Siniša Marinković iz Bosne in Hercegovine je izkusil ves spekter izkoriščevalskih praks, po padcu na gradbišču v Bruslju je nesposoben za delo in na robu preživetja.

Prek Slovenije pride v Nemčijo ogromno delavcev iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Makedonije, tudi Albanije, nam je v Münchnu povedala Nadia Kluge iz organizacije Faire Mobilität: "Presenetljivo malo je Slovencev. Nekaj torej ni prav. Zdi se, da je Slovenija neke vrste posrednica ali križišče poceni delovne sile za Evropo. Njena niša je, da lahko izdaja dovoljenja za delavce iz držav nečlanic Evropske unije."

Slovenija je, kot je potrdila tudi nemška raziskovalna novinarka Claudia Gürkov iz medijske hiše Bayerischer Rundfunk, največja izvoznica tuje delovne sile za Zahod: "Če bi strogo nadzirali vse, bi bilo manj graditev, manj končanih graditev, kdo bi si tega želel?"

Ilustrativnost usode Siniše Marinkovića
50-letni Siniša Marinković, doma iz Bosne in Hercegovine, je le eden izmed številnih delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so jih prebrisanost delodajalcev, neučinkovit nadzor, splet okoliščin in tudi njihova naivnost pahnili na rob preživetja. Njegova konkretna življenjska zgodba opozarja na zakonodajne, poslovne in človeške slabosti usod sodobnih Sizifov, katerih skale se iz fiktivnih evropskih sanj vedno znova skotalijo k vznožju človeškega dostojanstva ...

"Na televiziji sem gledal, kako so se ljudje zavzeli za štiri mučene pse. Seveda, tudi jaz podpiram uboge pse, želim pa si, da bi javnost podobno kot te pse obravnavala tudi mene in moje tri otroke," je ob našem prvem srečanju na robu solz razmišljal Siniša, ki je v dobrem desetletju dela na gradbiščih v Sloveniji in Evropski uniji doživel vse mogoče prevare. Danes je z minimalnim bolniškim nadomestilom in nesposoben za delo na robu preživetja.

Celje: Delavci živijo na onesnaženem območju stare cinkarne
Siniša Marinković je v Slovenijo prišel leta 2006. Najprej je delal v okolici Ljubljane, kjer so obnavljali sakralne objekte. Plačilo ni bilo veliko, a je bilo redno. Delodajalec je bil korekten in človeški. Siniševe hčere so takrat ravno začele študirati, Evropa je gospodarsko cvetela, gradilo se je ... V Avstriji in Nemčiji se je odpiralo veliko možnosti za delo in s tem priložnosti za boljše plačilo. Našel si je delodajalca z območja Celja, s katerim so odšli na delo v Avstrijo, a je posel propadel, tako da so se vrnili v Slovenijo in delo nadaljevali tu. Tu pa se je začela kalvarija.

Gradbeno podjetje Sanplesk iz Žalca Siniši po njegovih besedah, kar je podkrepil z urniki opravljenega dela, še danes dolguje približno pet tisoč evrov. Poleg tega so s kolegi med opravljanjem dela med letoma 2013 in 2014 prebivali na onesnaženem območju stare cinkarne, zaradi težkih razmer je končal celo na psihiatriji.

Podkev za srečo
S Sinišo smo šli v Celje na območje stare cinkarne, v razrit celjski bermudski trikotnik s pogledom na osamele stare dimnike. Vstop na dvorišče, na katerem je ležalo več kupov različnega gradbenega materiala, je omejevala žičnata ograja.

"Tukaj smo spali, v bistvu pa je bilo to skladišče našega podjetja. Razmere so bile katastrofalne. Okrog nas je bila velika deponija, ostanki porušenega območja stare cinkarne, strupeni material je bil pokrit le s polivinilom. Celjani so se pritoževali, da ga je treba odstraniti, in ko so začeli sanacijo, so material drobili in odvažali s tovornjaki. Kadilo se je, da zunaj nismo mogli sušiti perila ... Ko sem se zjutraj zbudil, je bilo na meni toliko prahu, kot da bi delal v rudniku," nam je ob obisku opisal Siniša.

Na Cinkarniški poti 13 v Celju je bilo očitno, da tam še danes živijo delavci. Pod nadstreškom lope je bilo nekaj manjših lončkov z zemljo, iz njih je rasla solata, morda zelišča. Vse je kazalo na to, da si delavci tudi kaj skuhajo. Vrtni stoli pod nadstreškom so bili umazani, na lesenem stebru lope je bila pribita zarjavela podkev. "Podkev je tu za srečo že od nekdaj, čeprav mislim, da tukaj ni sreče."

Izkoriščen na psihiatrijo
Pa se vrnimo v december leta 2014. Takrat jim je že zmanjkovalo dela, delodajalec jim je bil dolžan, čemeli so v že omenjeni hiši - skladišču pri cinkarni. Siniša domov ni mogel, saj ni imel, kot nam je zatrdil, niti evra. Šef ga je vseeno prepričal, da je prevzel nekaj del še za božič, češ da mu bo potem nakazal dostojno vsoto za pot domov. Z enim od kolegov, ki je bil tedaj prav tako zaposlen v tem podjetju, jima je bilo dovolj. Odločila sta se, da neizplačevanje plač in na splošno slabe delovne in življenjske razmere prijavita inšpekciji.

Siniša ni mogel pozabiti, kako ju je celjski delovni inšpektor postavil na trdna tla: "Rekel nama je, da bi bilo bolje, če to podjetje čim prej zapustiva, češ da so ga prijavili že številni, a da niso imeli od tega nikakršne koristi."

Nevzdržne razmere so ga pahnile na rob živčnega zloma. Najprej je moral na celjsko urgenco, ko se je napad ponovil, so ga odpeljali v psihiatrično bolnišnico v Vojniku: "Sprejel me je starejši psihiater. Dobro je govoril srbohrvaško. Vprašal me je, ali sem bedak. Čudno sem ga pogledal ... Za bedaka me je označil, ker sem po njegovih besedah dovolil, da mi delodajalec uniči življenje, da mi uniči družino. Ni šlo le za denar, ampak tudi za družinske odnose, skrhali so se. Prepričal me je, naj si najdem novo službo in začnem znova."

Skoraj triurni pogovor s psihiatrom je zanj, kot se spominja, pomenil preobrat. Po vrnitvi iz Vojnika sta mu šefa predlagala, naj podpiše dogovor o prekinitvi sodelovanja, in mu izplačala borih 200 evrov. Podpisal je in s težkim srcem (trem hčeram in ženi ni mogel kupiti niti simboličnih daril) odpotoval k družini v Beograd, kjer je dočakal novo leto in proslavil pravoslavni božič.

Delodajalca: pogajalsko čaranje
Pogovarjali smo se tudi z obema tedaj glavnima odgovornima osebama podjetja Sanplesk iz Žalca, ki je že nekaj časa v prisilni poravnavi in v številnih inšpekcijskih postopkih.
Rihard Kufner in Igor Sanda priznavata, da je zaradi velike gospodarske krize in predvsem neplačnikov njihovih gradbenih del podjetje zašlo v težave in se znašlo na robu propada. Vseeno obljubljata, da bodo morebitne dolgove, seveda tiste, ki so v pogodbi in jih bo sodišče priznalo, poplačali. Nekje do leta 2020, ko se izteče obdobje prisilne poravnave. Nikakor pa se ne strinjata, da bi bili njuni delavci podcenjeni, nasprotno, krivdo vsaj delno valita celo na njih in jim očitata slabo opravljanje dela.

Pogovarjali smo se tudi s štirimi delavci, ki so v tistem obdobju prav tako delali za omenjeno podjetje. Vsi zatrjujejo, da jim Sanplesk dolguje po več tisoč evrov in da imajo za to tudi dokaze. A nekateri zdaj delajo v Nemčiji, drugi si ne želijo težav, tretji so se po bifejih in parkiriščih s šefoma pogodili za vsaj del izplačila ...

To je kar običajna praksa, nam je potrdilo več virov. Delodajalci se namreč zavedajo, da bodo delavci težko dokazali vse nadure, v pogodbah imajo samo minimalne plače, vse preostalo je zelo relativno tudi na sodišču. Tako so izplačila dolgov, ki jim jih še največkrat izplačajo kar na roke, pogosto le delna in predmet pogajanj.

Izženejo ga iz Nemčije, na meji ga vedno potegnejo z vlaka
Siniša je še vedno upal na preobrat. V začetku leta 2015 se je zaposlil pri podjetju Strojni ometi in fasaderstvo Saško Cvjetko Pantić, s. p., iz Ljubljane. To podjetje ga je napotilo v Hannover, kjer so prenavljali fasade. Tudi tokrat so bivali v nemogočih razmerah, po njegovem pripovedovanju jih je delodajalec namestil v zapuščeni enodružinski hiši na jugovzhodu mesta, kjer se je v pomanjkanju postelj in toaletnih prostorov gnetlo tudi po skoraj 20 delavcev različnih narodnosti.

Kot je zatrdil, ga je delodajalec tudi to pot opeharil za del obljubljenega izplačila, za nameček so ga na gradbišču celo aretirali in izgnali iz Nemčije, ker mu delodajalec ni uredil delovnega dovoljenja. Zaradi tega ima zdaj težave pri prehajanju schengenske meje.

To smo preverili tudi sami. S Sinišo smo se čez schengensko mejo odpravili 12. aprila letos, peti dan izvajanja poostrenega nadzora. V Zagreb smo potovali z avtomobilom, na cestnem prehodu Obrežje nismo imeli težav, drugače pa je bilo na mejnem prehodu Dobova, ko smo se s Sinišo v Slovenijo vračali z vlakom: "Prav tukaj tako rekoč vedno doživim isto travmo, isto provokacijo. Ne vem, kaj vse jim o meni napiše tista naprava, vedno pa začnejo zelo natančno preverjati moje podatke. Z vlaka me zatem pospremijo kot kriminalca, mimo vseh potnikov, v očeh katerih opazim obtožbe in posmeh. Grozno se počutim, srčni utrip se mi poviša, potijo se mi dlani, čeprav ni niti enega razloga, da bi se lahko počutil krivega ... Sem le običajni delavec, ki dela za svojo družino."

Razlog je v drobni zaznambi v njegovem potnem listu. Nemčija ga je ob izgonu namreč vpisala v svoj policijski sistem, razlog pa naj bi bilo nezakonito delo, delo na črno. Le da sam o tem ni nič vedel. V Hannover se je namreč odpravil s poštenimi nameni, v Slovenijo pa vrnil kot kriminalec. Da delodajalec Siniši Marinkoviću ni uredil dovoljenja za delo, so pozneje potrdili tudi na nemški policiji. "Kako mora gospod delati nezakonito, če je bil prijavljen? Po pogodbi je bil tam tri mesece, ni delal nezakonito, imam obrazce," se brani delodajalec Cvjetko Pantić.

S primerom se je nekaj časa ukvarjala tudi novinarka Claudia Gürkov z javne radijske in televizijske hiše Bayerischer Rundfunk v Münchnu. Je policija storila prav? "Je," pravi, "na tak način je Siniša prišel domov cel, na tak način se je takšno ravnanje delodajalca nad njim prekinilo. Tej zgodbi sem se posvečala več kot leto in trdim lahko, da presega skoraj vse druge moje takšne zgodbe."

Bruselj: usodni padec v evropski prestolnici
Dokončen tragičen preobrat je Siniša doživel aprila 2016 v Bruslju, kjer je delal za novega delodajalca, podjetje Zako trade z Brezovice pri Ljubljani. Na neko deževno jutro mu je spodrsnilo in je padel z gradbenega odra ter se resno poškodoval.

"Ob tla sem udaril z levim prsnim delom in glavo. Najprej sem pomislil, da ni nič hujšega. Nato so se začele bolečine, dušilo me je, preplavil me je tak občutek, kot da bom vsak hip umrl." Z nujno pomočjo so ga odpeljali na tamkajšnjo urgenco, kjer pa se je po diagnostiki zalomilo pri zadnji stvari. Kdo bo plačal stroške zdravljenja? "Ker mi delodajalec ni ustrezno uredil zavarovanja, bi moral zdravljenje plačati sam." Tako se je raje odločil, da se takoj vrne v Slovenijo, s poškodbami v predelu hrbtenice, in to na lastne stroške. Od takrat v Ljubljani životari z bolniškim nadomestilom, izračunanim na osnovi minimalne plače.

Čeprav je za delo v Belgiji v praksi prejemal po 1200 evrov na mesec, sta se z delodajalcem namreč dogovorila, da bo po pogodbi prejemal le minimalno plačo v Sloveniji, preostalo pa v obliki izplačanih nadur in drugih dodatkov. Seveda brez pogodbe. In temu primerno je tudi bolniško nadomestilo - Siniša tako prejema manj kot 600 evrov. Pa še za to pravico je moral poiskati pomoč na sindikatih in policiji, saj delodajalec najprej ni želel priznati, da je šlo za poškodbo na delovnem mestu!

Če je Siniša s plačo v Belgiji še lahko preživljal svojo petčlansko družino, je zdaj, ko je na bolniški odsotnosti, v izgubljenem položaju: "350 evrov plačam za najemnino, tu so še stroški, za preživetje mi ostane 150 evrov. Ne morem financirati šolajočih se hčera."

Zaradi bolniškega dopusta se iz Slovenije ne more premakniti, svojih treh hčera ni videl že eno leto, zdaj pri njem nekaj časa živi tudi žena, ki ji je zaradi zakonskih ovir službo v Sloveniji uspelo dobiti šele pred dnevi: "Sem bolan in brez denarja. Tukaj se počutim ogroženega."

Zakaj je Slovenija največja izvoznica tuje delovne sile za Zahod?
Na inšpektoratu Republike Slovenije za delo vsako leto prejmejo več prijav in obravnavajo več kršitev pravic delavcev – tako državljanov Slovenije kot tujcev, je pojasnila glavna inšpektorica za delo Nataša Trček: "Leta 2016 smo ugotovili 264 kršitev pravic delavcev, ki so napoteni na delo iz Slovenije, kar pomeni, da smo ugotovili kršitve pri 264 delodajalcih. To je velika številka. Sporne pogodbe po navadi pomanjkljivo urejajo razmerje med delavcem in delodajalcem na poti v tujino: od višine plače, njenega razmerja z minimalno plačo v državi gostiteljici, pa do tega, da se delavcem ne sme zmanjševati pravic, ki veljajo za Slovenijo, kot je pravica do regresa, in da mora delodajalec omogočiti vrnitev delavca na delodajalčeve stroške ... Takih določb v teh spornih pogodbah ni."

Nataša Trček prikimava, da se število nečednih praks ne zmanjšuje in da je nekaj več kot 40-glava ekipa inšpektorjev premajhna, da bi lahko sledila vsemu.
"Za pet let zamujamo z učinkovitim nadzorom in spremembami zakonodaje, za pet let smo prepozni," je ob tem prepričan Marko Tanasić, sodelavec za migracije in delovna razmerja pri Zvezi svobodnih sindikatov, ki zdaj skupaj z nemškimi sindikati vodi tudi kompetenčni center za napotene delavce. Opozoril je, da so bili do zdaj med vodilnimi napotovalci delovne sile v tujino vedno tudi taki, ki so svoje delavce pošiljali na tuje kljub dokazano nepoštenim praksam.

Zloraba obrazcev A1
Zanimiva in povedna je tudi statistika: samo lani smo iz Slovenije v tujino na podlagi obrazcev A1 napotili več kot 46 tisoč delavcev, to je za pol Maribora ljudi, zanje je bilo izdanih 146 tisoč omenjenih obrazcev. Sporno je predvsem to, da podjetja, ki poslujejo nepošteno, nimajo težav pri pridobivanju takšnih obrazcev. Tudi če imaš blokirane račune, če ne izplačuješ plač in prispevkov, še vedno dobiš želeni obrazec in s tem odprto pot, da svojo delovno silo legitimno pošlješ v tujino, je poudaril Tanasić.

Zakaj na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije dopuščajo tako neselektivno izdajanje teh obrazcev? Kot je pojasnil Klemen Ganziti z ZZZS: "Težava je v tem, da v zakonodaji v pogojih za izdajo tega obrazca ni bilo nikoli določeno, da mora delodajalec plačevati prispevke za socialna zavarovanja in plače in da nasploh ne sme kršiti delovnopravne zakonodaje. S tem so se v praksi na terenu spoprijemali delavci, o tem so poročali mediji, tudi mi smo na to opozarjali, a zakonske podlage za ukrepanje pri ZZZS nismo imeli. Upamo, da bo z novimi zakonskimi določili to urejeno."

Prvega januarja prihodnje leto začne namreč veljati zakon o čezmejnem izvajanju storitev, ki naj bi vendarle zajezil izdajanje potrdil A1 tistim delodajalcem, ki ne izpolnjujejo pogojev za čezmejno izvajanje storitev. A sogovorniki niso povsem prepričani, ali bo vse skupaj res delovalo ... Glavna inšpektorica za delo Nataša Trček pravi, da imajo pomisleke oziroma izražajo dvome o novi zakonodaji: "Tisti, ki nameravajo delati nepošteno, bodo tudi v prihodnje delovali nepošteno ... Te prakse nam res niso v ponos."Ganziti pa dodaja: "Še vedno pa bodo lahko z nepoštenimi praksami delovali tukaj v Sloveniji. Tudi nova zakonodaja jim tega na žalost ne preprečuje."

Le kdo se najbolj brani sprememb?
Vsaj malo pa se premika tudi v Bruslju. Evropska komisija je pred enim letom predstavila reformo direktive o napotitvi delavcev, s katero želi zagotoviti poštene plačne in enake konkurenčne pogoje med podjetji, ki delavce napotijo na začasno delo v drugo članico, in lokalnimi podjetji v državi gostiteljici. Zanimivo, da so se direktivi z rumenim kartonom, ki je v praksi zelo redko uporabljen, uprli parlamenti enajstih držav članic. Med njimi so Češka, Slovaška, Poljska, Madžarska, Hrvaška, Romunija, Bolgarija, ne pa tudi Slovenija, so pa lani poleti pri Gospodarski zbornici Slovenije podobno kot v teh državah ocenili, da bi "predlagana reforma ovirala nemoteno delovanje enotnega trga".

Komisija vztraja pri svojem. Podpredsednica odbora za zaposlovanje in socialne zadeve v Evropskem parlamentu Marita Ulvskog se je v intervjuju za naš Radio zavzela za enake pogoje dela in enako plačilo. Po njenem mnenju bi problematiko odpravila le enotna in od držav članic podprta zakonodaja na celotni evropski ravni. Brez osrednjih evropskih vzvodov in predpisov vse skupaj nima smisla, je bila jasna.

Zelo podobno meni Nadia Kluge iz organizacije Faire Mobilität: "Potrebujemo več skupnega nadzora, jasna pravila in boljše sodelovanje med vsemi organi, ki so dejavni na tem področju."

Epilog
Izkušeni borec za delavske pravice Goran Lukić pozna številne primere, podobne zgodbi Siniše Marinkovića. Pravi, da bi se jim v Delavski svetovalnici že zmešalo, če bi napredek v vsem skupaj iskali le na sistemski ravni. Pomembne so posamične zmage: "Odločili smo se, da bomo na vse skupaj gledali z vidika konkretnih zgodb, s perspektive malega človeka, korak za korakom. Tu vidiš, da se stvari premikajo, a je bitka še dolga."

In kaj lahko naredimo državljani? Ko bomo imeli doma delavca z Balkana, ki nam bo 12 ur na dan urejal hišo ali stanovanje, morda celo na praznik ali nedeljo, ga le pobarajmo, kako in koliko je plačan, kje prebiva, kakšen je odnos nadrejenih do njega ... Po svoje smo vsi malo odgovorni za Siniševo, oprostite, Sizifovo delo v 21. stoletju.

*Zgodba Siniševo delo je nastala ob podpori programa »Reporters in the Field« organizacij Robert Bosch Stiftung in Šole novinarstva v Berlinu. Novinarji, raziskovalci in producenti: Luka Hvalc, Maja Ratej, Gašper Andrinek, Anja Hlača Ferjančič, Jan Grilc in Gorazd Rečnik. Medijska hiša RTV Slovenija, drugi program, Val 202.