Sejem, ki ga je organiziral portal Moje delo in na katerem so se predstavljali slovenski delodajalci, je v manjšo konferenčno dvorano že ob odprtju pritegnil večje število državljanov BiH-a, ki so napolnili konferenčno dvorano Jelena v Banjaluki.

Tako so pred posameznimi razstavnimi prostori, kjer so se predstavljali slovenski delodajalci, nastajale daljše čakalne vrste za izpolnitev kontaktnega obrazca, s katerim so obiskovalci morebitnemu novemu delodajalcu pustili svoje podatke in odšli z upanjem, da bodo dočakali klic nove karierne priložnosti iz Slovenije. Večinoma so se že prej pozanimali o razstavljavcih, med katerimi so bila znana imena, kot so Spar, Hidria, Pošta Slovenije, Terme Krka, Thermana Laško, Odelo, Adecco in drugi.

Dva mlajša moška, ki sta se na sejem pripeljala iz 100 kilometrov oddaljenega kraja, mi pojasnita, da gneča ni nič nepričakovanega, saj se je dogodek dalj časa oglaševal po večini spletnih portalov, ki jih redno obiskujeta. Kljub temu je mlajši fant po obisku kazal manj optimizma: "Pri dveh podjetjih sem pustil svoje podatke, zdaj pa bomo videli, kaj bo," pripoveduje, a velikih pričakovanj nima. Fant se je zanimal za delo varilca, ki ga že opravlja v Banjaluki: "... ampak zahtevajo tudi tako izobrazbo, jaz pa je nimam, čeprav že dve leti opravljam ta poklic."

Mislil sem, da so plače pri vas višje ...
Njegov kolega ga ob tem prekine: "Pri nas je zelo neobičajno, da delaš v poklicu, za katerega si se izobraževal. Vsi delamo, ampak delamo čisto vse. Jaz sem po poklicu električar, pa sem delal kot natakar, prodajalec, gradbeni delavec, zdaj pa sem poklicni voznik." Oba si želita dela v Sloveniji, saj v svoji državi ne vidita boljše prihodnosti. "Plača pri nas je okoli 250 ali 300 evrov. To zadošča zgolj za preživetje, ni pa to neko dostojno življenje."

Poleg prepreke z izobrazbo in izkušnjami je njun optimizem načela tudi ponujena plača. "Mislil sem, da so pri vas plače višje, tu pa ponujajo 750, 800 evrov, če to vključuje tudi nastanitev, je dobro, a če si jo moraš priskrbeti sam, potem pa to ni več tako dobro. Vem, kakšne so cene pri vas. Imam prijatelja, ki dela v Sloveniji …" pripoveduje. Vprašam ga, ali je seznanjen tudi s kakšno slabo izkušnjo delavca iz Slovenije. "Slišal sem za primere, da nekdo ni dobil plače, ampak tega smo mi tu navajeni. Tudi pri nas je vprašanje, ali boš po koncu meseca sploh kaj dobil, tako da se tega ne bojim. Imamo bogate izkušnje s tem," se nasmehne in doda, "kar koli slabega je tam, je vseeno gotovo bolje kot to, kar imamo tu."

Življenjepisi v škatlah
Drugi fant pogovor takoj preusmeri na svoje prijatelje in znance, ki imajo s Slovenijo pozitivne izkušnje. "Naš prijatelj dela že nekaj let v Sloveniji. Ima več kot 1000 evrov plače in pravi, da bo tam ostal. Kljub vsemu ste vi EU." Oba mi razložita, da se je iz njunega domačega mesta, ki ima sicer okoli 25 tisoč prebivalcev, v zadnjih petih letih več kot 5.000 izselilo, večinoma v Slovenijo, in nihče se ni vrnil. Fant ni edini, saj je tako rekoč vsak moj sogovornik postregel s podobno zgodbo o "uspehu v Sloveniji" kot protiutež morebitnim negativnim izkušnjam.

Sejem zaposlovanja je pritegnil tako mlade kot tudi starejše različnih poklicev, nekateri med njimi so na sejem prišli oboroženi tudi z že pripravljenimi CV-ji in kopijami potrdil o izobrazbi, ki so jih pustili pri želenih delodajalcih. Nekateri so imeli za to že pripravljene kartonske škatle, v katerih so zbirali življenjepise iskalcev zaposlitve, medtem ko so predstavniki podjetij odgovarjali na vprašanja čakajočih v vrstah.

"Institucije zahtevajo izobrazbo"
V nekem trenutku se tudi sam preizkusim v vlogi iskalca zaposlitve. Na prvi stojnici tako izvem, da moram imeti ustrezno izobrazbo z gostinskega področja, saj "drugače institucije ne dajo delovnega dovoljenja, če nima kandidat ustrezne izobrazbe. Mi smo jih poskušali prepričati, da bi se dovoljenje izdalo tudi za drugo izobrazbo, ampak institucije ostajajo pri tem neomajne." Zakonodaja namreč določa, da je izdaja dovoljenja mogoča le za poklice, ki so na seznamu deficitarnih poklicev. Na drugi stojnici pa izvem, da bom delal šest dni na teden, večinoma v popoldanskih urah, ponujena pa mi je tudi pomoč pri iskanju nastanitve.

Medtem ko so bili tisti obiskovalci, ki so prišli iz oddaljenih krajev, že odločeni, da bodo delali v Sloveniji, pa je sejem obiskalo tudi več radovednežev, ki se še odločajo, ali bi poskusili srečo v tujini. "Jaz sicer tu delam, ampak zdaj je moja hči že v puberteti, pa razmišljam, da bi poskusil delati tudi v Sloveniji. Zdaj razmišljam, da bi delal v Sloveniji in si tako izboljšal obete za pokojnino, drugače bom imel manj kot 200 evrov pokojnine," pripoveduje starejši poklicni voznik, ki je na sejem prišel pospremit svojega prijatelja. Prijatelj je precej bolj navdušen. "Našel sem dve podjetji, ki potrebujeta moj poklic. Plača je 900 evrov," pripoveduje z nasmehom, a se mu obraz hitro zresni, ko ga vprašam, ali je to bruto ali neto. "Uh. Tega pa nisem vprašal. Menda je neto. Konec koncev kaj pa je 900 bruto, to je pri vas minimalna plača kajne?" me nekoliko zaskrbljen vpraša.

Sanje o skupnem življenju v EU-ju
Starejša gospa se je prav tako optimistično vrnila iz sejma, čeprav je bila nekoliko razočarana, da je manj ponudbe zanjo, "večinoma iščejo neke tehnične poklice," zmajuje z glavo, medtem ko se njena prijateljica pošali, da je upala, da bodo iskali kakšne hostese. Gospa v zgodnjih petdesetih razmišlja o odhodu v Slovenijo, kjer že šest let dela njen mož. "Vedno sva bila skupaj, zdaj pa naju je življenjska situacija pripeljala v ločeno življenje. Težko je ostati sam. Tu sem brezposelna, ampak predvsem si želim, da bi bila spet skupaj, pa da bi zaslužila, da lahko pomagava hčerki, ki je mama samohranilka," pripoveduje in doda, da si tudi hči želi poiskati prihodnost v Sloveniji. "Je medicinska sestra in tu zasluži manj kot 300 evrov na mesec. V Sloveniji bi bilo to precej bolje, ampak danes tu ni nobenih zdravstvenih ustanov."

Sicer pa gospa ni edina, ki si v Slovenijo želi zaradi bližine partnerja. Tako spoznam tudi mlajše dekle, ki je sicer že odločeno, da bo kmalu prišla v Slovenijo, kjer že dela njen partner. "On mi bo uredil službo v svojem podjetju. Jaz zdaj tukaj še končujem šolo, obenem pa opravljam tudi tečaj slovenskega jezika, ko bo priložnost, pa se bom pridružila partnerju," pripoveduje in doda, da sta se že pozanimala tudi glede kreditne možnosti, saj razmišljata o nakupu stanovanja. "Ampak to je pri vas zelo drago, tako da bova morala na začetku biti v najemu."

Brez zvez v politiki obsojen na "zasebnike"
Moja tretja sogovornica, gospa v zrelih letih, pa o selitvi razmišlja zato, da bi pomagala svojemu sinu, ki se izobražuje v Sloveniji. "Upam, da mu bo uspelo najti prihodnost v EU-ju. Tu pri nas smo že siti negativnosti in praznih obljub politike. Naši politiki ustvarjajo tako brezupno ozračje, da minejo upi na boljšo prihodnost," mi pove, preden me začne spraševati o zaposlitvenih možnostih za svojega sina v Sloveniji. Njen soprog pa o selitvi ne razmišlja, saj ima s Slovenijo že nekaj izkušenj in tudi govori slovensko. "Tu imam zdaj službo, kjer zaslužim 600 evrov in dvomim, da bi lahko v Sloveniji zaslužil bistveno več."

Sicer pa gospa ni edina, ki za položaj v BiH-u krivi politiko. "Pri nas si lahko prepuščen na milost in nemilost zasebnikom, kjer so plače slabe. Zato si vsi želijo zaposlitve v državnih ustanovah, te službe pa so rezervirane za člane vladajoče politične stranke in njihove prijatelje. Imam prijatelja, ki je diplomiral iz politologije, pa sva se potem srečala, ko je delal izpit za voznika tovornjaka. Nikjer ni našel službe, ker ni v pravi stranki," pripoveduje mlajši voznik. Medtem tolaži vidno razočaranega prijatelja, prav tako voznika, čigar pričakovanja o Sloveniji so bila vendarle prevelika. "Katastrofalne plače ponujajo," je nejevoljen po obisku dveh stojnic. Zaradi majhnih otrok si je želel službe, ki bi mu omogočala, da se ob koncih tedna vrne v Banjaluko, a je izvedel, da bo večina sobot delovnih. Vprašam ga, kakšna plača bi ga prepričala o selitvi, pa mi odgovori, da 2000 evrov. "Moral bi zapustiti majhne otroke, in to bi storil le, če bi se to res poznalo v denarnici."

Ko pričakovanja trčijo ob realnost
Fant ni edini, čigar pričakovanja so bila diametralno nasprotna od ponujenega na sejmu. "Mene sploh ni poslušala, ko sem spraševal o delovnih razmerah" je nejevoljen mlad fant po obisku stojnice, kjer je prejel le možnost oddaje osebnih podatkov za stike. Njegov prijatelj je bil še bolj nejevoljen. "Bil sem pri tistem podjetju v vogalu, pa so mi razložili, da so poleg Slovenije prisotni tudi v manjšem mestu v BiH, kjer bi lahko dobil delo za 240 evrov na mesec, jaz pa že zdaj delam za več kot 300 evrov na mesec. Ne vem, kaj mislijo s tako plačo. Vseeno nismo mi Kambodža."

Tretji fant se je prepoznal le v ponudbi agencije za posredovanje delavcev. "Ni mi to najbolj všeč. Najraje bi se dogovoril neposredno z delodajalcem. Če so vmes posredniki, se to gotovo pozna na plači, saj si mora vsak vzeti nekaj."

Tveganje, ki je vredno sanj o EU-ju
Vsi fantje se zavedajo tudi morebitnih pasti zaposlovanja v Sloveniji in poznajo tudi primere delavcev, ki so se v prvem letu, ko morajo biti zaposleni pri istem delodajalcu, znašli v situaciji, da jim ta ni izplačal plače. "Potem se moraš pa odločiti, ali boš do konca enega leta vztrajal. Treba je upoštevati tudi to tveganje. Potrpiš, potem pa imaš dovoljenje in greš lahko tudi v Nemčijo," pripoveduje, preden, tako kot marsikdo drug, navede tudi primere prijateljev, ki jim je v Sloveniji uspelo. "Je pa prednost tega sejma, da so tu večja podjetja. Tu se menda ne more zgoditi, da ostaneš brez plače?" me povpraša.

Ob koncu sejma je tudi gneča znatno manjša, tako da so si lahko premor vzeli tudi predstavniki delodajalcev na sejmu in izkoristili priložnost za pogovor o vtisih s sejma. Med pogovori je bilo mogoče razbrati željo po večjem prostoru, saj so nekatere stojnice zaradi razporeditve pritegnile bistveno manj ljudi kot najbolj izpostavljene. Ni pa bilo mogoče preslišati pogovora dveh predstavnikov enega izmed razstavljenih podjetij, ki sta negodovala nad nedavnimi dodatnimi obremenitvami v podjetju, ki pa se na plači ne poznajo, preden je eden izmed njiju parafraziral nedavno internetno senzacijo: "Potem pa se sprašujejo, kako naj zmanjšamo fluktuacijo zaposlenih? Dvigni plačo p… ti m…"