Barbara Čenčur Curk je izredna profesorica na oddelku za geologijo ljubljanske Naravoslovnotehniške fakultete in hkrati predsednica slovenske podružnice Globalnega partnerstva za vode. Njeno področje so podzemne vode in upravljanje voda. V javnosti se je prvič odločno izpostavila pred referendumom o vodah in opozorila pred nevarnostjo gradenj na priobalnem pasu. Kot pravi, je odtlej bolj angažirana, saj se je naučila, da "se včasih da kaj spremeniti". Če bi se tega zavedala že prej, bi bila glasnejša že v bitki proti gradnji Magni Steyer, ki stoji na vodovarstvenem območju druge kategorije in je povozila zakon o vodah. Ta po mnenju profesorice dovolj dobro varuje vode v Sloveniji, a le če ga spoštujemo in ne izigravamo.

Na kaj ste po avgustovskih poplavah, ko se je prvi šok umiril, pomislili kot strokovnjakinja s področja voda?

Najprej seveda pomisliš na ljudi, ki jih je to doletelo. Hkrati pa se že leta ve, da imamo težave z gradnjo na poplavnih območjih. Poplavno uredbo smo v preteklosti večkrat spreminjali in jo vmes malo omilili, da se je lažje gradilo. Toda vedno, ko se vrata nekoliko priprejo, se ta odprejo še malo širše, kar se je preveč izkoriščalo. Z upravljanjem voda in s prostorskim načrtovanjem imamo sistemski problem. Stroka na problematiko opozarja že dlje časa, in upam, da se bodo zdaj, po teh obsežnih poplavah, stvari res premaknile.

Naj spomnim, da smo imeli velike poplave leta 1990, torej še pred osamosvojitvijo, nato pa kar nekaj časa nič. Na poplave se je hitro pozabilo. Proračunska postavka za urejanje voda se je stalno zniževala. Dejansko je to področje precej zanemarjeno, daleč od oči, daleč od srca. Tudi sušo iz leta 2022 smo na primer že pozabili. Kaj bo letos poleti, ne vemo, lahko, da bodo poplave, suša ali nič od tega. Živimo na dinamični Zemlji.

Omenili ste "priprta vrata" in težave z urejanjem prostora. Ali bi lahko bile posledice avgustovskih poplav milejše, če področje ne bi bilo zanemarjeno?

Seveda, posledice bi bile manjše, ker nekaterih gradenj ne bi bilo, če bi bila pravila bolj rigorozna. Težavo predstavlja tudi razdrobljenost upravljanja, saj imamo državno in lokalno raven z več kot 200 občinami. Vsaka ima svoj občinski prostorski načrt. Nekateri župani ali pa investitorji zelo pritiskajo s svojimi projekti. Dokler se ti nič ne zgodi, misliš, da se ti nič ne more zgoditi. Stroka na nekatere stvari ves čas opozarja, a nam marsikdo ne verjame in meni, da pretiravamo.

Kako sicer ocenjujete odziv države po avgustovskih poplavah?

Največji težavi sta pomanjkanje kadra in organiziranost. V Sloveniji je zelo dobro organizirana civilna zaščita, njen odziv je bil dober, nato pa nimamo ustaljenih praks. Krizno upravljanje se ne neha, ko se počistijo hiše, ampak traja še kar nekaj časa. Tokratne poplave so bile res velikih razsežnosti, tudi zato stvari napredujejo počasi. Taki dogodki so dobri za to, da se iz njih naučimo, kje so pomanjkljivosti in kaj se da izboljšati. Pri nas je problem, da gredo stvari mimo. Lahko bi se učili za naprej in postavili res dober sistem, saj se bomo tako s poplavami kot sušami morali vedno pogosteje spoprijemati.

V avgustovskih poplavah je bila močno prizadeta tudi Savinjska dolina. A nedavno so tamkajšnji kmetje protestirali zaradi načrtovane gradnje suhih zadrževalnikov. Kaj pravzaprav so suhi zadrževalniki?

Pri suhih zadrževalnikih se zgradi pregrada oziroma nasip, ki samo v primeru visokih voda zadrži vodo. Zato se reče, da so "suhi", ker večino časa ostajajo prazni, napolnijo se le v primeru poplav. Suhi zadrževalnik na Brdnikovi v Ljubljani je med poplavami na primer zadržal vodo. Zaradi podnebnih sprememb bodo lahko količine vode še večje in glede na našo poplavno ogroženost in ranljivost moramo problematiko reševati.

Pri nas vidim predvsem težavo v pomanjkanju dialoga pred samo gradnjo. Že na medresorski, politični ravni bi se morali takšne stvari dogovoriti. Skupaj bi se morali usesti vodarji, strokovnjaki s področja okolja in prostora, kmetijci. Enako bi moralo potekati na lokalni ravni. Kmetu je treba pojasniti, kaj to pomeni. Če na primer voda ob zadrževalniku poplavi koruzo, ni tako hudo, kot če poplavi kakšno drugo kulturo. Upoštevati je treba vse deležnike, tudi kmete in lokalne prebivalce. Skupen konsenz moramo najti, še preden se gradnja začne. Mislim, da smo tu v Sloveniji še zelo zadaj, zato imamo tudi težave pri umeščanju v prostor, ker se temu premalo posvečamo. Res pa je, da se v ta namen porabi veliko časa in energije, vključiti je treba tudi strokovnjake humanističnih ved.

V Savinjski dolini se kmetje zavzemajo za sonaravno urejanje voda, da se torej vodi pusti prostor.

Voda seveda potrebuje prostor, a težava je, ker smo precej poseljeni, in ta naselja moramo varovati. Kot vidimo, je že selitev nekaj hiš velik problem. Ne zavedamo se, da bi v primeru sonaravne ureditve in dajanju rekam prostor na žalost morali izseliti več 100.000 ljudi, kar pa je žal nemogoče. To je le ocena čez palec, vsekakor bi bilo to nujno treba natančneje ovrednotiti.

Pozabili smo na Vipavo, Krko in druge reke, ki pogosto poplavljajo. Poglejmo, kje so objekti. Vsa Savinjska dolina je poseljena ob reki. Kako je zgodovinsko do tega prišlo, je druga zgodba … Včasih so bili tu mokrotni travniki slabše kakovosti. Če je imel stric tam parcelo, si pač postavil hišo. Veliko je bilo črnih gradenj, ki so bile pozneje legalizirane. Ta kaos v prostoru je naša rakava rana že več desetletij.

A tudi sami ste pred referendumom o vodah poudarjali, da v Evropi prevladuje trend renaturacije rek. Kaj to pomeni?

Evropska direktiva o renaturaciji rek predvideva, da naj bi do leta 2030 25.000 kilometrov rek obnovili oz. "renaturirali". To ne pomeni, da podiramo obstoječe hidroelektrarne, ampak da odstranimo pregrade, ki niso več v funkciji, in strugo uredimo sonaravno. Pri nas imamo kar nekaj pregrad na primer na Kolpi, marsikomu so všeč zaradi tolmunov, a bi jih lahko podrli. V Sloveniji še ni tako hudo kot v drugih državah, dejstvo pa je, da je ekološko stanje voda marsikje slabo ravno zaradi hidromorfološke spremenjenosti, kot so pregrade ali betonske struge.

Betonske struge so za ohranjanje biotske raznovrstnosti najslabše.

Betonskih strug je vedno manj. V Ljubljani jih kljub vsemu moramo imeti, saj bi sicer voda povzročala erozijo. Tudi v drugih mestih, kot je na primer Škofja Loka, ni druge rešitve. V Avstriji, nedaleč od slovenske meje, so v neki vasi, ki leži ob vodi, med strugo in naseljem postavili zid, drugače ni šlo, razen če bi prebivalce izselili. Vedno se znajdemo v dilemi. Človek gradi v prostoru in se mora obvarovati pred poplavami, hkrati pa potrebuje tudi prostor za pridelavo hrane in proizvodnjo energije. Tu potrebujemo konsenz in dialog, ki ga pogosto ni. Morali si bomo vzeti čas in se problematike lotiti bolj celovito. Celovite rešitve bi bile tudi bolje sprejete.

Kakšno je vaše stališče do načrtovane gradnje prvih treh hidroelektrarn na srednji Savi?

Tudi pri pridobivanju energije je treba imeti strategijo, zdaj imamo sicer nacionalni podnebno-energetski načrt. A vračamo se k temu, da je javnosti znova premalo razloženo, kaj projekt prinaša. Je pa vsaka pregrada v soteski Trbovlje–Zagorje–Hrastnik velik poseg v prostor. Razlogi in izračuni morajo biti res tehtni, da bi bilo to res nujno.

V Sloveniji imamo 61 obratov, ki upravljajo nevarne snovi in so umeščeni na vodovarstvenih območjih. Kakšno tveganje predstavljajo ti obrati?

Zakon o vodah iz leta 2002 navaja, da obratov z nevarnimi snovmi na vodovarstvenih območjih ne sme biti. V 202. členu namreč piše, da mora ministrstvo pregledati in oceniti stanje teh obratov in določiti ukrepe, če so ti mogoči, sicer se mora objekt odstraniti. Najbolj žalostno je, da se v 22 letih ni naredilo nič. Če bi to uredili v petih letih od sprejetja zakona, bi bilo leta 2007 že vse urejeno. Tako pa so ti obrati na tem območju "živeli" 22 let, se širili ter dobivali lažne obljube. Zato je razumljivo, da zdaj naletimo na upor, ko rečemo, da se bomo odslej zakona držali.

Trenutno ministrstvo za naravne vire in prostor je prepoznalo težave in začelo problematiko urejati. Skupaj z gospodarsko zbornico smo že imeli nekaj sestankov. Seznam obratov imamo, niso pa vse nevarne snovi, ki jih upravljajo, nevarne za vode. Zato je nujno, da se vsi obrati preverijo in da se izvede študija.

Večina teh obratov je bila zgrajenih pred letom 2002, mednje pa ne spada tudi Magna Steyer, ki je bila zgrajena leta 2019.

Še vedno mi je žal, da se nismo takrat bolj angažirali. Magne tam ne bi smelo biti, in škoda je nepopravljiva. Po izkušnji referenduma o vodah stvari razumem drugače in sem bolj angažirana, ker vidim, da se včasih da kaj spremeniti. Če bi se o tem več pisalo in bi se bolj angažirali, bi gradnjo morda lahko preprečili. Nevladni organizaciji Rovo je takrat uspelo dokazati, da je gradnja v nasprotju z zakonom, a je bil nato napisan nov zakon, lex Magna.

Se vam ne zdi neverjetno, da je bil objekt zgrajen mimo zakona o vodah?

Ko govorimo o varovanju voda, imamo pravzaprav dobro zakonodajo. Težava je, ker jo ignoriramo in izigravamo. Druga rakava rana pa so nadzorne službe in inšpektorji, ki jih je absolutno premalo.

Pri Magni so se izvajali močni pritiski pod pretvezo zagotavljanja delovnih mest, a v Sloveniji imamo dovolj prostora, recimo degradiranih območij, kamor bi obrat lahko postavili. Zdaj je prostor tam uničen, objekta zagotovo ne bodo podrli, temveč bo vanj prišel nekdo drug.

Tu vidim izsiljevalski koncept teh industrij. Pri Magni se je gradilo na vodovarstvenem območju, da bi dobili delovna mesta. Obrati z nevarnimi snovmi izsiljujejo, da se zaradi zakona o vodah ne morejo posodabljati, medtem ko so se dvajset let širili na vodovarstvenih območjih. Podobno je pri protipoplavnih ukrepih, češ porabiti moramo evropska sredstva, ki smo jih dobili.

Tudi kanal C0 je zgrajen s pomočjo evropskih sredstev.

Tu je podobno. Nekaj pridobimo in potem izsiljujemo naprej. To je pri nas kar pogosto.

Kaj v Sloveniji najbolj ogroža podzemne vode?

Če gledamo meritve in kemijsko stanje podzemne vode, imamo v Spodnji Savinjski dolini, Dravski kotlini in Pomurski kotlini onesnaženost z nitrati, kar je posledica kmetijstva. A se trendi znižujejo. Industrijsko onesnaževanje je bolj točkovno, največkrat v mestih, prevladujejo organska onesnaževala, predvsem trikloreteni. Tu znova naletimo na težave z nadzorom in inšpekcijo. Monitoring odpadnih voda v industrijskih objektih, v katerih se mora spremljati kakovost odpadnih voda, izvajajo državne institucije. A dogaja se, da inšpekcije na mesto odvzema vzorca ne morejo priti nenapovedano. Dostikrat je vzorčevalno mesto nedostopno, tako se mora tisti, ki vzorči, napovedati vnaprej … Popolnoma drugačno sliko bi imeli, če bi odpadne vode vzorčili nenapovedano. A to je Slovenija, kjer je nacionalni šport iskanje lukenj v zakonodaji. Imamo dobro zakonodajo, ki bi se sicer dala še izboljšati, problem sta inšpekcija in izvajanje nadzora.

Podnebne spremembe prinašajo vedno obilnejše padavine in vse daljša obdobja suše in višje temperature, kar pomeni večje izhlapevanje in manj pronicanja v podzemne vode. Imamo trend zniževanja gladine podzemne vode, ki lahko postane problem. Več ukrepov bi morali sprejeti na področju infiltracije v tla, iz neprepustnih površin namreč vsa meteorna voda odteče v kanalizacijo. Urbano vodo, ki ni onesnažena zaradi cest, bi se moralo več ponikati. Ogromno imamo betonskih in asfaltiranih površin v mestih, kjer bi lahko bila trava. Tudi če gre za majhne površine … Vodo bo treba znati zadržati. Če pogledamo od leta 2010, prehajamo iz poplav v suše in nazaj v poplave. Vodo lahko zadržujemo v mokriščih, poznamo tudi bogatenje podzemne vode in poznejše črpanje. Nekateri kmetje si želijo mokrih zadrževalnikov za namakanje.

Je pri nas živa zavest, da je z vodo treba varčevati, glede na trend zniževanja gladine podzemnih voda? Ali sami varčujete z vodo?

Varčujem z vodo. Doma imamo tudi rezervoar za deževnico, ki jo uporabljamo za spiranje stranišč in pralni stroj. Kot rečeno, je pomembno, da deževnice s streh ne odvajamo v kanalizacijo, temveč jo ponikamo v tla ali pa porabimo. Za novogradnje pa bi morali biti kar obvezni zbiralniki deževnice. Ko je bila na Primorskem leta 2022 velika suša, je postalo očitno, kako potratno ravnamo z vodo. Seveda bi tudi zbiralniki deževnice sčasoma presahnili, a nekaj bi vendarle bilo, vsaj za nekaj časa, na primer za zalivanje.

Na Krasu lahko ob visokih vodah pride do onesnaženja s fekalijami, zato je pitna voda obdelana z ultrafiltracijo, ki ni poceni. Med sušo leta 2022 smo ugotovili, da kmetje s pitno vodo namakajo polja, ker imajo dovoljenje, da jemljejo vodo iz vodovoda. Pri čemer gre za rabo velikih količin ravno v obdobju, ko vode ni. Hkrati je zaradi povečanega števila turistov na tem območju večja tudi poraba. Prav tako je popoln nesmisel, da se z vodo iz vodovoda spirajo ceste, plaže. Rabe vode res še nismo popolnoma osmislili. Spomnim se, kako je ob tej suši za gospodinjstva obveljala prepoved pranja avtomobilov. V Nemčiji, ki je okoljsko zelo ozaveščena država, je pranje avtomobilov doma prepovedano, saj s pranjem spiramo mineralna olja in druga onesnaževala, ki pronicajo v tla. Vozniki lahko svoje avtomobile perejo le v avtopralnici, kjer se zbirajo odpadne vode in ki se čistijo in ponovno uporabijo. Tudi pri nas avtomobilov ne bi smeli prati doma.

Sicer pa je za gospodinjstva pomembno, da zbirajo ločeno odpadna olja, ki prav tako kot hrana ne sodijo v stranišče, saj s tem dodatno obremenjujemo čistilno napravo. Tudi odpadna voda iz čistilnih naprav, ki bi sicer morala biti še dodatno obdelana, bi morala predstavljati vodni vir, recimo za namakanje. Države, ki se bolj resno spoprijemajo s pomanjkanjem vode, na primer Španija, so v tem smislu precej bolj napredne.

Za konec bi vas prosila še za komentar ob mednarodnem dnevu žensk. Na Univerzi v Ljubljani je razmerje med študentkami in študenti s 60 odstotki proti 40 v korist študentkam. A če pogledamo razmerje med zaposlenimi visokošolskimi učitelji na tej isti univerzi, se to obrne, saj je med njimi 59 odstotkov moških in 41 odstotkov žensk. V naravoslovnih in tehniških vedah, kjer tudi sami poučujete, se razmerje v korist moških poveča celo na 80 proti 20. Kako si to razlagate?

Tudi geologija je bila včasih "moški študij", a zdaj že dolga leta ni več, razen na oddelkih za geotehnologijo in rudarstvo, kjer so še vedno samo moški. V naravoslovnotehniških študijih je veliko študentk v biologiji in kemiji, v tehniki in inženirstvu jih je manj. Kljub vsemu jih je kar nekaj vpisanih na elektro-, gradbeno in strojno fakulteto. Tehnični študiji imajo nasploh težave z vpisom, saj sta matematika in fizika danes marsikomu odveč.

Toda zakaj je med študijem žensk več, med visokošolskimi učitelji pa manj? Ženske igramo več vlog in materinska vloga nas pri karieri nekoliko ustavi, v ospredje pridejo druge prioritete. Ženske tu nehote nekoliko zaostanemo. Če hočeš uspeti, moraš biti deloholik in delati od dveh, treh zjutraj, tudi če imaš majhnega otroka. Vse niso pripravljene delati na ta način.

Ste sami delali na ta način?

Ja in tudi druge kolegice, ki jih poznam. Nobena ni šla na porodniški dopust v smislu, da bi bila celo leto popolnoma odsotna, ampak so ves čas nekaj delale. Če si doktor znanosti, se ne moreš za celo leto izklopiti, ampak s stroko ostajaš v stiku. Pri nas doma smo imeli strog red. Popoldneve smo preživljali skupaj, nato pa so otroci morali ob osmih zvečer spat in ob devetih sem lahko začela delati. Če želiš uspeti in imeti družino, moraš žrtvovati kar nekaj noči. Imela sem srečo, da je imela moja mama predavanja večinoma popoldne in tako zaradi otrok skoraj nikoli nisem bila na bolniškem dopustu oziroma sem bila lahko v službi vsaj do druge ure. A nimajo vsi te sreče.