Kakšna je bila referendumska kampanja? Kako bo (morebiti) na izid vplival spot z Urško Čepin? Kaj po referendumu? Na MMC-jeva vprašanja sta odgovarjala nekdanji predsednik uprave Dela Danilo Slivnik in Miro Kline s Fakultete za družbene vede.

Kako bi ocenili dosedanji potek referendumske kampanje pred superreferendumskim 5. junijem? Se je ta, razen po tem, da so vlada in stranke pri ljudeh "lobirali" za kar tri zakone, na kakršen koli način razlikovala od drugih kampanj?

Slivnik: Mislim, da ne. Po moje je bila še bolj mirna. Glede na to, da gre za superreferendumski dan, bi pričakoval, da bo kampanja bolj strastna in konfliktna. Mislim, da so vse strani hitro ugotovile, da je okoli referenduma že vse odločeno in tudi zato ni bilo nekih posebnosti, če izvzamemo nekatere bizarnosti. V bistvu je bila ta kampanja dokaj povprečna, nedomiselna in vsebinsko po moje ni spremenila nič.

Kline: Kampanje dejansko ni bilo. Je bilo zgolj veliko različnih poskusov začeti kampanjo. Vedno znova je zadela ob zid nasprotovanja. Potem se je začela znova in znova se je zaletela v novo neodobravanje tistih, ki jih je nagovarjala. Posrečilo se ji je aktivirati javnost, a zaradi nasprotovanja je utrjevala ali morda celo zniževala podporo predlagani pokojninski reformi. Poskušali so z viralnim marketingom in se torpedirali že s prvim poskusom. Poskusili so z mnenji uglednih posameznikov, a so jih pri tem pozabili vprašati za pristanek v kampanji in zato so poželi le njihov upor. Tako so jim ostali zgolj poslušni mediji, ki so posredovali nekaj informacij v prostor, nabit z odklonilnimi čustvi, in zato jih državljani niso sprejemali z odprtimi ušesi.

Predlagatelji zakonov so v kampanji uporabili nekatere drugačne pristope, objavili so spot z Urško Čepin. Je ta poteza primerna? Kako jo ocenjujete?

Kline: Ne, niso objavili spota. To so naredili mediji dan po tem, ko ga je, od vlade najeta agencija, postavila na splet. To je pomembna razlika, ki razkriva vso globino nespretnosti delovanja, izvajanja kampanje. Videl sem izrazito odklonilne odzive državljanov, najprej mladih in nato še starejših, ter hitro ugotovil, da gredo stvari v povsem drugo smer, kot je bilo načrtovano. Številni strokovnjaki iz oglaševalskih agencij so to opravičevali in cehovsko zagovarjali potezo kot kreativni dosežek drznega političnega komuniciranja. Še malo, pa bi si za vzor vzeli tisti ameriški oglas, v katerem nosilec akcije svoje nasprotnike preprosto razstreli.

Slivnik: To je popolnoma nerazumno in totalno nepremišljeno in je samo odraz vladne ter koalicijske nemoči. Torej ko vsebinsko ne veš več, kaj boš naredil, in se zavedaš, da si vse izgubil, se zatečeš k takšnim bizarnostim. Govorimo o spotu z Urško Čepin in kontracepcijskimi tabletkami. Toda gre še za več: če vlada sprejema take zakone, ki jim vsi nasprotujejo, potem je jasno, da nima nobenih pravih idej in da sploh ne ve, kaj hoče. Skratka, za zapolnitev proračuna poskuša strgati drobtinice in se politično upirati na bilke. To pa je pot v popolno stagnacijo in dokaz, da vlada trenutno nima izoblikovane nobene prave gospodarske politike. In ker nimamo take sreče, da bi gospodarsko rast uvozili, tako kot smo pred tremi leti uvozili recesijo, smo pred velikimi težavami. V naslednjih mesecih se bo pokazalo, da ta vlada zaradi zgrešene ideološke platforme, na kateri temelji, nikakor ni sposobna Slovenije popeljati iz krize.

Se strinjate s trditvijo, da bo junijska superreferendumska nedelja ključen dan za nadaljnji obstoj vladajoče koalicije?

Slivnik: Vlada seveda ne bo odstopila, bo pa prišlo vsaj do začetka sprememb znotraj levega trojčka in koalicije. V bistvu bomo izgubili trojček in začela se bo reorganizacija levice, kar je nujno, da bo po naslednjih volitvah lahko nastala neka mešana vlada, ki se bo lotila nakopičenih problemov.

Superreferendumska nedelja torej ne bo ključen dan, se bodo pa kljub temu dan pozneje začele spreminjati stvari. Tukaj je namreč koalicija nastavila sama sebi past. Najbolj tvegano je odigral 'veliki strateg' Gregor Golobič, ko je napovedal odstop. Zdaj mora odstopiti. Pri tem je bila veliko spretnejša Katarina Kresal, ki si je uredila teden pred referendumi kongres, na katerem je dobila podporo in nov mandat in ji zdaj ni treba v vrsto po zaupnico.

Načrt nekaterih levih krogov je bil, da če padejo vsi ti zakoni, bodo stranke zahtevale odstop trojčka in zlasti premierja Boruta Pahorja. Zdaj se to v tej kompaktni obliki ne more več zgoditi. Golobič mora odstopiti, on nima druge izbire. Toda Pahor si je najbrž že premislil in sploh nima namena odstopiti, Kresalovi pa tega niti ni treba storiti. Ona je svoje že opravila in bo zdaj v bistvu lahko pomagala Pahorju. Torej lastnega napovedanega poziva k odstopu trojčka ne more več biti.

Kline: Vsekakor je, na osnovi dosedanjih rezultatov raziskav, mogoče napovedati, da bo reforma, žal, padla na glasovanju. Žal, pravim zato, ker se dobro zavedam, kako potrebna, celo nujna je. Po drugi strani pa je res, da koalicije že dolgo ni, če je, dejansko, sploh kdaj bila. Danes se namreč zdi, da so v koaliciji vsi, razen Pahorja in njegove SD, sedeli s figo v žepu. Konfliktnost je že sedaj očitna, če upoštevamo, da v vladi sedita dva ministra, ki sta iz kvote stranke, ki je že izstopila iz koalicije. Torej unikum, s katerim se ne kaže hvaliti kot s presežkom politične modrosti.

Volitve so nedvomno precej verjetne. Toda te ne prinašajo kakšne velike, radikalne rešitve. So bolj ali manj nadaljevanje iste agonije, z drugačno koalicijo, brez prisotnosti premišljene ideje o skupni rešitvi vseh strank ali državljanov. Novi koaliciji pa lahko prisluhnejo samo državljani Slovenije, ki so se pripravljeni odreči in stopiti dva tri majhne korake nazaj, da bodo čez nekaj let naredili velikega naprej.

Vladajoči koaliciji se vse pogosteje očita, da "izgublja stik z realnostjo". To drži, ali je vendarle, tako kot zatrjuje premier Pahor, Slovenija na pravi poti?

Kline: Ta vlada nikoli ni imela stika z realnostjo. Vedno je videla zgolj sebe in svoje podpornike. Predvsem pa ni imela nobene vizije, kaj bo naredila iz Slovenije v svojem mandatu. Nima nobenega jasnega cilja. A to je bolezen, ki se vleče že vse od dni, ko je naredila svojo državo, vstopila v NATO, EU. Od takrat ni več velikih tem, ki bi bile skupne vsem strankam in vsem državljanom. Takšna Slovenija ne more biti na pravi poti ali pa so vse poti prave.

Kako ocenjujete retoriko predsednika vlade, ki še naprej zatrjuje, da vlada ni v krizi in da je ponosen, ker vodi reformno vlado?

Slivnik: Za Pahorja je treba reči, da absolutno ni kos premierski funkciji. On je čisto prijeten fant. Lahko je dober in všečen politik, vendar ne premier. Ta funkcija daleč presega njegove sposobnosti, znanje in operativne zmožnosti. Tudi njegov pogled na svet je problem. Pri operativnih nesposobnostih si še lahko dobiš sodelavce in svetovalce ter gre. Glede znanja si prav tako lahko pomagaš s pomočniki in se priučiš. Ampak sam moraš najprej vedeti, kakšna je tvoja glavna naloga in kaj se okoli tebe dogaja, on pa tega vpogleda nima. On je popolnoma odlepljen od stvarnosti in se upira na bilke ter drobtinice.

Ali v slovenski politiki obstaja alternativa, ki bi si lahko pridobila zaupanje ljudi in ki bi lahko izpeljala kakšen večji projekt?

Kline: V sedanji situaciji je edina alternativa v sodelovanju vseh. Samo skupaj lahko izvedemo potreben preobrat na bolje. Vsi, brez izjeme, se moramo odreči delu pridobljenih privilegijev. Brez tega ni prihodnosti.

Kako bi se po vašem v tem mandatu, ki ga je zaznamoval boj z gospodarsko krizo, odrezala vlada Janeza Janše?

Slivnik: Na vsak način bi bila boljša. Ne rečem, da pri nekaterih vprašanjih tudi Janši niso blizu korporativne zakonitosti, saj je tudi on marsikdaj privrženec miselnosti o absolutni moči države. Ampak njegova vlada bi bila vseeno desetkrat bolj operativna. V tem je Janša stokrat boljši od Pahorja. Seveda bi imela njegova vlada še večje težave s socialnimi partnerji, ker bi bili iz nasprotnega političnega pola, ampak kljub vsemu bi prišla do neke bolj eksplicitne ideje, kako se rešiti iz krize, in njeni ukrepi bi bili veliko bolj konsistentni.