Spolne zlorabe so velikokrat težko dokazljive, saj gre za besedo proti besedi. Naša sogovornica, zdaj odrasla ženska, je travmatične dogodke potlačila, na začetku letošnjega leta pa so privreli na dan. Zdaj si predvsem želi, da ne bi noben otrok več doživel česa takega. Zlorabljala naj bi jo približno sedem let starejša sorejenka: "Zakaj sem morala njej delati te usluge? Imam v spominu, da so mi rokice smrdele. Zakaj, sem se spraševala zadnje čase. In potem so mi prišle slike, da se je to dogajalo. Ona nas je čuvala, kam so šli rejniki, ne vem. Pod odejo me je spravila in sem ji morala masturbirati vagino." Enako je sorejenka počela še z enim fantom: "On se ne želi s temi stvarmi ukvarjati. Pravi, da ima zdaj življenje, da bi mu bilo nerodno pred sodelavci, prijatelji."

Večkrat naj bi jo rejniška mama in sorejenka pretepli, spolno nadlegoval pa naj bi jo tudi rejnik sam: "Rejnik je bil takrat v mladih letih, v dvajsetih, in očitno mu je bila vse to zabava, da ima v reji dekle. Vsaj do mene se je tako obnašal, čudno. Verbalni spolni napadi, božanje, polaganje rok na kolena, spraševanje me je, ali je že kaj mastna … Takrat kot 13-letno dekle nisem vedela, kaj to pomeni, šele zdaj, ko je za mano prišlo, sem ugotovila, da to ni bilo prav." Ko sta bila sama, se je do nje obnašal ljubeče kot do žene, vpričo drugih je bil hladen, pravi, in to jo je že takrat begalo.

Potlačeni spomini so oživeli šele letos, pri njenih 40 letih, ko je z več strani slišala hvale na račun te rejniške družine: "Kako so oni v redu, kako pošteno vzgajajo otroke. In to se mi ne zdi prav, treba je razčistiti, kaj je v resnici tam. Imam čustvene stiske in bi rada živela mirno naprej. Vse je prišlo za mano, bila sem tako vzgojena, da moramo biti tiho, da to tako je. Ko si otrok, tega ne veš, živiš s tem."

Vsaj štiri neprimerne prakse v isti družini

Eden od sprožilcev potlačenih spominov je bil morda tudi dogodek pred tremi leti, ko je stik z njo vzpostavilo dekle, za katero se je ravno končalo rejništvo v isti družini: "Nisem mogla verjeti, da se po tej zgodbi, ki sem jo jaz gor doživela, ki ni bila lepa, to še vedno dogaja. To dekle je prišlo, me obiskovalo, očitno je res potrebovalo pomoč. Da je šla na policijo, je rekla, da je iskala pomoč na vseh inštitucijah. Samo jaz ji takrat nisem znala pomagati. Če je ona vse inštitucije obvestila in če ji oni niso znali pomagati, ji tudi jaz kot posameznik najbrž ne bom mogla. Potem sem na to pozabila, bila je korona, potem pa sem doživela živčni zlom, ko je vse za mano prišlo. In potem še občutek krivde, zakaj nisem takrat tej punci pomagala. Zato sem se odločila, da ponovno navežem stik z njo, a me je tokrat zavrnila, da kaj se grem, da se ne zavedam posledic … Me žalosti, da se je tako odločila, kaj je k temu prispevalo, ve samo ona."

Stik je navezala še s tretjim sorejencem: "Sem ga vprašala, ali ima še stike z rejniško družino, in je rekel, da bog obvaruj, da se jih je komaj rešil. Ampak da je tako žalostna in dolga zgodba, da o njej ne želi razpravljati več, da je dal to za sabo, da ima družino in gre svoje življenje naprej."

Zadeva je zastarala

Dejanja je, v spremstvu socialne delavke, naša sogovornica prijavila policiji: "Najprej je bila reakcija policistke, zakaj jih CSD najraje pripelje k njim, da se ne znamo nič pogovoriti in razrešiti, saj da je to delo CSD-ja." Tožilstvo pa je kazensko ovadbo zavrglo, ker da je zadeva zastarala. Na Centru za socialno delo so ji odgovorili, da rejniško družino spremljajo in zbirajo obvestila. Nam zaradi varovanja osebnih podatkov informacij ne dajejo, prav tako ne na ministrstvu, na katero se je naša sogovornica tudi obrnila po pomoč.

Pogovarjali smo se z eno od upokojenih socialnih delavk, ki se še dobro spominja časov, ko so hodili preverjat razmere v rejniške družine nenapovedano. Zdaj pravi, da CSD obiske napove in potem tam pri rejnikih pijejo kavo. Na pristojnem CSD-ju so nam odgovorili, da potekajo obiski rejniških družin napovedano, v primeru kakršnih koli odstopanj pa izvedejo tudi nenapovedan obisk. V zadnjih petih letih nenapovedanih obiskov niso imeli, nam odgovorijo. Torej lahko sklepamo, da zgodba naše sogovornice za njih ne pomeni odstopanja.

V rejništvo da država otroke, da jim omogoči zdravo družinsko okolje. Kot vidimo, pa je v nekaterih primerih to okolje za otroka enako ali še bolj škodljivo. Pri raziskovanju takih zgodb pa imamo tudi novinarji vse več težav, saj zaradi varovanja osebnih podatkov težko informacije preverimo. Morda pa se prav zaradi tega nekateri lahko izognejo svoji odgovornosti.