Hribar, najbolj znan po avtorstvu radijske satire Radio Ga-Ga, je bil zaradi žaljivih izjav, podanih v intervjujih za različne medije, obsojen na plačilo odškodnine. Ljubljanski sodišči sta v pravdnem postopku svojo odločitev oprli na stališče, da so sporne izjave objektivno žaljive.
Kot je Radović zapisal v tožbi z začetka leta 2010, s katero je zahteval izplačilo 15.000 evrov odškodnine, ga je Hribar v medijih večkrat grobo žalil ter človeško in profesionalno diskvalificiral. Kot pravi, se je za sodni postopek odločil, ker Hribar "z gonjo, v kateri izkorišča svojo medijsko popularnost, ne preneha". V tožbi je nanizal več izjav, ki so mu zadale psihične bolečine. Radović trdi, da je razžalitev na njegov račun kar mrgolelo v številnih medijih, med drugim v oddaji Hri-bar, zato poleg odškodnine zahteva še objavo sodbe v medijih, je v svojem poročanju pred dobrimi štirirmi leti navajal STA.

Hribarjev odvetnik je v odgovoru na tožbo zapisal, da Hribar ni hotel žaliti Radovića, ampak je le javno izrazil nestrinjanje z njegovim načinom dela. Ker ima Radović kot odgovorni urednik razvedrilnega programa v javnem zavodu javno funkcijo, je zato pravica javnosti do obveščenosti po navedbah obrambe še posebej pomembne. Kot javna osebnost je Radović namreč veliko bolj izpostavljen, po sodni praksi pa pravica do zasebnosti ni absolutna.

Ustavno sodišče je zaradi ugotovljene kršitve pravice do svobode izražanja, varovane v prvem odstavku 39. člena Ustave, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo v ponovno odločanje vrnilo prvostopenjskemu sodišču z napotkom, naj sodišče znova pretehta vse ustavnopravno odločilne okoliščine konkretnega primera in nato sprejme odločitev o tem, katera od človekovih pravic (pravica tožnika do varstva časti in dobrega imena, varovana v 34. in 35. členu Ustave, ali pravica pritožnika do svobode izražanja, varovana v prvem odstavku 39. člena Ustave) ima v okoliščinah konkretnega primera prednost.

Ustavno sodišče se je med argumenti oprlo tudi na nedavno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice in precedenčno sodbo v t. i. primeru Lex Aleksić. "Po presoji Ustavnega sodišča sodišči nista upoštevali, da je treba v interesu ohranjanja svobodne in neovirane razprave o zadevah, ki so splošnega pomena, vzeti v zakup tudi ostrino, grobost in pretiranost izraženih mnenj oziroma določeno stopnjo pretiravanja in provokacije. Sodišči v izpodbijanih sodbah nista ugotavljali dejanske podlage za sporne izjave. V svojo presojo nista vključili konteksta, v katerem so bile sporne izjave izrečene. Pri tehtanju še zlasti nista ovrednotili trditve, da se je pritožnik s temi izjavami odzval na predhodno ravnanje tožnika kot vodstvenega delavca javne televizije, in sicer na cenzuro satirične oddaje na nacionalni televiziji. Prav tako nista upoštevali okoliščine, da je v okviru pravice do svobode izražanja varovan tudi stil (kot oblika izražanja), ne le sama vsebina izjav. Gre za ustavnopravno pomembne okoliščine, ki jih sodišči pri svojem tehtanju ne bi smeli prezreti," je v uvodu k sodbi z dne 22. 5. 2014 med drugim zapisalo najvišje sodišče v državi.