Problematika drog v zaporu je večna. Ne glede na to, kako so oddelki varovani, končni uporabniki v zaprtih celicah vedno najdejo pot do prepovedanih snovi . Pred kratkim se je na Dobu zgodil tudi samomor zapornika, ki naj bi imel težave z drogami.

Strokovne sodelavce organizacije Stigma, ki si prizadeva za zmanjšanje negativnih posledic jemanja drog, smo povprašali, kako je z dostopom do drog v zaporih, katere so njihove dejavnosti za izboljšanje stanja in v čem vidijo zgrešenost politike zaporov do drog.

Kakšno dejavnost v zvezi s programom preprečevanja odvisnosti od drog opravljate v zaporih? Gre le za svetovanje ali zdravljenje odvisnosti?
Osnovna dejavnost Stigme je zmanjševanje škode zaradi drog (dnevni centri, zamenjava igel, terensko delo, svetovanje, zapori). V zaporih gre za svetovanje in informiranje obsojencem, sočasno pa tudi za uvajanje institucionalnih sprememb – uvajanje projekta dostopnosti sterilnih igel.

Svetovanje izvajamo v ZPKZ-ju (Zavod za prestajanje kazni) Ljubljana, v Centralnem ženskem zaporu Ig in pred kratkim smo začeli svetovati tudi v ZPKZ-ju Dob. Srečanja naših svetovalnih delavcev z obsojenci niso pogojena in temeljijo na prostovoljni odločitvi za sodelovanje. Vključujejo se tudi obsojenci, ki z drogami nimajo težav oz. jih ne uživajo.

Uporabniki dobijo pri nas tako informacije o varni uporabi drog kot tudi informacije v zvezi z zdravljenjem (detoksikacija, možnost vstopa v komune.). Dajemo jim psihično podporo v času prestajanja kazni, sodelujemo z njihovimi svojci. Skratka poskušamo jim lajšati čas prestajanja kazni.

Po potrebi izvajamo tudi spremstva obsojencev v različne službe pomoči. Uporabniki programa so v program vključeni tudi po prestani kazni, ko jim pomagamo pri ponovni vključitvi v vsakdanje okolje. Po potrebi svetovanje in informiranje nudimo tudi sorodnikom, partnerjem in prijateljem obsojencev.

Izvajamo tudi osveščanje obsojencev in zaposlenih o možnostih okužbe s hepatitisom C in omogočamo podporo in pomoč obolelim. Ugotavljamo visoko stigmatiziranost obolelih zaradi hkratne odvisnosti od prepovedanih drog in okužbe s hepatitisom C (dvojna stigmatizacija). Oboleli obsojenci si želijo prebivati v ločenih prostorih, kjer bi se lažje spoprijemali s svojo boleznijo. Tisti, ki pa se želijo zdraviti v zaporu, bi nujno potrebovali ločen prostor od preostalih obsojencev zaradi hudih stranskih učinkov dolgotrajnega zdravljenja in primerno obravnavo oz. pomoč (psiholog, psihiater).

Namen pilotskega projekta zamenjave sterilnega pribora za injiciranje drog v slovenskih zaporih pa je zagotoviti dostopnost uporabnikov drog v zaporih do sterilnega pribora za injiciranje prepovedanih drog - injekcije, alkoholne krpice, askorbinska kislina, kondomi.

S tem se bodo zmanjšale možnosti okužb, poškodb in drugih zdravstvenih tveganj zaradi uporabe nesterilnega pribora, npr. izmenjava pribora med različnimi uporabniki poveča širjenje različnih okužb in bolezni (HIV, aids, hepatitis); uporaba že uporabljenega pribora, četudi ga uporablja en sam človek, poveča različne poškodbe tkiv (skrhana igla) ter bakterijske okužbe (npr. nesterilnost pribora zaradi umazanije).

Zamenjava sterilnega pribora omogoča tudi varno zbiranje uporabljenih injekcij, ki sicer odvržene ostajajo grožnja za vse v zaporu.

Kljub varnostnim ukrepom v zaporu (po definiciji najbolj totalna ustanova) so droge tudi tam. Politika, ki vztraja zgolj pri preprečevanju odvisnosti v zaporih, lahko s tem zadosti svojim moralnim imperativom, gledano pragmatično, pa je pomanjkljiva. Seveda je koristno omogočiti obsojencem programe zdravljenja, vendar pa je treba načrtovati tudi tista posredovanja, ki preprečujejo hude zdravstvene posledice (epidemije širjenja virusov hepatitisa in HIV itd.), zaradi souporabe pribora za injiciranje. Velik delež obsojencev v zaporih si še naprej vbrizgava droge (v praksi tudi po 20 z eno iglo!!!).

Dostopnost do sterilnega pribora za injiciranje drog je zapisana tudi v Resoluciji o nacionalnem programu na področju drog 2004-2009 (ReNPPD). Slovenska ReNPPD je usklajena z Evropsko strategijo, vendar se v Sloveniji program zamenjave sterilnega pribora za injiciranje drog v zaporih še ne izvaja.

Koliko je v slovenskih zaporih, po vaših podatkih, zasvojenih z drogami?
S temi podatki ne razpolagamo. Je pa razvidno iz Letnega poročila UIKS, da je bilo v letu 2008 prepoznanih 1.210 zaprtih oseb, ki so imele težave zaradi uživanja nedovoljenih drog. Med 1.210 zaprtimi osebami, ki so bile odvisne od nedovoljenih drog ali so imele težave zaradi uživanja drog, je prejemalo metadonsko terapijo 542 ali 44,8 % zaprtih oseb. Največ je bilo vzdrževalne terapije. Med 790 na novo sprejetimi osebami s težavami z drogo jih je bilo 370 ali 46,8 % z že predpisano metadonsko terapijo.

Ali se v zaporu da odvaditi od droge?
Ukrep obveznega zdravljenja zaradi uporabe prepovedanih drog v Zavodih za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji se ne izvaja ali pa je okrnjen. Celostni program, ki naj bi bil namenjen uporabniku prepovedanih drog v okviru ponovne reintegracije v družbo, naj bi se po ZIKS-u izvajal šele ob koncu prestane kazni.

V okviru našega dela na področju penalitete, se srečujemo s situacijami, ki onemogočajo posamezniku, da bi se dejavno vključil v program zdravljenja zaradi odvisnosti od drog med prestajanjem zaporne kazni. V okviru ukrepa obveznega zdravljenja se po večini izvaja le metadonska terapija. Težave povzroča neločenost prostorov nizkopražni/visokopražni program, saj uporabnik, ki želi abstinirati, težko sobiva v sobi z nekom, ki je aktiven uporabnik.

V procesu psihosocialne pomoči uporabniku prepovedanih drog na prestajanju kazni zapora pa je za posameznika pomembno, da se vključuje v različne programe pomoči za preprečevanje odvisnosti od drog. To so metadonska terapija, psihoterapija, skupinsko delo, individualno delo z uporabnikom, športne aktivnosti, izobraževanje, trening socialnih veščin in podporna skupina preostale nevladne mreže pomoči, ki pomeni nekaterim uporabnikom edini stik s 'svetom zunaj'. Vse naštete dejavnosti so ključnega pomena za reintegracijo uporabnika prepovedanih drog in za zmanjšanje povratništva.

Opozorili pa bi radi na to, da obsojence v poletnem času poleg prostorske stiske, zaradi katere so življenjske razmere obsojencev nevzdržne, pestijo še nečloveško visoke temperature. Prestajanje zaporne kazni 22 ur v sobi s soobsojenci, s katerimi se mogoče posameznik ne ujema, z oknom z železnimi rešetkami, ko je zunaj 35 stopinj Celzija, povzroča dodaten pritisk na posameznika, uporabnika prepovedanih drog, ki upa, da ne bo recidiviral (postal povratnik, ponovno začel uživati, op. a.) ….

Kljub zakonskim določbam glede prostora, namestitve in oskrbe obsojencev se te ne izvajajo, že zaradi neprimernih prostorov. Zaradi visoke stopnje tveganja/recidiv so ločeni oddelki za preprečevanje odvisnosti od drog nujni del pomoči obsojencem uporabnikom prepovedanih drog med prestajanjem kazni zapora.

Uporabniki, ki veliko časa preživijo na ulici pred nastopom prestajanja zaporne kazni, že tako izgubijo stik z vsakdanom, ki ga ponuja družbeni sistem kot takšen. Življenje na ulici ima svoje zakonitosti preživetja, ki uporabnika 'potegnejo' v krog vzrokov in posledic uporabe droge, ta pa jih nazadnje prisili v kriminalna dejanja. Prav zaradi brezizhodne situacije, dolgotrajne odvisnosti, neizkušenj uspeha in potrditve v družbi kot polnopravnega člana uporabnik prepovedanih drog potrebuje zgoraj omenjene oblike psihosocialne pomoči že takoj ob nastopu prestajanja kazni zapora.

Za uporabnika prepovedanih drog pomeni pomemben del reintegracije stik z mrežo NVO-jev (nevladnih organizacij), ki prihajajo 'od zunaj'. Saj se težko zaupajo vzgojni službi, ki je za posameznika del 'organa, ki kaznuje'.

Poleg tega imamo tu opraviti z različnimi perspektivami oz. percepcijami zaporskih okoliščin: nekateri odvisniki izkoristijo zapor za odvajanje, drugi tega ne morejo. Potem pa imamo še dodaten paradoks, da se nekateri obsojenci, ki pred zaporom niso imeli težav z odvisnostjo, začnejo drogirati prav v zaporu. Zaradi tega moramo načrtovati tiste intervencije, ki se odzivajo na faktične probleme. S te perspektive se načrt zdravljenja in omogočanje čistih igel med seboj ne izključujeta, temveč se smiselno dopolnjujeta. Zmanjšati škodo je nekaj realnega, to je tisto, kar lahko počnemo.