"Če pa določeno vrsto hrane štejemo kot neprimerno in strupeno in to potem kroji naše življenje, potem to pomeni, da je ušla situacija čez vse meje, saj smo izgubili nadzor nad svojim življenjem," je Rozmanova, specialistka medicine dela in psihoterapevtka za nekemične odvisnosti za oddajo Intelekta opisala bistvo ortoreksije.

Če torej nekdo zavrača uživanje hrane, ki ni neoporečna, začenja izpuščati obroke, zavrača hrano, ki jo je nekoč oboževal, ali pa preprosto v svoje telo ne more vnesti hrane, ki je ni sam pripravil, lahko trpi za naraščajočo motnjo hranjenja, imenovano ortoreksija nervoza. Izraz se je prvič pojavil leta 1997. Uvedel ga je zdravnik Steven Bratman, ki pa je za prepoznavanje te bolezni sestavil tudi test z vprašanji. "Ne gre ravno za preizkušen klinični test, ampak mislim, da je koristen za eno tako laično splošno populacijo, da vidi, kako pomembna je kakršna koli fiksacija na hrano, in nam da misliti o naših prehranjevalnih navadah. Najbrž je ta test lahko signal, da smo zašli v skrajnost. Ni pa to nekaj, kar bi dalo določeno število točk in bi z gotovostjo trdili, da ima ta človek ortoreksijo," dodaja psihiatrinja in psihoterapevtka, vodja Enote za motnje hranjenja na Psihiatrični kliniki Ljubljana Karin Sernec.

Odvisnost? Fobija? Motnja?
Vsem motnjam hranjenja - mednje spada tudi ortoreksija - sta skupni dve fazi. Če je v drugi fazi bolezenska škoda večja od bolezenske koristi, je v prvi ravno nasprotno. V tej t. i. fazi medenih tednov - ki lahko traja tudi nekaj let - ljudje z motnjo hranjenja nadzorujejo svojo hrano, zato se tudi bolje počutijo, imajo občutek nasdzora in obvladovanja svojega življenja. Postanejo samozavestni. Njihova samopodoba se izboljša, kar pomeni, da je v tej fazi tudi motivacija za kakršno koli spremembo nična. Podobno kot pri odvisnostih se tudi tu sproščajo telesu lastni opiati, endorfini. "Pri takšnih in drugačnih drogah - ker endorfini so notranja droga - je scenarij vedno podoben: v začetku zelo dobro 'zadenejo'. Učinek je res močan, ljudje se počutijo blaženo. A potem se prag, kako to čutimo, poviša. In z istim odmerkom ali nekajkratnim odmerkom tistega prejšnjega, s čimer smo te endorfine sprožili, ne dosežemo več učinka medenih tednov, ampak jo potrebujemo samo zato, da se privlečemo skozi dan," opiše vlogo endorfinov pri ortoreksikih Sanja Rozman.

Tisti, ki trpi zaradi ortoreksije, ne uživa v hrani na isti način kot nekdo, ki ima zdrav odnos do hranjenja. Kot pove doktorica psiholoških znanosti in psihoterapevtka Andreja Pšeničny, hrana takšnemu človeku postane sovražnik in jemlje jo kot strupeno vsebino, ki jo bo poškodovala od znotraj. "Hrana ni ne naš prijatelj ne naš sovražnik, ampak je nekaj, s čimer bomo doživeli določeno (ne)ugodje. Ortoreksija je tako v resnici fobija pred določenimi vrstami hrane."

Ko kakovost hrane vpliva na količino zaužite hrane, se to lahko stopnjuje do te mere, da ortoreksik na koncu konča pri eni sami vrsti hrane. In če gre pri anoreksiji in bulimiji za zelo prikrito obliko motnje hranjenja, saj želijo ti ljudje pred drugimi skriti, da se odrekajo hrani, pa pri ortoreksiji posamezniki želijo prehranjevalne navade, ki so po njihovem prepričanju najboljše, prenesti na svoje sorodnike in prijatelje. To vedenje gotovo ni več zdravo, pravi Sanja Rozman. "Imamo primer moškega, ki je nekaj let jedel samo jabolka in pri tem 'teroriziral' svoje družinske člane. Za hrano, ki jo je pripravljala žena, je dejal, da je strupena in da bodo od tega vsi zboleli. Čustveno je izsiljeval svoje otroke in partnerico, naj se mu pridružijo."

Kdaj bo bolezen priznana?
Na Enoto za motnje hranjenja Psihiatrične klinike v Ljubljani so leta 2013 sprejeli šest ljudi z ortoreksijo, lani pet, dve pa še čakata na sprejem. Kljub diagnozi pa bolezen uradno še ni priznana, doda Sanja Rozman. "Priznanje v medicini je velika reč, za to potrebujejo kar nekaj let ali celo desetletja. Motnje hranjenja na primer ne spadajo niti med odvisnosti, čeprav imajo kar nekaj skupnih značilnosti. Strokovnjaki se med seboj prepirajo, dogovarjajo in usklajujejo, potem se odločijo za kompromis, ki ima tudi politični predznak, saj se tu prepletajo razni interesi. Zdrava prehrana je pač dober potrošniški izdelek."

Je prehrambni lobi močan? "Prehrambni lobi vsekakor najbolje služi, če iz litra mleka najprej pobere vse tisto, kar je v njem koristnega, iz tega naredi dodatne izdelke, razglasi tisto mleko za zdravo, ker ničesar ne vsebuje, potem pa doda še vitamine in podobno. Bolj kot ga predelajo, dražje ga lahko prodajo. Če pa ga prodaš z geslom Mleko je zdravje, mleko je ljubezen in modro življenje, potem ga lahko prodaš še dražje."

Ko se endorfinske rezerve v našem telesu izpraznijo, je zdrs v slabo počutje še hujši in še bolj izrazit. Ker z napredovanjem bolezni človek z ortoreksijo, ta večinoma prizadene ženske, vse manj hrane razume kot idealne za zaužitje, temu sledijo različne posledice, ki vplivajo na fizično podobo človeka. Doktorica Karin Sernec jih našteje kar nekaj: "S krepitvijo neustreznega prehranjevanja in nadzora nad svojim življenjem lahko pride do primanjkljaja vseh hranil, do hormonskih motenj, osteoporoze, na neki način so lahko oškodovani vsi organi." Psihološke posledice pa so dolgoročno lahko še hujše: "Dodaten padec samopodobe in samozavesti, huda depresivna motnja, ki otežuje zdravljenje, panični napadi, tesnoba, občutek, da je življenje splavalo mimo tebe in nanj nimaš več vpliva, in tega se ti ljudje najbolj bojijo. Vzporedno pa se pojavijo še težave v medosebnih odnosih," konča.

Večni boj?
Za spreminjanje tega vedenjskega vzorca, znanega pod imenom ortoreksija, je treba precej terapevtskega vložka. Zdravljenje je naporno, lahko tudi dolgotrajno, pogosto je uspešno. A vseeno se pojavi vprašanje, ali ne gre pri ozdravljenem ortoreksiku za nenehni boj, da ne bi prestopil meje med normalnim prehranjevanjem in motnjo hranjenja. "Pri zasvojenosti se v možganih naredijo bližnjice. Možgani se tako reorganizirajo, da določeno vedenje postane samodejno. Ko plešemo, ne razmišljamo, kaj počnejo naše roke in noge. V tem kontekstu lahko razumemo, da definicija zasvojenosti pomeni, da ti tega nočeš delati, a hkrati to počneš in se ne moreš ustaviti. V možganih se tako ustvari avtomatika. Po 10.000- ali večkratnem ponavljanju nečesa si naši možgani določene stvari trajno zapomnijo. Zato se zasvojenec od česar koli nikoli več ne more rekreativno šaliti s temi stvarmi," razloži Rozmanova.

Ko človek navidezno vzpostavi nadzor nad sabo, bo nasmeh kar nekaj časa krasil njegov obraz. A dokler skozi telo izraža svoje psihične težave in ne prepozna, da gre za stisko, ki jo poskuša rešiti s telesnimi spremembami, lahko dolgoročno boljše počutje odpišemo. Šele ko posameznik neha doživljati svet kot grožnjo z vsemi temi strupenimi vsebinami, ki naj bi jih ponujala hrana, ko postane čustveno stabilnejši in spozna, kaj je resnična težava, kaj pa samo njegova predstava, da mu določena živila škodijo, šele tedaj lahko ortoreksija odide iz naše glave.

Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija