Koordinator projekta Branko Cestnik je načrt primerjal s priročnikom življenja Cerkve v Sloveniji. Cestnik je dejal, da se potreba po pastoralnem načrtu pojavlja že vse od osamosvojitve, prvi korak v tej smeri pa je bila sinoda, ki je potekala med letoma 1997 in 2002.

Načrt v prvem delu analizira stanje med slovenskimi verniki in v slovenski Cerkvi, na podlagi tega pa nato poda priporočila, v katero smer naj gre njeno delovanje. Cestnik je dejal, da načrt ugotavlja, da obstaja razkorak med pripadnostjo Cerkvi in osebno veroizpovedjo, in dodal: "Ugotovili smo namreč, da osebna vera glede na deklariranje verske pripadnosti peša, zato načrt dela predvsem v smeri krepitve osebne vere."

Duh gospodovalnosti v Cerkvi
Načrt se ukvarja tudi s hierarhijo v Cerkvi. "Ugotovili smo denimo, da je duh gospodovalnosti med duhovniki premočan. Prav tako smo ugotovili, da je duh nas vernikov v enem delu nagnjen k temu, da izključuje drugačnega, kar onemogoča oznanjevanje," je pojasnil Cestnik. Pastoralni načrt se ni mogel izogniti finančnemu škandalu v slovenski Cerkvi. Kot je dejal Cestnik, jih je zanimalo predvsem, kaj je pripeljal do tega in kako se temu v prihodnje izogniti.

Dokument konkretnih navodil, kot pojasnjuje Cestnik, sicer ne daje. Neposredna izvedba je namreč prepuščena škofijam, vendar načrt nekatere stvari priporoča. Obiskovanje verouka naj tako ne bi bil pogoj za prejetje obhajila, ampak bi bila to osebna zrelost zanj. Drugo priporočilo je, naj se več dela s starši, je dejal Cestnik.

Načrt gre zdaj v enoletno branje po župnijah, ki bodo nato na podlagi teh smernic pripravile lastne dokumente. Čez pet ali šest let bodo tudi preverili, v kolikšni meri se načrt izvaja.