Karitas je velik del zalog iz svojih skladišč namenila pomoči beguncem, ki jim je po njegovem mnenju nujno pomagati. Skrbijo pa ga predvsem migranti, ki jih Evropa v takšnem številu po njegovem mnenju ne more sprejeti, je za Tarčo povedal novomeški škof Andrej Glavan.

V javnosti je vtis, da slovenski vrh RKC-ja molči. Marsikdo opozarja, da slovenski cerkveni vrh - kot ena ključnih moralnih avtoritet v državi - ni zavzel jasnega in odločnega stališča do beguncev in napetosti, ki smo jim priča. Se strinjate s temi opozorili, da ste premalo glasni?

No, jaz se s tem ne strinjam. Ni pa nujno, da bi se morali vsak teden ali pa vsak mesec oglašati z neko posebno izjavo. Cerkev je dala izjavo prek svoje Komisije za pravičnost in mir, ki ji predseduje ljubljanski nadškof. Izdala jo je pod naslovom Poskrbimo za vse brate in sestre in k skrbi za begunce pozvala prek Karitasa. In res, Karitas je bila prva, ki je poskrbela, in z vseh strani so dobivali pravzaprav pohvale, da so se angažirali in res angažirali tudi v tem, da so praktično izpraznili vse zaloge, celo na račun oskrbe domačih, ki so bili potrebni pomoči.

Da molči, sem rekel, to ni čisto res. Tudi jaz sem obiskal Dobovo enkrat, potem tudi zdaj smo obisk državnega tajnika Pietra Parolina izkoristili za to, za pogovore in tudi za obisk v Dobovi. Čeprav nismo imeli sreče, da bi se srečali z begunci, ker so tisti, ki so odgovorni za varnost, presodili, da je bolje, da jih ni.

Papež javno odločno poziva k pomoči beguncem, nekateri duhovniki na lokalni ravni v Sloveniji tudi. Eden izmed škofov ob tem svari pred naivnostjo pri pomoči migrantom. Ima cerkev enotno stališče? Je tudi notranje razdeljena?

Cerkev na Slovenskem ima v glavnem enotno stališče. V ponedeljek smo bili zadnjikrat škofje skupaj na škofovski konferenci. Smo se dotaknili tudi tega vprašanja in bistvenih razlik ni. Omenjate pa izjavo enega izmed naših škofov, ki je opozoril na naivnost. In res, precej naivnosti je bilo na evropski ravni in tudi pri nas. Pri nas, če omenim samo en primer: ko je Madžarska postavljala ograje, smo se jim smejali, jih obsojali, čez dva, tri mesece smo pa sami začeli graditi, ker smo videli, da drugače ne bo šlo. Prav tako je Nemčija začela zapirati vrata, čeprav jih je prej vabila. Vse to - lahko bi rekli - je neka naivna evropska politika, ki ni ločila med begunci in migranti. Papež stalno poudarja, da smo kristjani dolžni v skladu z evangelijem poskrbeti za pomoči potrebne, zlasti za begunce. Čisto nekaj drugega - in na to je opozoril tudi škof Štumf -pa so migranti, ki izkoriščajo begunsko krizo, in popolnoma jasno je, da za vse migrante iz Azije, Bližnjega vzhoda in Afrike Evropa ne bo mogla poskrbeti.

Kako vi gledate na čas? Kako prelomen je za evropsko kulturo? Vas je strah prihodnosti?

No, kristjani moramo biti vedno optimisti. Še večji optimist sem, odkar sta se papež Frančišek in ruski patriarh Ciril srečala, se o tem pogovarjala in rekla, da mora Evropa nujno poskrbeti za mir na Bližnjem vzhodu, ustaviti tok beguncev in da moramo delati za mir in da je treba prekiniti in ustaviti tudi preganjanje kristjanov, ki bežijo z Bližnjega vzhoda. S tem se strinjajo tudi vsi verski katoliški krščanski voditelji z Bližnjega vzhoda. In ko sta se zavzela, da Evropa mora ohraniti krščanske korenine in krščansko podobo, ker sicer, če bo izgubila te korenine, je tudi ne bo.

Ozračje je napeto, v soboto sta trčila sredi Ljubljane dva tabora. Veliko nestrpnosti, sovražnih besed, nevarnih ideologij. Ali politika strahov ne zmanjšuje dovolj učinkovito?

Po mojem mnenju je premalo dialoga, ker je potreben stalni dialog politike in družbe, vlade s civilno družbo in krajevnimi skupnostmi. Sem se prav nelagodno počutil, ko sem gledal te demonstracije, na katerih so sodelovali tudi nekateri zakrinkani ljudje s sovražnimi gesli in vzkliki. To gotovo ni način reševanja. Je pa treba seveda opozarjati na trezno, zadržano, racionalno in stvarno politiko oziroma reševanje teh ljudi. Strah, ki se pojavlja v delu javnosti, je po eni strani upravičen zaradi tega, kar že pol leta poslušamo o raznih incidentih, da ne govorim o Parizu ali pa Kölnu, pa tudi drugih incidentih, med drugim se je tudi v Ljubljani to zgodilo. Tako da - zlasti pa - ko so se zaprla vrata v Avstrijo oz. Nemčijo in ko so začeli pošiljati ljudi nazaj, so se ljudje spraševali, ali niso to tisti, torej med migranti, ki nimajo najboljših namenov in jih Evropa ne sprejme, pa jih bomo morali morda sprejeti mi. In zaradi premajhne obveščenosti so ljudje izražali nejevoljo in strah.

Kakšno je vaše sporočilo Cerkve ljudem v teh razgretih trenutkih?

Delajmo za mir, za razumevanje, bodimo strpni, pomagajmo, kolikor je v naši moči, ljudem, ki so resnični potrebi, to je beguncem. Ne bojmo se zlasti tistih, ki so najbolj nemočni. Izpostavljeno je vprašanje otrok, da se nihče, nobena politična opcija in tudi pravzaprav nobena krajevna skupnost, ne bi smela bati otrok, ki so potrebni pomoči, zlasti če so brez staršev in so trenutno poiskali zatočišče in dom pri nas.

Obvestilo uredništva:

Zaradi številnih komentarjev in zagotavljanja čim višjih standardov razprave pod članki o begunski krizi smo se odločili, da komentiranje na portalu rtvslo.si omogočimo pod eno novico. Ne gre za cenzuro ali blokado, temveč za vzdrževanje ravni komunikacije na portalu javne RTV, ki je zavezana k takšnim merilom. Svoje mnenje o dogajanju z begunsko krizo lahko ob spoštovanju forumskih pravil MMC RTV SLO izrazite v komentarjih tukaj.