Na enem dokumentu je na primer zapisano, da je otrok umrl, na drugem, ki se nanaša na istega otroka, obratno – da je bil odpuščen kot zdrav.

O domnevno ukradenih otrocih se je ekipa Tarče pogovarjala z materami pri nas in v Srbiji, ki že več let iščejo resnico o svojih novorojenčkih. So jih pokopali, oddali ali celo prodali?

Gostje v studiu so bili: publicist in nekdanji kriminalist Pavel Jamnik, predsednica društva izgubljeni otroci Simona Šeremet Kalanj, direktorica zbornice babištva Anita Prelec in člana parlamentarne komisije Predrag Bakovič (SD) in Alenka Jeraj (SDS).

"Prepričana sem, da otrok nekje živi"

Otroka je mati rodila, otrok je bil živ. Pestovala ga je, a ne prav dolgo. Včasih tudi to ne. Z novorojenčkom ni nikoli odšla domov. Osebje ji je namreč sporočilo: vaš novorojenček je umrl. Videla ga ni več, je prvi prispevek začela novinarka Mateja Cankar.

Takšno izkušnjo je v mariborski porodnišnici leta 1986 pri njenih 19 letih, v letu pred poroko doživela Anica, takrat Vuzem, zdaj Bračko. "Ko sem rodila, so mi otroka vzeli, so rekli, da mi ga uredijo, so mi ga uredili, punčko, prinesli k meni, sem jo lahko pocrkljala, potem so pa rekli, da gre v inkubator. Rodila sem malo prehitro, ni bila dovolj težka, tako so mi rekli, da ni bila dovolj težka, in so jo dali v inkubator. In od takrat je več nisem videla," je v prispevku povedala Anica.

Katere stvari vas napeljujejo na to, da verjamete, da otrok ni zares umrl, da je še živ?
"Nikoli ne morem, da bi lahko za rojstni dan otroka prižgala kakšno svečko. Ne morem, ker si vedno mislim, da otrok nekje je. Potem sem dobila potrditev, ko sem dobila za vpis v prvi razred, prej pa še za cepljenje. Sem dobivala vabila domov za cepljenje. In mislim, da. In tudi, ne vem, jaz sem res, skoraj lahko rečem, prepričana, da otrok nekje živi," je odgovorila.

Teh dokumentov danes nima, kot številne druge mamice jih je zavrgla, ker jo je takrat preveč bolelo. Ima pa Anica Bračko v rokah dokument, ki ga je dobila šest let po rojstvu in smrti svoje prvorojenke.

"Takrat, ko je bila osamosvojitev, je tudi moja hči dobila ta listek, to knjižico, kjer gor pišejo njeni podatki," je poudarila.

Potrdilo o državljanstvu šest let po smrti?

Pri njej doma so ga našli pred kratkim. Potrdilo o državljanstvu iz leta 1992, ki ga je v času, ko Jugoslavije ni bilo več, in je šlo za Slovenijo, če povzamemo znane Pučnikove besede, dobil vsak državljan, vpisan v centralno računalniško evidenco. Torej živi državljan. Kot piše, “zaradi lažjega uveljavljanja pravic”. Njena hčerka Simona Bračko ga je, ponavljamo, dobila šest let po smrti. Kako je to mogoče?

Na notranjem ministrstvu, pristojnem za vodenje teh evidenc, pravijo, da bi umrla oseba lahko dobila to potrdilo, če se je v preteklosti pri vnosu oziroma ažuriranju podatkov v centralni računalniški evidenci zgodila napaka.

Napaka ali ne, to je stvar nadaljnje preiskave. Zagotovo pa to začudi. A naslednja podrobnost, ki jo najdemo med dokumentacijo o njenem porodu in novorojenčku, preseneti še bolj. To je zapis na prijavi rojstva: “Ni dala denarja, otrok umrl.”

Ali vam je kdor koli rekel, da morate, ko bodo administrativne stvari opravljene, kar koli plačati? "Nihče me ni nič vprašal za kakšen denar," je odgovorila. Anica Bračko ni edina mamica s takim napisom. Obstaja vsaj še en primer, ki se je zgodil pozneje, tik pred osamosvojitvijo, maja leta 1990.

Takrat je enako v mariborski porodnišnici, v letu po njeni poroki, rodila Dragana Naumoski, s podobno izkušnjo. "Ginekolog je prišel do vrat in rekel: 'Vaš otrok je umrl.' In odšel, ne da bi se obrnil. Sestri je rekel, dajte ji nekaj za pomiritev in ona mi je dala," je povedala Dragana.
Na prijavi rojstva njenega otroka vidimo isto poved: “Ni dala denarja, otrok umrl.”

Kaj to pomeni in kdo je to sploh zapisal?

Na obeh dokumentih je podpisana ista oseba: Kac. Gre za Amalijo Kac, nekdanjo administratorko v mariborski bolnišnici na porodnišničnem oddelku. Šli smo k njej, ji potrkali in pozvonili.

Povabila nas je v hišo, pred kamero ni želela postaviti svoje podobe, je pa dejala, da lahko uporabimo tonske posnetke najinega pogovora.

"Če je otrok umrl v porodnišnici v tistih dveh, treh dneh, ko sem delala prijavo rojstva, so iz matičnega urada rekli, oni so nam pošiljali tiskovine, matični urad, tiskovine. Za tisto sem pač morala ... dva dinarja, takrat so še bili dinarji. Ne vem, ali je bilo dva ali je bilo pet dinarjev, je vsaka mamica dala. In če je otrok umrl, ji ni bilo treba dati," je za Tarčo pojasnila Kac.

Se pravi, vi pravite, da so mogle mamice plačati za? "Za tiskovino," je odvrnila Kac.

Ni nihče rekel, da morate dati dva ali pet dinarjev ali kar koli takega? "Ne, nihče mi ni nič rekel, da bi morala kaj plačati. Jaz tudi nisem spraševala, nisem vedela, prvič sem rodila, nisem nič vedela. In potem, ko sem še dvakrat rodila, mi ni bilo treba nič plačati," je odvrnila Anica, ki je rodila še v letih 1987 in 1988.

"Ne, nihče ni zahteval kakšnega denarja," je povedala tudi Dragana.

Surs: Obrazci so bili brezplačni

Na Statističnem uradu Slovenije, ki je obrazce za prijavo rojstva in smrti tiskal in poslal, so zapisali, da so jih “na matične urade pošiljali brezplačno, ti pa naprej v porodnišnice, bolnišnice, zdravnikom”. Še enkrat poudarijo: “Ti obrazci so bili brezplačni.“

Tudi vpis rojstva v uradno evidenco je bil v zadnjih desetletjih brezplačen oziroma oproščen plačila upravne takse, so nam odgovorili z notranjega ministrstva, pristojnega za vodenje teh postopkov. Izpiski so sicer bili plačljivi v obdobju od 1972 do 1985. Prej in – kar je še pomembneje za omenjeni materi – pozneje ne.

Ne bi pa to bilo povezano s tem, to je v to, da so bili ti otroci, recimo kupljeni? "Ne, ne, niti slučajno. Tega nikoli nisem slišala," je odgovorila upokojena administratorka Kac.

Da so to govorice, je še dodala. Enako smo želeli vprašati še druge podpisnike dokumentov, predvsem so to zdravniki, nekateri so že pokojni. Z drugimi smo poskušali kontaktirati, a odziva ni bilo.

Otrok je zdrav?

Zares pa šokira naslednji dokument mamice Dragane Naumoski. Potem ko je iz porodnišnice odšla brez otroka, pa je ob pomoči predsednice društva izgubljeni otroci pred nekaj leti, dve desetletji po rojstvu, pridobila odpustno pismo iz porodnišnice.

Na njem zapis, zanjo šokanten – “Otrok je zdrav”, “A- in D-vitamin, pet kapljic dnevno", "obisk v posvetovalnici čez mesec dni”.

Na enem dokumentu torej, da je otrok umrl, na drugem ravno obratno. "Kažemo vam tiste podrobnosti in dokumente, ki so v teh primerih izrazito nenavadni," v prispevku poudari novinarka Cankar.

Obstaja še veliko drugih podrobnosti, neskladij, napačnih ali neusklajenih zapisov priimkov, teže otroka, potekov porodov. Če ostanemo le pri dokumentih in ne govorimo o nasprotujočih si pričevanjih mater in takratnih zdravnikov.

Policija ni odkrila kaznivih dejanj

Vse dokumente, ki so jih matere zbrale, so odstopile policiji. In tudi preiskovalni komisiji o domnevno ukradenih otrocih. A časovna oddaljenost, izgubljena dokumentacija preiskovanje še otežujeta.

"V slovenski policiji smo opravili kriminalistične preiskave v povezavi morebitnih sumov t. i. zadeve ukradeni dojenčki iz porodnišnic ... Do zdaj smo opravili 106 kriminalističnih preiskav, od tega je 77 preiskav že končanih, in smo tudi že podali poročila na pristojno državno tožilstvo. 13 primerov je v zaključni fazi, smo pa konec lanskega leta prejeli še 16 novih primerov, tudi te še preiskujemo," je za Tarčo pojasnil Damjan Miklič, višji kriminalistični inšpektor, vodjo oddelka za krvne in seksualne delikte.

"V povezavi s tem nismo ugotovili elementov kaznivega dejanja, tako da smo v vseh zadevah podali poročilo na pristojno specializirano državno tožilstvo, ki je prevzelo ves postopek," je pojasnil.

Ko na tožilstvu vprašamo po vseh primerih, nam odgovarjajo, da so primeri še v fazi predkazenskega postopka.

Trenutno ne moremo z gotovostjo trditi ničesar

Kakšna je razsežnost teme o ukradenih otrocih? Da gre na eni strani za fantaziranje mater ali na drugi za organiziran kriminal v najvišjih strukturah nekdanje države, ni prav verjetno.

Ali gre predvsem za administrativne ali zdravniške napake ali pa za posamezne ekipe osebja, ki so odtujevale otroke? Trenutno še ne moremo z gotovostjo trditi ničesar.

"Jaz bi kričala in prosila, da nam pomagajo vsi, kdor nam lahko pomaga, da pridemo enkrat do dna, da izvemo, kje so otroci, ali so živi ali so mrtvi. Kje so pokopani, če so mrtvi? Želimo si samo tega, jaz si res želim," je povedala Anica.

Kje so pokopani

Pričanja in dokumenti, ki so jih matere pridobile od porodnišnic in drugih institucij, kažejo tudi na to, da ni jasno, kje so umrli novorojenci pokopani. Po izkopu enega od grobov v njem niso našli ostankov umrlega otroka, je poročala novinarka Mateja Cankar.

Na mariborskem pokopališču so številni posamezni grobovi novorojencev, ki so pokopani na otroškem delu. Letnice segajo tri četrt stoletja nazaj. "Pokop novorojenčkov se je takrat vršil individualno. Pomeni, da so starši oziroma svojci teh novorojenčkov ali pa otrok, ki so umrli nekaj dni po rojstvu, opravili prijavo pogreba, pogrebno podjetje pa je nato organiziralo celotno pogrebno slovesnost," je pojasnil vodja pokopališča Pobrežje, Boštjan Pušnik s Pogrebnega podjetja Maribor. To se je dogajalo od 30 do 50 let nazaj, je dodal.

Mame, ki dvomijo o smrti svojega v bolnišnici umrlega novorojenca, imajo drugačno izkušnjo. Ena teh mater je bila tudi Petra Lorbek, rodila je leta 1998. "Imela sem carski rez. Tri dni sem bila v intenzivni negi. Otroka je drugi dan videl moj mož. Njemu so dovolili k njemu, on ga je videl. On ga je celo slikal, ima štiri njegove slike. Jaz pa sem ga žal videla šele četrti dan," je povedala Petra Lorbek.

Njen sin Tian na slikah nima zapestnice s številko, ki bi jo moral imeti, enako kot mati. Njena zapestnica pa je videti, kakor da je osebje nikoli ne bi nadelo na roko. Čeprav so zagotavljali, da so ga v nekaj dneh oživljali okoli 20-krat, ob rojstvu naj bi bil celo "brez znakov življenja", je na teh slikah otrok brez večjih aparatur, merijo mu tlak, utrip in ga hranijo skozi cevko.

"On naj bi domnevno umrl 22. 6. ob 23.40. Naslednje jutro mi je prišla povedat doktorica Burja, da je umrl. [...] Rekli so, da ga nisem smela videti, da nisem psihično sposobna, da bi ga videla; da ga bodo oni po obdukciji pokopali na lastne stroške," je povedala Petra Lorbek.

Tedanja pediatrinja Silva Burja je na pričanju na preiskovalni komisiji tako zanikala: "Ne ga lomit. Tega se ne spomnim ... Tega se ne spomnim. Ker tega ponujanja, da se na stroške bolnišnice pokopava otroke, s tem ponujanjem se ... Mislim, nisem sploh vedela za to. Tako da, ne spomnim se."

Tarča je povprašala predstavnika pokopališča, kaj se je dogajalo v primerih, ko je bolnišnica na pokop pripeljala novorojence. "V tem primeru smo od bolnišnice dobili naročilo za pokop tega patološkega materiala. Pripeljan je bil v posebnih vrečah za pokojne in se je potem pokopalo na tem delu pokopališča, seveda spoštljivo in pietetno," je pojasnil Pušnik. Tako je bilo do leta 1998. Potem so na enem delu uredili travnato površino, na drugem delu pa so danes grobna mesta za druge umrle.

"Rekli ste, da se je to pripeljalo v patoloških vrečah. A ste vi vedeli, da so noter novorojenčki? Je bilo to kakor koli poimensko," je vprašala novinarka. "Ne, nismo vedeli, kaj je v teh vrečah. Takrat ni bilo poimensko," je odgovoril Pušnik. So bili ti novorojenci torej lahko v istem paketu kot denimo odrezani udi? "Verjetno tudi, vemo pa ne," je dodal vodja pokopališča. Za Tarčo je predstavil posebne vreče za pokojne, ki so se po njegovih besedah uporabljale tudi takrat. "Te vreče uporabljajo povsod po svetu, posebna vreča na zadrgo in je primerna samo za pokojne. To je vreča za enkratno uporabo," je poudaril in dodal, da je patološki material takrat prihajal v podobnih vrečah.

Zanimiv je primer ene od mater, ki je desetletja plačevala grob v Kopru. Lani je zahtevala ekshumacijo, torej izkop groba. Po analizi DNK-ja so ugotovili, da v njem ni ležal njen otrok. Zastavlja se torej vprašanje, ali je bilo v 70., 80. in 90. letih mogoče, da so umrle novorojence pokopavali poleg trupla neznane pokojne osebe. Pušnik, sicer vodja mariborskega pokopališča, je bil jasen: "Ne, to se ni dogajalo."

Čeprav je kar nekaj mater, ki pravijo, da so jim v bolnišnicah rekli prav to. Med njimi je Anica Bračko. Rodila je leta 1986. "Vprašala sem, kako potem, kako ga bodo pokopali, če ga ne morem videti? In so rekli, da to dajo v eno vrečo in v krsto k drugemu pokojnemu," je predstavila svojo izkušnjo.

Ker veliko teh mater ne ve, kje so njihovi novorojenci pokopani, v iskanju jasnega in končnega odgovora stavijo na vzorce v tako imenovanih parafinskih blokih. Kaj je to? Ob vsaki obdukciji, tudi novorojenca, iz tkiv umrlega vzamejo vzorce, ki jih shranijo v parafinske bloke, s katerimi lahko preverijo DNK otroka in matere. A matere tudi tu večkrat naletijo na težave. Med njimi je Petra Lorbek, mati domnevno umrlega novorojenca. "Zdaj, ko smo izvedeli, da naj bi bil moj otrok domnevno živ, smo kot Društvo izgubljeni otroci Slovenije zaprosili za parafinske vzorce mojega otroka. Dobili smo pisni odgovor, da jih sicer imajo, vendar jih ne bodo izročili, ker so vzeli premajhen vzorec in da ga bodo izročili samo na podlagi sodne odločbe. Ko pa je bil pri meni kriminalist, sva se z gospodom kar nekaj časa pogovarjala, sva prišla seveda na parafinske vzorce, pa je omenil, da so oni njemu rekli, da parafinskega vzorca nimajo. In da so oni poslali preiskovalni komisiji v vednost, da parafinskih vzorcev mojega otroka nimajo," je povedala. Pa čeprav bi te vzorce morali hraniti 30 let, kar je v primeru Petre Lorbek še tri leta.

Iz iste institucije sta torej prišli dve različni uradni informaciji. "Seveda me pa zdaj zanima, kaj se je zgodilo s parafinskimi vzorci mojega otroka," je dejala Petra Lorbek.

Do zdaj je v javnosti veljalo, da je v Sloveniji potrjen en primer nezakonito posvojenega otroka. Leta 2019 sta se okoli božiča po dolgih letih srečala mati, ki je rodila v koprski bolnišnici, in njen tedaj skoraj 40-letni sin. A ko je Tarča to preverjala, je ugotovila, da vpleteni danes o tem primeru ne želijo govoriti.

Zdaj pa lahko pogledamo primer še s perspektive posvojenega otroka. Zanimiv je namreč naslednji primer. Namestnik varuha človekovih pravic Jože Ruparčič je leta 2024 na komisiji za človekove pravice izjavil:

"Največ dejstev bi pristojni organi verjetno lahko ugotovili v eni od zadev, kjer naj bi starši po porodu prejeli pojasnilo, da je otrok umrl, čeprav je danes jasno, da je otrok živ in je bil posvojen." A izkazalo se je, da je bila ta posvojitev očitno izvedena na podlagi podpisa matere, da se otroku odreka. TV Slovenija je o tem povprašala pristojni center za socialno delo Dolenjska in Bela krajina. Tam so dejali, da konkretnih primerov ne morejo komentirati. So pa potrdili, da je bila v vseh zadevah priložena izjava mame o soglasju k posvojitvi.

Tarča je neuradno izvedela, da bo zdaj treba preveriti verodostojnost podpisa.

"Obstaja sum, da posvojitev ni bila izvedena skladno s takrat veljavnim zakonom. V tem primeru so bile ugotovljene nepravilnosti od sekretariata za notranje zadeve občine Novo mesto že v letu 1987, vendar očitno pozneje niso bile ustrezno obravnavane," je lani v DZ-ju navedel Ruparčič.

Tarča je pridobila sporni dokument, predlog za odpravo odločbe o spremembi osebnega imena iz leta 1987. Dokazuje, da sta poznejša posvojitelja, tedaj "navedena le kot rejnika, zato nista imela pravice skrbnikov", spremenila ime nekaj dni staremu dojenčku. Torej, še preden sta ga sploh uradno posvojila. Ta primer je tudi zanimiv – posebej za politični del – ker je posvojitelj varoval hišo Staneta Dolanca, človeka iz vrha politike nekdanje Jugoslavije.