drznili ponuditi svojim kupcem.

Prihaja hrana slabše kakovosti zgolj iz tujine ali pa jo ponujajo tudi domači proizvajalci?
Seveda ni mogoče trditi, da je vsa slovenska hrana boljše kakovosti kot uvožena, je pa velika večina domače hrane boljša.

Opozorili ste, da makroekonomske statistike kažejo, da uvoz cenene hrane narašča. Za katere izdelke gre?
Praktično v vseh kategorijah, a izstopa uvoz konditorskih izdelkov, kot so čokolade in piškoti, sirov, predelanih mesnin, brezalkoholnih pijač.

Ali je poceni hrana večinoma tudi slabše kakovosti?
Povezava med proizvodnimi stroški in kakovostjo hrane je brez dvoma linearna. Torej, kakovostnejša hrana je dražja, hrana slabše kakovosti je cenejša. To pa še ne pomeni, da kakovostno živilo ne more biti poceni. Največ skrbi glede kakovosti povzročajo ceneni izdelki, torej taki, ki so bili narejeni zato, da bodo najcenejši.

Kako lahko slovenski potrošnik ugotovi, da gre za živilo slabše kakovosti?
Najprej se je treba zavedati, da so živila z vidika ugotavljanja kakovosti relativno kompleksni proizvodi. Kljub temu pa z upoštevanjem nekaj preprostih pravil lahko ugotovimo, kdaj gre za ceneno živilo. Pri mesnih izdelkih, na primer, lahko potrošnik ceno klobase ali hrenovke primerja s ceno osnovne surovine, ki jo v tem proizvodu pričakuje – torej različnih kategorij mesa. In če je cena mesnega izdelka nižja, kot je cena mesa, mora že zagoreti rdeča luč, ki pravi: "Ne, tukaj nekaj ne štima."

O kakovosti hrane, ki jo kupujemo v naših trgovinah, in na kaj moramo biti potrošniki še posebej pozorni, so govorili v Posebni ponudbi. Oddaja je na sporedu vsak torek ob 17.25 na TVS1.