Gibanje v okviru Slovenske škofovske konference poudarja, da je strateški predlog skladen z ustavnim načelom nedotakljivosti življenja, ki se začne s spočetjem. Predstavniki gibanja dodajajo, da 55. člen ustave ne daje pravice do splava, temveč zagotavlja svobodo staršev pri odločanju o spočetju otrok in skrb družbe za razmere, prijazne do družine in otrok, 17. člen pa je bil po njihovem mnenju do zdaj nezadostno upoštevan.

Zato gibanje podpira sistem pomoči materam in nosečnicam v stiski, ki bi se sicer odločile za umetno prekinitev nosečnosti, zapisan v dokumentu ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

Gibanje za življenje ugotavlja, da ob nespornih izsledkih raziskovalcev ginekologov in porodničarjev, psihiatrov in psihologov, da imajo ženske brez predhodnih psiholoških težav po umetnem splavu dvakrat pogostejše psihološke težave in trikrat pogostejše depresije, tudi ni v interesu žensk, da bi jim medicina in celotna družba ta dejstva prikrivala ter jih potiskala v hitre, vendar le navidezne rešitve njihovih stisk ob nepričakovani nosečnosti.

Stroka zadržana do predloga o splavu
Tudi strokovni svet Kliničnega centra dokument označuje kot "načeloma pozitiven", a meni, da splav ni vzrok za zmanjšano rodnost. Ob tem navajajo podatek, da je bilo leta 1995 v Sloveniji opravljenih 10.791 splavov, stopnja rodnosti je znašala 1,28, leta 2005, ko je bilo opravljenih 5.851 splavov pa je stopnja rodnosti znašala 1,24.

SS UKC-ja je predstavil tudi rezultate letošnje raziskave o vzrokih za prekinitev nosečnosti med 323 ženskami, ki so ki so opravile splav. Glavni vzrok za splav je odsotnost želje po otroku, ki ga je navedlo 49 odstotkov vprašanih. 35 odstotkov je dejalo, da je razlog za prekinitev nosečnosti finančno-bivanjske narave. Poudarjajo tudi, da je ginekološka stroka že naravnana k življenju in rojstvu zdravega ter želenega otroka. Nosečnic k splavu ne nagovarjajo, s svetovanjem pa jim pomagajo, da najde najustreznejšo rešitev zanjo in partnerja.

ZSSS: Kriminalizacija splava
Zveza svobodnih sindikatov pa meni, da strategija za dvig rodnosti vsebuje tudi dobre rešitve, a temelji na poplnoma napačnih predpostavkah, saj cilj celote ni zavestno in odgovorno odločanje posameznikov za otroke oziroma več otrok. V največji sindikalni centrali navajajo, da zaščita najšibkejših, opredeljena v prvi smernici strategije, pomeni kriminalizacijo splava ne glede na ustavno pravico staršev, še posebej pa žensk, do samostojnega odločanja o rojstvu otrok.

Opredeljevanje družine zgolj kot skupnosti dveh staršev z otroki je po mnenju ZSSS-ja moralistično in dodajajo, da se v Sloveniji v enostarševske skupnosti rodi že več kot polovica otrok. K temu sklopu kritike pa dodajajo tudi opredelitev o "naravni"reprodukciji prebivalstva, ki jo vidijo kot nadaljevanje propadlega referenduma, v povezavi s katerim je reprodukcija mogoča izključno po naravni poti.

Ob tem v sindikalni centrali poudarjajo, da je odločitev za otroka povezana z varno zaposlitvijo.