Nekateri se na pokopališče odpravijo iz navade, drugi iz želje po stiku s pokojniki, tretji pa obisk grobov ob dnevu spomina na mrtve občutijo kot obvezo, ki jo je v tem času treba izpolniti. Ne glede na to, zakaj se ljudje 1. novembra odpravijo na grobove, gneča na pokopališčih vsako leto znova kaže na to, da gre še vedno za enega od najpomembnejših dni v slovenski kulturi, ki mu v Sloveniji dajemo večjo težo kot v večini drugih držav.

"Gre za preplet družinske, verske in ideološke komponente," o glavnih vzrokih za to, da ima 1. november v Sloveniji takšno veljavo, pojasnjuje vodja katedre za etnologijo Slovencev na ljubljanski Filozofski fakulteti Mateja Habinc. Izvorno krščanski praznik vseh svetih se je namreč s preusmeritvijo na spomin na padle narodne heroje kot republiški praznik v Sloveniji ohranil tudi v času Jugoslavije, po letu 1991 pa ga je dokončno kanonizirala odločitev, da bo kot državni praznik in dela prost dan ohranjen tudi v samostojni državi.

Pogosto se na pokopališčih ob dnevu spomina na mrtve zbere celotna družina, najožji svojci pa grobove navadno uredijo že nekaj dni pred tem. Slovenska pokopališča tako zaznamuje predvsem izredna urejenost v primerjavi s številnimi drugimi državami, kjer pokopališča dajejo mnogo bolj utilitaren videz, pa je pri nas jasno razvidna tudi osebna oz. družinska nota pri okraševanju grobov.

Več o zgodovini dneva spomina na mrtve, družbeni funkciji pokopališč, okraševanju grobov in množičnem prižiganju sveč lahko preberete v spodnjem intervjuju z antropologinjo in kulturno antropologinjo Matejo Habinc, ki je o tudi tej tematiki pisala v svoji knjigi Gresta v nedeljo popoldne na pokopališče?.

V Sloveniji je obisk pokopališč v času okoli 1. novembra resnično velik. Marsikdo se na grobove odpravi že dan ali dva prej, saj je na praznik gneča ponekod neizmerna. Ali grobove ob tem prazniku tudi v drugih državah obiskujejo tako množično in kdaj se je ta običaj začel pri nas?

Množično obiskovanje grobov na 1. november je pri nas prisotno že dolgo. Že pred več kot 100 leti so se namreč v meščanskih krogih pojavljale kritike, češ da ljudje grobove obiskujejo in urejajo samo 1. novembra, sicer pa to storijo redko. Od takrat se to ni veliko spreminjalo, obiskovanje grobov se je morda zaradi jesenskih šolskih počitnic in praznika reformacije zgolj razporedilo na več dni. Podobno množično obiskovanje grobov je prisotno še denimo v severnem delu Hrvaške, v večini drugih evropskih držav pa 1. november nima takšne teže kot pri nas.

Glavni razlog za to je sicer po mojem mnenju zelo pragmatičen. Že v času Jugoslavije je bil v slovenskem prostoru, sprva še kot cerkveni praznik vseh svetih, to dela prost dan, pozneje pa je bil to republiški praznik spomina na mrtve, ki ga v drugih republikah niso imeli. Ta praznik, ki je bil preimenovan v dan spomina na mrtve, smo v Sloveniji ohranili tudi ob osamosvojitvi in ga ustoličili kot državni praznik in dela prost dan. Poleg tega smo mu dodali še 31. oktober, ko praznujemo dan reformacije, vse skupaj pa sovpada z jesenskimi šolskimi počitnicami. Če 1. november ne bi bil dela prost dan, bi bila situacija zelo drugačna – ljudje takrat gotovo ne bi tako množično odhajali na pokopališča.

Vlogo pri ohranitvi praznika oz. ritualnih praks, ki so z njim povezani, ima poleg tega gotovo tudi družbena regulacija. Podobno je tudi pri drugih podobnih priložnostih, recimo pri pustu ali za veliko noč, ko ljudje na vprašanje zakaj nekaj počnejo pogosto odgovorijo, da se to pri nas tako pač dela. Z odgovorom "tako pač je" gre v bistvu za priznavanje družbene regulative, ki ima svojo moč. Pogosto si ne želimo na pokopališče ravno 1. novembra, ampak ker to vsi naredijo, ker se takrat to pač dela, gremo tudi sami. To se povezuje tudi s tem, da gre pravzaprav tudi za praznik živih. Ne gre samo za poklon mrtvim, za urejanje grobov in tako dalje, ampak tudi za srečevanje družine, utrjevanje vezi, pravzaprav za utrjevanje mesta posameznika v skupnosti.

Nekje sem prebral vašo izjavo, da utrip določenega kraja, ki ga ne poznamo, najlažje začutimo z obiskom cerkve, tržnice in pokopališča. Kakšen utrip dajejo slovenska pokopališča?

Rekla bi, da v primerjavi s številnimi drugimi okolji pri nas na pokopališčih vlada velika disciplina. Zelo pomembni sta ustrezno vedenje na pokopališču in ohranjanje te meje, kaj je ustrezno in kaj ekscesno – kako se vesti, kje lahko hodimo, pa čeprav ta pravila niso vedno jasna in zapisana. Pri tem je sicer treba priznati, da obstajajo tudi neke vrsta dvojna merila – na pokopališču morda vlada tišina, takoj za zidovi večjih pokopališč pa so okoli 1. novembra stojnice, kjer se zadnja leta poleg sveč in rož prodajajo tudi že čevapčiči, kostanj, sladkorna pena, kar vsako leto spremlja tudi zgražanje nad takšnim dogajanjem.

Sicer pa je na naših pokopališčih predvsem velik poudarek na zunanji urejenosti, zelo veliko je krašenja z vidika cvetja, sveč in drugega okrasja. Tega se lotevamo na podoben način kot urejanja svojih vrtov, počitniških hiš, okolice hiše, pavšalov okoli počitniških prikolic. Skratka gre za materialni vidik, pri čemer je ključen prostor – kako je videti na zunaj, kako je urejen. Veliko je tudi pozornosti na nagrobnikih, kakšen slog izberemo, kamen, obliko ...

Omenili ste stojnice, na katerih lahko obiskovalci pokopališč kupijo tudi hrano in pijačo. Danes se morda zdi takšen preplet pokopališča in tržnice nenavaden, marsikoga tudi zbode, a to so bili skozi zgodovino pravzaprav pogosto odprti kraji druženja in trgovanja. Kako sta se skozi zgodovino spreminjala pokopališki prostor in tudi njegova družbena funkcija?

Da, pokopališča so bila živahna vse do novega veka. Prostor okoli cerkve, kjer so bila tudi pokopališča, je bil prostor razmetanih kosti, trgovanja, pogosto tudi prostor drugačnega običajnega prava. Na neki način je šlo za sobivanje živih in mrtvih. Spremembe so se zgodile skozi privzgajanje tega, čemur bi danes rekli pietetni odnos, distanca do umrlih. Korenite spremembe so se zgodile v času vladanja Marije Terezije in Jožefa II., ampak v osnovi je šlo za razsvetljensko idejo umika pokopališč iz mestnih središč na obrobja čisto zaradi higiensko-komunalnih razlogov, ta proces pa je spremljalo privzgajanje pietete.

Trend glede preoblikovanja prostora, ki ga pri nas zaznavam v zadnjem času, pa je predvsem v tem, da ima danes skoraj vsako vaško pokopališče tudi prostor, namenjen raztrosu pepela pokojnikov. Ne gre za trend, ki bi bil povezan s tem, da bi primanjkovalo prostora, navsezadnje tudi prostori za raztros navadno niso tako majhni. Ampak kar je zanimivo, je to, da se na teh prostorih spreminjajo prakse denimo prižiganja sveč in polaganja cvetja, ker niso individualizirane. Na teh prostorih pokojnik nima posamezne grobne parcele, kjer se vidi, ali jo je kdo počistil, ali je kdo prinesel rože, ampak je v bistvu to neko skupinsko dejanje. Sicer je tam sveč in rož enkrat več, drugič manj, ampak nisi pa izpostavljen kot tisti posameznik, ki se pride na ta prostor spomnit točno določenega prednika.

Neposredne primerjave z obdobji izpred več stoletij sicer po mojem mnenju ne moremo delati, ker smo danes dediči privzgajanja pietete kot nečesa, kar je primerno in ustrezno. Pri tem je pomembno vedeti, da čeprav je pieteta koncept, ki je danes zakoreninjen v naše dojemanje sveta, to ni nekaj, kar bi bilo univerzalno človeško, ampak je posledica upravljanja prostora, ki je pod vplivom verskih naukov in morale nekega okolja.

To razliko med okolji lahko ponazorimo s primerjavo med slovenskim oz. evropskim načinom spomina na mrtve in mehiškim praznovanjem, ki poteka 1. in 2. novembra. V obeh primerih gre za katoliško vero, praznika pa potekata v povsem drugačnem vzdušju. V primerjavi z našim okoljem, kjer prevladujeta mir in črnina, je to v Mehiki praznik barv, veselja in zabave.

V Mehiki in na drugih območjih, kjer je krščanstvo nasledilo staroselska verovanja v zadnjih nekaj stoletjih, je prišlo do drugačnega spajanja ritualnih praks in verskega sinkretizma, kot denimo v Evropi, kjer je ta tradicija veliko daljša. Zato tudi v sodobnosti lažje nastane interpretacija praznika z vidika slavljenja življenja. Takšno dojemanje, ki ima podlago v staroselski religiji, je moralo postati sprejemljivo tudi za Cerkev, poleg tega so praznik že pred stoletjem izkoristili tudi za nacionalizacijo mehiške kulture.

Mislim, da je pomembno upoštevati stike med različnimi verovanji v preteklosti. Šege po svetu so najrazličnejše, mehiško praznovanje pa verjetno izstopa in se nam zdi fascinantno prav zato, ker menimo, da se tam bolj kot smrt slavi življenje. Tudi pri nas se v zadnjih letih delno dogaja ta premik, ko denimo začenjamo izpostavljati tudi rojstne dneve, in ne samo obletnic smrti pomembnih osebnosti. Takšen primer je denimo ta veseli dan kulture, ki poteka 3. decembra na Prešernov rojstni dan in je nekakšna protiutež ali dopolnitev sicer osrednjega kulturnega praznika, ki ga praznujemo ob obletnici Prešernove smrti.

Poleg samih pokopališč in šeg so se skozi zgodovino spreminjali tudi sami grobovi. Nagrobniki in okrasi, kot jih poznamo danes, so razmeroma novi. Skozi čas so tovrstne spomenike od vladarjev in drugih vplivnih ljudi najprej začeli prevzemati aristokrati, nato meščani, nato pa so se nagrobnik razširili na celotno prebivalstvo. Kdaj smo prišli do točke, ko ima vsak umrli svoj nagrobnik z letnico rojstva in smrti, imenom?

Ljudje so se za to odločali takrat, ko so jim to omogočale materialne razmere. To se pri nas za večino prebivalstva zgodi v času po 2. svetovni vojni, se pravi res zelo pred kratkim. Prej so imeli ljudje kvečjemu grobne zemeljske gomile, bogatejši pa so si lahko privoščili železen križ, in ne lesenega. V bistvu pokopališče in grobovi kot taki so najprej predvsem neki materialen prostor. In skozi pokopališče se je začel, tako kot denimo skozi naselja, stanovanja in hiše, odražati družbeni status. In takšna individualizacija je seveda mogoča, kadar jo podpira neka ekonomska baza. Nagrobnik si lahko postaviš, če imaš sredstva za to. Gre pa za zgledovanje, ki se skozi čas kaže na ta način, da je individualizacija vse pomembnejša – pomembni so posameznik, rodbina, grob, zunanji videz in tako naprej.

Če se sprehodimo skozi ljubljanske Žale in druga večja pokopališča po državi, najbolj izstopajo veliki grobovi pomembnih trgovcev in drugih veljakov, ki so umrli pred več kot 100 leti in so jim družine postavljale prave spomenike. Danes takšnih pravzaprav grobnic ne vidimo več, čeprav bi si jih verjetno lahko privoščilo več ljudi kot pred 100 leti. Ali se vam zdi, da smo vrhunec, kar zadeva razkošnost grobov, že doživeli?

Mislim, da. In to se ne kaže samo v nagrobnikih, manj je tudi bogatih ikeban, poleg tega pa je še pred desetletji veljalo, da je 1. november praznik krznenih plaščev, ko se je bilo treba urediti in pokazati pred drugimi. Danes ne štejejo več samo marmor ali velikost nagrobnika in bogato okrasje. Ponazoritev tega se mi zdijo tudi kamenčki, ki so jih ljudje v zadnjih letih pogosto začeli prinašati na grobove namesto sveč. In ne bi rekla, da gre predvsem za to, da so ljudje postali toliko bolj okoljsko ozaveščeni, ampak se je predvsem marsikomu čisto intimno zazdelo, da je materialnosti preveč. Poleg tega gre pri kamenčkih za neko minimalno dejanje, ki pa je lahko še toliko bolj individualno od prižiga sveč. Ljudje namreč pogosto sami okrasijo te kamne, napišejo ali narišejo nekaj, kar je bilo pokojnemu ljubega in podobno. Tu gre za odmik od tega, da se je navzven pomembno pokazati z materialnim, in približanje temu, kaj posamezniku pomenita ta praznik in grob.

S tem se je družbeni nadzor nekoliko preusmeril tudi v ta droben protimaterializem. Sveče in cvetje seveda ostajajo, ampak v manjši meri. Poleg kamnov se pojavljajo tudi drugi predmeti, ki kažejo na večjo čustveno in individualno težnjo. Recimo, da je pokojnik čas najraje preživljal v svoji počitniški hiši ob morju in mu potem sorodnik na grob prinese nekaj mandarin ali drugih sadežev z njegove parcele.

Kljub tem premikom sveče še vedno prevladujejo. Kakšno je ozadje tega običaja?

V katoliški interpretaciji gre za povezavo z vero v posmrtno življenje – človek ni samo fizično telo, ampak predvsem duša. Svojci nato za te duše molijo, del molitve pa je tudi prižig sveče. Svetloba je sicer od nekdaj pomembna, že v predkrščanskem obdobju so praznovali solsticij, ekvinokcij in podobne koledarske mejnike. Sonce in svetloba sta ljudem vedno veliko pomenila, predstavljala cikličnost in vedno vnovično prehajanje časa in predvsem življenja. Tako da sveča odraža verjetje, da človek ni samo materialno, ampak tudi duhovno bitje, ki živi tudi po fizični smrti – in to ponazarja svetloba denimo sveč.

Poraba nagrobnih sveč se sicer v zadnjih letih zmanjšuje, a smo Slovenci še vedno v vrhu evropskih držav, pred nami sta le Poljska in Hrvaška. Vsak Slovenec v povprečju prižge osem sveč na leto, od tega dve tretjini prav na 1. november.

Na Hrvaškem in Poljskem je katolicizem zelo močan, precej bolj kot v Sloveniji, in tudi politično podprt. Ampak povezavo, ki se nato vidi denimo ob navadah 1. novembra, vidim predvsem v tem, da imamo zelo močno mikroskupnost – družina, rodbina, lokalna skupnost. V Sloveniji delujemo – pa če si to hočemo priznati ali ne – predvsem na lokalni ravni. Pomembne so lokalne volitve, pomembno je, ali občina popravi pločnik na naši ulici in podobno. In ob 1. novembru se to izražanje družinske in lokalne pripadnosti kaže prav skozi te katoliške prakse, kot je denimo prižiganje sveč, kar prakticirajo tudi tisti, ki niso katoličani. Tudi v času Jugoslavije so bile to pri nas množične prakse, pa čeprav jih marsikdo sploh ni povezoval s katolicizmom. Gre bolj za nekakšno družinsko-lokalno umeščenost.

Marsikdo 1. novembra svečo prižge ne samo na grobovih svojih najbližjih, temveč tudi širši družini, sosedom, znancem, ob spomeniku kakšne zgodovinske osebnosti. Se strinjate z nekaterimi kritikami o tem, da s tem pretiravamo?

Sploh nočem soditi o tem, ali pretiravamo ali ne. Bolj se ukvarjam z vprašanjem, zakaj ljudje to počnejo, kaj jim to pomeni. Seveda množično prižiganje sveč zaradi plastike, ki ostane za njimi, pomeni tudi obremenitev za okolje in gotovo so pozivi k zmanjšanju porabe in alternativnim oblikam spominjanja na mestu. Ampak zanimivo je, da se podobni elementi pojavljajo tudi ob drugih praznikih, pa se ob božiču redki vprašajo, ali pretiravamo z božičnimi okraski. Zdi se, da so nagrobne sveče glede tega bolj izpostavljene in se ob 1. novembru vsakokrat obregnemo ob množično prižiganje sveč. Tukaj po mojem mnenju ne gre za kritiko potrošnje ali kapitalizma, ampak bolj za neko stalno potrebo po vsaj navideznem pritoževanju nad potrošništvom.

Ali 1. novembra greste na pokopališče in tam prižgete svečo?

Grem, ampak predvsem zaradi družine. Tam drugim na ljubo prižgem tudi kakšno svečo, sicer pa mi pokopališče ne pomeni povezave z bližnjimi. Moje vodilo je, da z ljudmi ustvarjaš odnose, ko so živi. Spomina in stika s pokojnimi pa ne povezujem s pokopališčem. Ampak ko opazujem recimo svojo mamo ali druge ljudi, marsikomu prav spomenik, grob predstavljata to potrebno materialnost, prostor, kjer se zdi, da je stik s pokojnikom lahko še močnejši. Ljudje si teh prostorov želijo, ker nočejo izgubiti stika, kot da bi bil brez te materialnosti – po načelu daleč od oči, daleč od srca – ta stik premalo resničen.

Kako se bodo po vašem mnenju pokopališča razvijala in spreminjala v prihodnje?

Mislim, da bo to odvisno predvsem od zakonodaje. V Sloveniji že kar nekaj časa obstajajo različne pobude v smeri, da bi bilo mogoče pepel pokojnika odnesti domov, ga raztrositi na poljubni lokaciji in podobno. Tu vidim primerjavo s porokami, kjer gremo tudi v smeri različnih alternativnih oblik, ki niso samo klasične poroke v cerkvi ali pred matičarjem. Zdi se mi, da bodo pokopališča in nasploh odnos do ohranjanja spomina na mrtve v veliki meri odvisni od tega, koliko bodo zakonodajalci pripravljeni prisluhniti tem različnim željam oziroma predvsem potrebam svojih državljanov. Ampak ne glede na to zakonodajo mi je zanimivo, da se ljudje že zdaj, kot so se vedno, znajdejo po svoje. Sploh je to bolj mogoče v manjših krajih, kjer so vezi tesnejše in se med sabo ljudje bolj poznajo ter si pri različnih izjemah pogrebnih praks tudi bolj ustrežejo – denimo pri tem, da ob žarnih pokopih manjši del pepela pokojnika dobijo za s sabo v vzporedni, manjši žari, ki se ne pokoplje.

Na spremembe pa skuša vplivati tudi tehnologija. Že pred približno 10 leti je podjetje ponujalo možnost, da iz pokojnikovega pepela, pa tudi denimo pepela njegovih osebnih predmetov, kot so različna pisma, dnevniki, fotografije, izdela diamant. Obstajajo tudi že nagrobniki s QR-kodo, ki jo poskeniramo s telefonom, na katerem si nato lahko ogledamo fotografije, videoposnetke, povezane s pokojnikom. Poskusi, da se v pokopališki prostor vključi tudi tehnologija, torej obstajajo, vprašanje pa je, koliko bo to naletelo na širok in obče sprejet odziv. Gre vendarle za finančno še dodatne stroške, zato takšnim spremembam ne pripisujem možnosti, da bi prešle v splošno prakso.