Po mnenju Igorja Šmida je mogočnost dražgoške bitke v tem, da se ni pred tem nikjer v okupirani Evropi z Nemci frontalno spopadla tako majhna skupina upornikov. Mogoče pa je, da je v ozadju odločitve Cankarjevega bataljona, da se spopade z Nemci, morebitna želja po tem, da se izsili okrutno nemško maščevanje, ki bo povzročilo, da se bo srd proti okupatorju povečal in da se bo vstaja spet okrepila, še meni.

Vsako leto, ko je v Dražgošah proslava ob obletnici bitke, se veliko govori o dražgoški bitki, toda kljub vsemu se zdi, da v resnici ne vemo, kaj se je zares dogajalo v tej gorenjski vasi v začetku leta 1942. Da ne poznamo vseh podrobnosti.

Moje poznavanje dražgoške bitke je vezano na to, da sem doma iz Železnikov, da sem torej domačin. Ne sicer Dražgošan, vendarle pa Dražgoše gravitirajo k Železnikom. To je ključna stvar, da bolj poznam te stvari.

Prvi vir mojih podatkov je literatura o NOB-ju, ki sem jo v otroštvu rad bral, drugi vir podatkov je moj stari oče, ki je bil partizan in udeleženec, tretji vir je kmet Jelenc iz Dražgoš, znanec mojega starega očeta. Tudi četrti vir mojega poznavanja sega v otroštvo oz. v osnovno šolo, kjer smo ob vsakoletnem občinskem, škofjeloškem prazniku doživljali obiske udeležencev dražgoške bitke. Med njimi je bil na šoli največkrat Tonček Dežman, ki nam je opisoval dogodke iz bitke.

Kar zadeva dražgoške bitke, ima vsaj moja generacija neko vedenje iz prve roke. Kaj se je res dogajalo, je vedno stvar na eni strani zgodovinskih podatkov, na drugi strani pa neke miselne rekonstrukcije tega, kar se je zgodilo v nekem preteklem času.

Zakaj se je Cankarjev bataljon zatekel v Dražgoše?

Cankarjev bataljon se je naselil v Dražgošah v začetku leta 1942, v času ene hujših zim - snežne razmere so bile ostre, snega je bilo okoli meter in pol. Dražgoše so bile takrat zaradi zime dobesedno odrezane od sveta. Pot do njih je bila mogoča samo peš.

Izbira Dražgoš ni bila naključna, saj so bile razmeroma velika vas z več sto prebivalci. Če je hotelo sto borcev kaj pojesti in popiti, so morali nekam, kjer so bile zaloge hrane. V Dražgošah so živeli večinoma kmetje, zato so bile tam kljub vojnemu času zaloge hrane.

Navsezadnje, Cankarjev bataljon je bil po prejšnjih spopadih z Nemci že malo preganjan, zato so bežali v neko varno okrilje. Šlo je za to, da se umaknejo na Jelovico, pozneje pa proti Pokljuki. Skratka, da se izgubijo v teh nepreglednih gozdovih. Predstavljajte si sto ljudi, ki jih že mesec in pol preganja neka občutna vojaška sila, ki so utrujeni, ki spijo v snegu in ki dobijo priložnost, da se lahko nastanijo na toplem in da imajo hrano.

Kakšen je bil odnos vaščanov do partizanov, naklonjen ali nenaklonjen?

Vaščani jim v tej človeški dimenziji nudijo podporo. V njih vidijo soljudi in svoje sonarodnjake, ki so izmučeni, zato poskrbijo zanje. Res pa je, da se v prebivalce hkrati naseli tudi strah - strah, kaj bo, če Nemci oz. nemška okupacijska oblast izve, da je v vasi nastanjen bataljon upornikov proti okupacijski oblasti.

Tukaj bi omenil raziskavo, ki jo je opravil Tone Partljič za scenarij za televizijsko nadaljevanko Oblaki so rdeči, ki pravzaprav pripoveduje zgodboh o dražgoški bitki, čeprav dogajanje ne postavi v Dražgoše, ampak v neko izmišljeno vas. Partljič v nadaljevanki umno predstavi strah civilistov pred tem, kaj bo, če pride okupacijska vojska. Strah pred morebitnimi posledicami.

Ta strah in zaskrbljenost imata za posledico to, da gre eden od Dražgošanov v Selca, kjer obvesti tamkajšnjega župana, da so v Dražgošah partizani. Ta župan je sodeloval z nemškimi okupacijskimi oblastmi in jim je posredoval podatek o partizanih v Dražgošah - pozneje je bil zaradi teh dejanj likvidiran.

Nemci so se na podatek o tem, da je v Dražgošah Cankarjev bataljon, odzvali z aktivacijo velike vojaške sile. Številke so različne, govori se o več kot tisoč vojakih. Stari oče je povedal, da so Nemci na Rudnem postavili šest topov, od koder so obstreljevali Dražgoše, in da so tovornjaki stalno dovažali vojake. Nemška vojska, Wehrmacht, je bila pred tem po navadi v teh krajih samo občasno, v Železnikih je bila namreč samo žandarmerijska postaja, torej oborožena policija.

Vprašanje je, zakaj so partizani, potem ko so jih vaščani že prosili, naj se umaknejo in jim zagotavljali, da jih bodo oskrbovali, če se bodo umaknili na Jelovico, še vedno vztrajali v Dražgošah.

Zakaj so po vašem mnenju vztrajali?

Ali je bila razlog neka nevednost, naivnost, saj Nemci do takrat še niso tako reagirali, kot so pozneje v Dražgošah. Torej, ali niso računali, da bo maščevanje Nemcev tako strašno in okrutno, ali pa so v ozadju neki politični razlogi. Partizanska vstaja na Gorenjskem je namreč takrat zaradi hude zime že pojenjala, mnogo borcev se je, potem ko so Nemci razglasili splošno amnestijo za upornike, vrnilo v kranjski industrijski bazen. Ponudili so jim odpustitev "grehov", zaposlitev in živilske karte.

Mogočnost dražgoške bitke je v tem, da se pred tem nikjer v okupirani Evropi ni z Nemci frontalno spopadla tako majhna skupina upornikov. Partizani in tudi druga osvobodilna gibanja so se v tem času že spopadala z okupatorjem, vendar ne v bitki, ki je trajala tri do štiri dni in kjer sta si sili stali nasproti kot na frontni črti.

Je pa bil tak frontalni odpor sto slabo oboroženih borcev za Nemce velika rana. Z njihovega zornega kota je bil tak frontalni odpor aroganten. Mogoče je, da je v ozadju odločitve Cankarjevega bataljona, da se spopade z Nemci, morebitna želja po tem, da se izsili okrutno nemško maščevanje, ki bo povzročilo, da se bo srd proti okupatorju povečal in da se bo vstaja spet okrepila.

Kaj se je res zgodilo oz. kaj se je pletlo po glavah odločujočih mož Cankarjevega bataljona, ki so poznali vojaško taktiko, saj so bili nekateri med njimi starojugoslovanski častniki, nekateri pa so imeli tudi vojaške izkušnje kot španski borci, seveda ne vemo.

Dejstvo je, da je imel Cankarjev bataljon na začetku strateško prednost, saj so Nemci sprva napadali v hrib, po dolgi, strmi snežni planjavi, kjer so imeli partizani nemške vojake tako rekoč na muhi. Nemci so utrpeli ogromno žrtev. Tudi sestava enot Wehrmachta pri Dražgošah je bila taka, da so bili v teh enotah pripadniki tistih narodov, ki so jih Nemci upali pošiljati v boj kot t. i. topovsko hrano.

Cankarjev bataljon seveda iz logističnih razlogov ni mogel zdržati. Zmanjkovati je začelo streliva, pa tudi Nemci so spremenili taktiko in so napadali tudi iz drugih strani, skušali so priti borcem za hrbet. Partizani so ugotovili, da se morajo umakniti v gozd, kar so jim vaščani predlagali že na začetku.

Kaj se je zgodilo po umiku partizanov?

Po umiku partizanov so postali Dražgošani prepuščeni na milost in nemilost. Žal se je nemilost izkazala kot ključna. Maščevanje je bilo grozovito, okrutno. Okoli 40 vaščanov so Nemci grozovito pobili, del preživelih vaščanov so poslali v koncentracijska taborišča, del pa v pregnanstvo. Dražgoše so izropali, zažgali in na koncu dobesedno zravnali z zemljo.

Ste tudi filmski režiser. Vemo, da so pred desetletji skušali posneti celovečerni film in televizijsko nadaljevanko o dražgoški bitki, vendar je ta projekt propadel. Zakaj?

Propadli projekt o dražgoški bitki je bila zelo pomembna zadeva za naš televizijski in kinematografski prostor. Projekt o dražgoški bitki je bil produkcijsko, tj. finančno, zelo bogat in obširno zasnovan. Verjetno ena največjih slovenskih produkcij vseh časov. Ta propadli projekt je imel zelo dolgoročne negativne posledice. Izgubljena finančna sredstva so se pokrivala še nekaj let.

Pred Dražgoško bitko je imela slovenska kinematografija dober trend, ta propadli projekt pa trenda ni samo zavrl, ampak povzročil celo nazadovanje. Po mojih podatkov je bil za režiserja projekta najprej načrtovan France Štiglic, ki pa pozneje filma ni režiral, saj je režijo prevzel oz. je bila režija dodeljena Antonu Tomašiču, ki je bil najprej asistent režije.

Po nekaterih podatkih se je propad projekta dražgoške bitke začel na politični ravni. V tistem obdobju je bilo popularno, da so jugoslovanske republike snemale filme in televizijske nadaljevanke o svojih partizanskih epopejah. Temu trendu se je hotela pridružiti tudi Slovenija.

Ob neki priložnosti - ne vem, ali je bil ob tem prisoten Štiglic, ki je prijateljeval z Josipom Brozom - Titom - pa naj bi Tito slovenskim politikom, ki so ga obvestili, da bodo posneli Dražgoško bitko, dejal, da je dražgoška bitka bila pogumno dejanje, ampak da so oni, tj. on in generalštab partizanske vojske, že v času druge svetovne vojne ocenili to bitko kot neprimerno, tvegano obliko, saj ni šlo za gverilsko vojskovanje, kar naj bi bila osnovna zamisel partizanskega vojskovanja, ampak je šlo za frontalni spopad.

Kakšen je bil odziv takratnih slovenskih politikov?

Pred slovenske politike, ki so ugotovili, da so naredili politično napako, se je postavilo vprašanje, kaj storiti glede projekta, ki so ga že z velikimi fanfarami najavili v slovenski javnosti. Projekt ukiniti - to bi verjetno v domačem javnem mnenju, kolikor ga je takrat bilo, sprožilo razna ugibanja o tem, ali gre za cenzuro.

Zato so projekt navzven podpirali in slavili, na drugi strani pa je bil to ogromen projekt z ogromno denarja in z ogromno predvidenih in angažiranih ljudi, z ljudmi iz t. i. umetniške sfere, ki so po naravi taki, da jim ponudiš prst, oni pa vzamejo celo roko. Najbrž so to naši politiki - in politiki že po naravi niso naivni, ampak prebrisani - te stvari vedeli.

Logično sklepanje bi pomenilo naslednje: zmanjšali so vpliv vseh mogočih kontrolnih mehanizmov, denimo takratne Službe družbenega knjigovodstva (SDK), na porabo sredstev za Dražgoško bitko. Z drugimi besedami: nihče ni posebej težil produkciji, kako naj se obnašajo s tem denarjem. Dinarji so tako puhteli, kup denarja se je topil iz dneva v dan. Projekt se je začel, začelo se je snemati, vendar se ni nikoli dokončal.

Slišal sem celo, da je neki peti asistent režije imel pri sebi bianco blok naročilnic, s katerimi so si privoščili, kar so si lahko. Jasno je, da so sredstva izpuhtela. Sklepam, da bi se to utegnilo zgoditi ob neki politični motivaciji - ne način preprečevanja, ampak pustiti in krivdo prevaliti na tiste, ki so ta projekt delali, češ da "so ti nesposobni filmarji in televizijci požrli ves denar".